Digitalizacija civilnih matičnih knjig

Odziv Ministrstva za kulturo

Predlagatelj predlaga digitalizacijo civilnih matičnih knjig po vzoru cerkvenih matičnih knjig, ki naj bi bile po večini že digitalizirane in tudi javno dostopne. Svoj predlog opravičuje z argumentom, da bi objava digitaliziranih matičnih knjig bistveno olajšala preučevanja rodoslovja, družinskih dreves ter zgodovine. Javno objavilo bi se po mnenju predlagatelja lahko matične knjige, kjer zakon to dovoljuje (npr. 100 let po rojstvu osebe). Prav tako pa meni, da bi bilo za tak projekt možno pridobiti evropska sredstva, oz. bi ta projekt moral imeti večjo prioriteto financiranja s strani Ministrstva za kulturo, kot npr. ustanovitev javnega zavoda za sodobni ples, saj ima tak projekt večjo korist za večje število ljudi.

Vodenje in hrambo matičnega registra in matičnih knjig ureja Zakon o matičnem registru (ZMatR; Uradni list RS, št. 11/11 - uradno prečiščeno besedilo, 67/19). Matični register je opredeljen kot računalniško vodena baza podatkov, v katero se vpisujejo matična dejstva. Sestavni del matičnega registra je tudi zbirka listin, ki so podlaga za vpis v le-tega. Po 24. členu ZmatR je matični register trajnega pomena. Podatki se hranijo sto let od zadnjega vpisa, hranijo pa jih pristojni organi za vodenje. Po preteku rokov hrambe se podatki skupaj z zbirko listin izročijo v hrambo Arhivu RS. Skladno s tretjim odstavkom 24. člena ZMatR izpiske in potrdila iz matičnega registra ali matičnih knjig, ki so bile izročene arhivom, izdaja matičar. Pravico do vpogleda v matični register oz. matične knjige ter pridobitev podatkov imajo po 29. členu ZMatR posamezniki, na katere se vpisi nanašajo, druge osebe pa le, če imajo pisno privolitev teh posameznikov. Če vpisani ni več živ in v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanja svojih osebnih podatkov, imajo pravico do pridobitve njegovih osebnih podatkov osebe, ki izkažejo zakoniti interes za uporabo teh osebnih podatkov, osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega in drugega dednega reda, pa niso vnaprej pisno prepovedale posredovanja, skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Za zgodovinske, statistične ali v znanstvenoraziskovalne namene je po četrtem odstavku 29. člena ZMatR podatke iz matičnega registra in matičnih knjig mogoče pridobiti, če je od smrti vpisanega poteklo najmanj 20 let in v času svojega življenja ni izrecno prepovedal posredovanja svojih osebnih podatkov, osebe, ki so po zakonu, ki ureja dedovanje, njegovi zakoniti dediči prvega in drugega dednega reda, pa niso vnaprej pisno prepovedale posredovanja, skladno z zakonom, ki ureja varstvo osebnih podatkov. Po pretekov rokov hrambe določenih v ZMatR in predaji civilnih matičnih knjig v pristojni arhiv, uporabo arhivskega gradiva ureja Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (ZVDAGA; Uradni list RS, št. 30/06, 24/14 - odl. US, 51/14). Javno arhivsko gradivo, ki ga hranijo javni arhivi in ki je nastalo pred konstituiranjem Skupščine Republike Slovenije 17. 5. 1990, je dostopno brez omejitev, razen, če gradivo vsebuje osebne podatke, ki se nanašajo na zdravstveno stanje, spolno življenje, žrtev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, zakonsko zvezo, družino in otroke, storilca kaznivih dejanj in prekrškov, razen kaznivih dejanj in prekrškov oseb, zoper katere je bil voden postopek zaradi nasprotovanja nekdanjemu enopartijskemu režimu, versko prepričanje in etnično pripadnost. V teh primerih postane gradivo dostopno za javno uporabo 75 let po nastanku gradiva ali 10 let po smrti posameznika, na katerega se podatki nanašajo, če je datum smrti znan, in če ni z drugimi predpisi drugače določeno. Vendar pa izhajajoč iz dejstva, da je po ZMatR rok za izročitev civilnih matičnih knjig razmeroma dolg, javni arhivi hranijo zelo malo število civilnih matičnih knjig, saj roki za izročitev le-teh povečini še niso potekli. Rok za predajo v arhiv namreč prične teči s prenosom dokumentarnega gradiva v stalno zbirko javnopravne osebe, skladno z Uredbo o upravnem poslovanju (UUP; Uradni list RS, št. 9/18, 14/20, 167/20, 172/21, 68/22, 89/22, 135/22, 77/23, 24/24).

Kljub temu se v fondih in zbirkah arhivov Slovenske javne arhivske mreže najdejo matične knjige. Osrednji državni arhiv(Arhiv RS) jih hrani v zbirki SI AS 1067, Zbirka matičnih knjig. Gre za 192 škatel oz. 379 knjig nastalih med leti 1812-1982. V spletni aplikaciji Virtualna arhivska čitalnica (VAČ) je objavljena 1 serija (89 knjig) iz časa Ilirskih provinc (SI AS 1067/I/1 Matične knjige na ozemlju Ilirskih provinc, 1812-1834).

