2. 4. 2024
Odziv Ministrstva za pravosodje
V zvezi z navedenim predlogom pojasnjujemo, da Ustava RS (Ustava)[1] v 133. členu določa nezdružljivost sodniške funkcije s funkcijami v drugih državnih organih, v organih lokalne samouprave in v organih političnih strank, ter z drugimi funkcijami in dejavnostmi, za katere to določa zakon. Prepoved funkcije v organih političnih strank hkrati pomeni, da so sodniki sicer lahko člani političnih strank, le v organih teh strank ne morejo delovati. Takšno razlago potrjuje tudi določba 42. člena Ustave glede pravice do zbiranja in združevanja, saj je po drugem odstavku te ustavne določbe vsakomur dana pravica, da se svobodno združuje z drugimi, po četrtem odstavku tega člena pa le za poklicne pripadnike obrambnih sil in policije velja prepoved v članstvu političnih strank, medtem ko za sodnike takšne prepovedi ni.[2] Sodnik lahko tudi kandidira za določene funkcije in mu v primeru izvolitve ali imenovanja pravice in dolžnosti iz sodniške službe mirujejo.
Zakon o sodniški službi (ZSS)[3] v 37. členu določa, da se mora sodnik vselej vesti tako, da varuje nepristranskost in neodvisnost sojenja, sodniški ugled in samostojnost sodne oblasti. Načelo nepristranskosti in neodvisnosti je podrobneje izpeljano v Kodeksu sodniške etike, ki ga je sprejel Sodni svet[4]. Kodeks v načelu III. (nepristranskost) določa, da sodnik opravlja sodniško funkcijo nepristransko in pri tem ne dopušča, da bi bilo sojenje podvrženo njegovim nagnjenjem, predsodkom ali vnaprejšnjim prepričanjem, političnim, ekonomskim ali drugim interesom, njegovim zasebnim vedenjem o spornih dejstvih, javnim zahtevam ali kritikam in drugim okoliščinam, ki bi lahko vplivale na njegovo odločitev v konkretni zadevi ali ki bi lahko vzbujale videz takega neustreznega vpliva. Kodeks v načelu VII. (nezdružljivost) pa določa, da sodnik uravnava svoje zasebne ali javne, plačane ali neplačane ( pro bono ) zunajsodne dejavnosti tako, da ne prihaja v nasprotje s svojimi poklicnimi dolžnostmi ali ugledom in dostojanstvom sodniškega poklica.
Politično udejstvovanje sodnikov je omejeno s prej omenjenimi načeli, saj morajo sodniki tako pri svojem delu kot tudi v svojem zasebnem življenju ravnati v skladu s temi načeli. Komisija za etiko in integriteto, ki deluje pri Sodnem svetu, je tudi že obravnavala etičnost ravnanj sodnikov v zvezi z udeležbo na shodih političnih strank. Komisija je v načelnem mnenju[5] izpostavila, da morajo sodniki dejansko nepristranskost in videz nepristranskosti vzdrževati in varovati s svojim zadržanim vedenjem v zasebnem in javnem življenju, kar prispeva k ohranjanju videza nepristranskosti in neodvisnosti in s tem zaupanju javnosti vanje in v sodstvo kot institucijo. Sodniki morajo zato sprejeti določene omejitve pri svojem vedenju in ravnanju, ki za povprečnega posameznika ne veljajo. Poleg tega se morajo zavedati, da so nosilci dela oblasti, ki opravljajo drugačno vlogo od tiste, ki jo imajo predstavniki zakonodajnega in izvršilnega dela oblasti. Sodnikova temeljna naloga je sojenje in odločanje na podlagi ustave in zakonov ter presoje dejstev vsakega posameznega primera ob spoštovanju enakosti vseh, zato se od njih pričakuje zadržanost in vzdržnost tudi glede političnega dogajanja, saj morajo biti pri svojih odločitvah ne le prosti, ampak tudi dajati videz, da so prosti političnih vplivov. V nasprotnem primeru je lahko zaupanje javnosti v nepristranskost in neodvisnost sodnika in sodstva zelo hitro okrnjeno. Komisija za etiko je zavzela restriktivno stališče, da že sama udeležba na shodih političnih strank, ne glede na to, ali je sodnik član politične stranke ali ne, nedvomno krni videz sodnikove nepristranskosti. Sodelovanje sodnika v komisiji politične stranke je obravnavalo Upravno sodišče RS, ki je odločilo, da to ni združljivo s sodniško funkcijo.[6]
Kodeks sodniške etike sicer nima narave zakona, kot tudi nimajo normativnega elementa[7] načelna pravna mnenja Komisije za etiko in integriteto, vendar je za sodnike spoštovanje kodeksa obvezno pri opravljanju sodniške službe in zunaj nje, kar določa 53. člen Zakona o sodnem svetu.[8]
Ureditve znotraj Evropske unije so zelo različne. Nekatere države prepovedujejo članstvo sodnikov v političnih strankah (npr. Madžarska, Romunija, Hrvaška, Slovaška), druge pa imajo za politično udejstvovanje določene posebne omejitve na ravni zakona (npr. Avstrija, Nemčija) ali v sodniških kodeksih (npr. Litva, Malta),[9] vendar pa za slednje veljajo omejitve, in sicer morajo biti pri političnem udejstvovanju zadržani, da ne ogrozijo svoje neodvisnosti ali nepristranskosti. Sodniki se morajo v teh primerih izogibati zavzemanju strogo strankarskih in trdnih stališč o kakršnih koli vprašanjih ali političnih zadevah, ki vzbujajo utemeljen dvom o njihovi splošni sposobnosti objektivnega odločanja o takih zadevah.[10]
Glede na navedeno pobuda predlagatelja ni primerna za nadaljnjo obravnavo, saj veljavna ureditev že vsebuje zadostne omejitve, ki omogočajo nepristransko in neodvisno sodno oblast.