analiza ali so postopki osebnega stečaja še potrebni

Odziv Ministrstva za pravosodje

Odgovor na podobno zastavljeno vprašanje v zvezi s smotrnostjo in vsebino postopka osebnega stečaja je Ministrstvo za pravosodje sicer podalo že leta 2018 (Predlagam.vladi.si – Predlog 8858-17)[1] in se v izogib ponavljanju nanj v celoti sklicuje.

Kot že pojasnjeno v odgovoru ministrstva iz leta 2018, je bila zakonska ureditev stečajnih postopkov celovito prenovljena konec leta 2007 prav zaradi potrebe po urejanju položaja prezadolženih fizičnih oseb, na kar je vidno opozoril tudi Varuh človekovih pravic v svojem letnem poročilu za leto 2005. Prav tako je treba izpostaviti, da se Slovenija po ustavi opredeljuje kot pravna in socialna država, kar mora imeti odmev tudi pri urejanju posledic prezadolženosti fizičnih oseb. K temu naj dodamo, da je v Direktivi o prestrukturiranju in insolventnosti[2], sprejeti leta 2019, izrecno izpostavljeno:

»Podjetniki, ki opravljajo trgovsko, poslovno, obrtno ali neodvisno dejavnost oziroma so samozaposleni, so lahko izpostavljeni tveganju, da postanejo insolventni. Različne možnosti glede priložnosti za sveži začetek v državah članicah bi lahko prezadolžene ali insolventne podjetnike spodbudile, da se preselijo v državo članico, ki ni država članica njihovega sedeža, kjer je preizkusna doba za odpust dolgov krajša ali pogoji za odpust dolgov privlačnejši, kar upnikom povzroči dodatno pravno negotovost in stroške, ko uveljavljajo svoje terjatve. Poleg tega so učinki insolventnosti, zlasti družbena stigmatizacija, pravne posledice, kot je prepoved podjetnikom, da začnejo in opravljajo podjetniško dejavnost, in trajajoča nezmožnost odplačevanja dolgov, pomembni odvračilni elementi za podjetnike, ki želijo ustanoviti podjetje ali dobiti drugo priložnost, čeprav dokazi kažejo, da imajo podjetniki, ki so postali insolventni, naslednjič večje možnosti za uspeh. Zato bi bilo treba sprejeti ukrepe za zmanjšanje negativnih učinkov prezadolženosti ali insolventnosti na podjetnike, zlasti tako, da se po določenem obdobju omogoči popoln odpust dolgov in omeji trajanje sklepov o prepovedi opravljanja dejavnosti, izdanih v povezavi z dolžnikovo prezadolženostjo ali insolventnostjo« (recital številka 72 Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti).

Kot je bilo pojasnjeno v že omenjenem odgovoru iz leta 2018, predstavlja postopek osebnega stečaja postopek t. i. generalne izvršbe, ki se vodi z namenom, da bi vsi upniki iz premoženja stečajnega dolžnika prejeli plačilo svojih navadnih terjatev do stečajnega dolžnika hkrati in v enakih deležih, ker je tega premoženja premalo, da bi bili poplačani vsi upniki v celoti. V navedenem odgovoru je tudi natančno pojasnjeno, kaj vse spada v stečajno maso v postopku osebnega stečaja in kako je v postopku osebnega stečaja omejena poslovna sposobnost stečajnega dolžnika. Iz te predstavljene pravne ureditve izhaja, da so dolžniki v osebnem stečaju v položaju popolnega nadzora, tako da je njihovo samostojno delovanje močno omejeno, njihovo premoženjsko stanje pa pod stalnim nadzorom upravitelja. Zato ni mogoče pritrditi stališču predlagatelja, da je osebni stečaj potuha dolžnikom, ki svojih obveznosti do upnikov ob njihovi zapadlosti niso več sposobni izpolniti v celoti.

Ker fizična oseba drugače od pravne osebe po koncu stečajnega postopka ne preneha, ne prenehajo tudi terjatve upnikov, ki v stečajnem postopku niso bile plačane. Za razliko od upnikov stečajnega postopka nad pravnimi osebami se torej izvrševanje terjatev upnikov v postopku osebnega stečaja s sklenitvijo stečajnega postopka ne konča. Pravnomočni sklep o končanju postopka osebnega stečaja je izvršilni naslov za izterjavo neplačanih priznanih terjatev (četrti odstavek 396. člena ZFPPIPP).

Drži pa, da lahko za razbremenitev neplačanega dela obveznosti dolžnik do izdaje sklepa o končanju postopka osebnega stečaja vloži predlog za odpust obveznosti (397. in 398. člen ZFPPIPP). Medtem ko je osebni stečaj namenjen sočasnemu in sorazmernemu poplačilu upnikov, je namen odpusta obveznosti poštenemu in vestnemu stečajnemu dolžniku omogočiti, da preneha tisti del njegovih obveznosti, ki jih ni zmožen izpolniti iz premoženja, ki ga ima ob začetku postopka osebnega stečaja ali ki ga lahko pridobi med postopkom osebnega stečaja do poteka preizkusnega obdobja (prvi odstavek 399. člena ZFPPIPP).