Matične knjige hranijo tudi regionalni arhivi, in sicer:

• Pokrajinski arhiv Maribor (PAM): PAM: SI_PAM/0016, Zbirka dvojnikov matičnih knjig Prekmurja in Medžimurja, 1820-1943. Zbirka je v celoti digitalizirana in dostopna v spletni aplikaciji VAČ.
• Pokrajinski arhiv v Novi Gorici (PANG): PANG: SI_PANG/1134, Zbirka matičnih knjig in drugih matičnih evidenc, 561 knjig, 1920-1959. Zbirka ni digitalizirana.
• Pokrajinski arhiv Koper (PAK): PAK: SI_PAK/0336, Zbirka matičnih knjig, 40 škatel 149 knjig, 1900-1965. Zbirka ni digitalizirana.
• Zgodovinski arhivi Ljubljana, Celje in Ptuj nimajo posebnih zbirk matičnih knjig, matični vpisi se pojavljajo pri raznih krajevnih in matičnih uradih. Gradivo ni digitalizirano.

Digitalizacija in morebitna javna objava civilnih matičnih knjig, ki jih hranijo javni arhivi je po našem mnenju iz vidika (arhivske) zakonodaje možna ob upoštevanju zgoraj navedenih zakonskih okvirjev. Slovenski javni arhivi so del matičnih knjig doslej tudi že digitalizirali in so javno dostopne v spletni aplikaciji VAČ. Za morebitno sistematično digitalizacijo, obdelavo in objavo gradiva matičnih knjig pa bi morali najprej izvajalci (arhivi) tovrstno digitalizacijo uvrstiti v svoje letne programe dela in finančne načrte.

Na Ministrstvu za kulturo področje kulture urejamo celostno, saj se lahko kakovostno razvija ob sočasnem razvoju vseh njegovih delov. Zato menimo, da je treba sistemsko in enakomerno vlagati v ohranjanje kulturne dediščine, zagotavljati dostopnost do kulture, podpirati javne zavode in razpise za vzpodbujanje ljubiteljske kulture. Programi in projekti se med seboj ne smejo izključevati, temveč oplajati in nadgrajevati. Ob tem smo pozorni na osnovna vodila, ki jih zasledujemo pri svojem delovanju, torej decentralizacijo, skladen regijski razvoj, podpora vsem oblikam umetnosti in kulture, dostopnost in vključenost. Zato smo ob novem ciklusu obnov kulturne dediščine, za katere namenjamo proračunska in evropska sredstva in ki so namenjene oživljanju objektov z novimi vsebinami in razvojem v skupnostih, veliko pozornosti posvetili tudi digitalizaciji. Z razvojem javno dostopnih podatkov in nadgradnjo podatkovnih baz omogočamo uporabnikom odprt dostop in kakovostne storitve, ki temeljijo na njih. Primer so register nepremične in nesnovne kulturne dediščine, ki se jima pridružuje še register premične dediščine, s katerim bo javno predstavljeno bogato gradivo, ki ga hranijo slovenski muzeji in galerije, in skupni portal, ki bo uporabnikom postal enotna vstopna točka za področje kulture.

Podlaga za nekatere izmed zgornjih projektov so tudi področne strategije, med njimi Nacionalna strategija za muzeje in galerije 2024-2028.

Ministrstvo za kulturo je junija 2024 sprejelo tudi Razvojno strategijo za sodobni ples, saj gre za področje umetnosti, na katerem ustvarjalke in ustvarjalci iz Slovenije dosegajo vrhunske rezultate, obenem pa je področje izrazito prekarizirano. Eden izmed ključnih ukrepov, ki jih predlaga Strategija, je ustanovitev novega, decentraliziranega javnega zavoda za sodobni ples, ki bo ustvarjalno, raziskovalno, rezidenčno, skupnostno, medgeneracijsko, izobraževalno in vključujoče stičišče na področju sodobnega plesa. To bo javnemu zavodu in vsem, ki delujejo na področju sodobnega plesa tudi v okviru nevladnih organizacij ali pa samostojno, dalo priložnost, da se vključujejo v mednarodne in medsektorske projekte in programe. Sodobni ples je dokazano eno od področij umetnosti, ki ima izrazito pozitivne učinke na zdravje in dobro počutje, omogoča izvajanje medgeneracijskih umetniških projektov, s katerimi spodbuja fizično aktivnost pri starostnikih, kar pa ima posledično pozitivne učinke tudi na duševno zdravje. Prav tako je na področju sodobnega plesa zelo prisotna dejavnost kulturno-umetnostne vzgoje, s katero umetniki-pedagogi otroke in mlade spodbujajo k spoznavanju lastnega telesa, delovanja v skupini, javnega nastopanja, gibanja in gibalnega izražanja.

Iz vseh teh razlogov je ustanovitev javnega zavoda na področju sodobnega plesa smotrn in nujen ukrep, ki bo imel široke in daljnosežne pozitivne učinke na družbo kot celoto.