V zvezi s postopkom odpusta obveznosti želimo uvodoma poudariti, da Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti spodbuja države članice k olajšanju odpusta dolgov za podjetnike, saj bi se s tem »lažje preprečila njihova izključitev s trga dela in se jim omogočilo, da znova začnejo podjetniške dejavnosti, pri čemer upoštevajo spoznanja iz preteklih izkušenj« (recital številka 16 Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti). Direktiva pa spodbuja tudi možnost, da odpust obveznosti doseže tudi potrošnik in v členu 1(4) določa, da lahko države članice uporabo postopkov iz točke (b) odstavka 1, ki določa postopke za odpust dolgov insolventnih podjetnikov, razširijo na insolventne fizične osebe, ki niso podjetniki. V skladu z recitalom 21 Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti je za države članice priporočljivo, da čim prej začnejo uporabljati določbe direktive o odpustu dolgov tudi za potrošnike, čeprav ta direktiva ne vključuje zavezujočih pravil o prezadolženosti potrošnikov. Prezadolženost potrošnikov je namreč (tako recital) z gospodarskega in socialnega vidika zelo zaskrbljujoča ter je tesno povezana z zmanjšanjem presežka dolgov. Poleg tega pogosto ni mogoče jasno razlikovati med dolgovi podjetnikov, nastalimi pri njihovi trgovski, poslovni, obrtni ali poklicni dejavnosti, in dolgovi, nastalimi zunaj teh dejavnosti. Podjetniki ne bi mogli izkoristiti druge priložnosti, če bi morali biti obravnavani v ločenih postopkih z različnimi pogoji dostopa in preizkusnimi dobami za odpust dolgov, da bi jim bili odpuščeni njihovi poslovni dolgovi in drugi dolgovi, ki so nastali zunaj njihovega poslovanja.

Glede na določbe ZFPPIPP se v postopku osebnega stečaja stečajnemu dolžniku v primeru, da poda predlog za odpust svojih obveznosti in se postopek odpusta obveznosti po prestanem preizkusnem obdobju zanj uspešno konča, preostanek njegovih obveznosti, ki bi se sicer lahko izterjale na podlagi sklepa o končanju stečajnega postopka, odpusti, s čimer prenehajo tudi pravice upnikov sodno uveljavljati plačilo preostanka terjatve.

Vendar pa popoln odpust dolgov v obdobju, ki ni daljše od treh let, ni primeren v vseh okoliščinah. Zato so, tudi v skladu z Direktivo o prestrukturiranju in insolventnosti, v ZFPPIPP skrbno določene omejitve glede popolnega odpusta dolgov. Posebej te omejitve veljajo tedaj, kadar je dolžnik nepošten ali je ravnal v slabi veri. Smernice navedenih omejitev Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti določa na naslednji način: »Sodni ali upravni organi lahko pri ugotavljanju, ali podjetnik ni bil pošten, upoštevajo okoliščine, kot so: narava in obseg dolgov; obdobje, v katerem so dolgovi nastali; prizadevanja podjetnika, da poravna dolgove in izpolni pravne obveznosti, vključno z zahtevami glede javnega izdajanja dovoljenj in potrebo po pravilnem knjigovodstvu; dejanja podjetnika, s katerimi bi lahko onemogočil ukrepanje upnikov; izpolnjevanje dolžnosti, če obstaja verjetnost insolventnosti, ki jih imajo podjetniki, ki so direktorji podjetja; ter spoštovanje konkurenčnega in delovnega prava Unije in nacionalnega konkurenčnega in delovnega prava. Moralo bi tudi biti mogoče uvesti odstopanja, kadar podjetnik ni izpolnil nekaterih pravnih obveznosti, vključno z obveznostmi, da čim bolj poveča donose za upnike, ki bi lahko bile v obliki splošne obveznosti ustvarjanja dohodka ali premoženja. Nadalje bi moralo tudi biti mogoče uvesti posebna odstopanja, kadar je to potrebno za zagotovitev ravnotežja med pravicami dolžnika in pravicami enega ali več upnikov, na primer kadar je upnik fizična oseba, ki jo je treba bolj zavarovati kot dolžnika.«[3] »Kadar obstaja ustrezno utemeljen razlog po nacionalnem pravu, bi lahko bilo primerno, da se za nekatere kategorije dolgov omeji možnost odpusta. Države članice bi morale imeti možnost da zavarovane dolgove izvzamejo iz upravičenja do odpusta le do vrednosti zavarovanja, kot je določena v nacionalnem pravu, medtem ko bi bilo treba preostale dolgove obravnavati kot nezavarovane dolgove. Državam članicam bi bilo treba omogočiti, da izključijo tudi druge kategorije dolgov, če je to ustrezno utemeljeno.«[4]

Pri opredelitvi pogojev, ki jih mora po ZFPPIPP izpolnjevati stečajni dolžnik, da bi dosegel odpust obveznosti, so bile nadalje upoštevane tudi ugotovitve iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije U-I-56/17-20, Up-335/17-25 z dne 4. 4. 2019, ki je v 26. točki obrazložitve zapisalo, da je »pri značilnosti instituta odpusta obveznosti treba upoštevati, da posledice odpusta obveznosti nastopijo tudi v sferi upnikov, ki izgubijo pravico sodno uveljavljati plačilo terjatve, na katero učinkuje odpust obveznosti. Že v izhodišču gre pri odpustu obveznosti torej za izjemni pravni položaj, ki pomeni hkrati tudi odstop od temeljnega načela obligacijskega prava, da je obveznosti treba izpolniti. Kot tak institut odpusta obveznosti nujno posega v pravovarstveno upravičenje (in s tem v pravico do zasebne lastnine) tistih upnikov, na katerih terjatve se v konkretnem primeru razteza njegov učinek. Bistvo instituta odpusta obveznosti je torej iskanje pravičnega ravnovesja med pravicami upnikov prezadolženega dolžnika, katerih uveljavitev je ogrožena zaradi dolžnikovega slabega premoženjskega položaja, na eni strani in težo tega položaja za dolžnika na način upoštevanja vrednostne ocene njegovih ravnanj na drugi strani. Tako pri institutu odpusta obveznosti ne gre za pravico v običajnem civilnopravnem pomenu, temveč za pravno dobroto prezadolženi fizični osebi.«

V smeri »pravičnega ravnovesja« med položajem dolžnika in pravicami njegovih upnikov je bil z novelo ZFPPIPP-H[5] dodatno zaostren pogled na prizadevanje dolžnika, da izpolni obveznosti do upnikov. Dolžnikova dolžnost je, da si s svojimi aktivnostmi (ravnanji) prizadeva za poplačilo upnikov med celotnim postopkom osebnega stečaja, sicer odpust obveznosti ni dovoljen (dopolnitev tretjega odstavka 399. člena ZFPPIPP). Če si stečajni dolžnik v preizkusnem obdobju v zadostni meri ne prizadeva za poplačilo upnikov in namesto denarnih sredstev sprejema druge nedenarne ugodnosti (kot je na primer neodplačna uporaba premoženja, ki ni v lasti njegovih ožjih družinskih članov), pa veljajo tovrstna ravnanja ali opustitve, če se ne dokaže drugače, za zlorabo pravice do odpusta obveznosti. Z novelo ZFPPIPP-H so bile dodane tudi dodatne omejitve v zvezi z odpustom obveznosti, s katerimi se udejanja osnovni namen instituta odpusta obveznosti, ki je namenjen le poštenim in vestnim dolžnikom (6., 7. in 8. točka četrtega odstavka 399. člena ZFPPIPP).

Vseh možnih pojavnih oblik ravnanj, ki bi lahko pomenila zlorabo pravice do odpusta obveznosti, ni mogoče taksativno predpisati, zato je zloraba pravice do odpusta obveznosti že po noveli ZFPPIPP-G[6] nomotehnično najprej opredeljena z generalno klavzulo, po kateri odpust obveznosti ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti. Nadalje pa so v četrtem odstavku 399. člena ZFPPIPP zaradi lažjega dokazovanja obstoja ovire proti odpustu obveznosti, ki jo upnik uveljavlja z ugovorom proti odpustu obveznosti, določeni najbolj značilni položaji zlorabe pravice do odpusta obveznosti, ki so nomotehnično opredeljeni v obliki izpodbojnih pravnih domnev. Skladno s 399. členom ZFPPIPP tako odpust obveznosti ni dovoljen:

1. če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, razen če je ta obsodba do poteka preizkusnega obdobja že izbrisana iz kazenske evidence ali če se do poteka preizkusnega obdobja izpolnijo pogoji za njen izbris na podlagi zakonske rehabilitacije, ali
2. če je bilo o odpustu obveznosti stečajnemu dolžniku že pravnomočno odločeno v naslednjih primerih in od pravnomočnosti sklepa ali sodbe še ni preteklo deset let:
   1. če so bile stečajnemu dolžniku njegove obveznosti že odpuščene,
   2. če je bil predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnjen, ker je dolžnik kršil svoje obveznosti iz 383.b, 384., 386. ali 401. člena tega zakona, ali zaradi ovire iz tretjega odstavka tega člena, razen če dolžnik izkaže, da te kršitve niso otežile vodenja stečajnega postopka ali oblikovanja ali unovčevanja stečajne mase v tem postopku, ali
   3. če je bil sklep o odpustu obveznosti razveljavljen po 411. členu tega zakona.

Odpust obveznosti prav tako ni dovoljen, če iz ravnanj stečajnega dolžnika v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja, ravnanj dolžnika med postopkom osebnega stečaja ali glede na njegov premoženjski položaj izhaja, da bi bil odpust obveznosti temu stečajnemu dolžniku v nasprotju z namenom odpusta obveznosti iz prvega odstavka tega člena (v nadaljnjem besedilu: zloraba pravice do odpusta obveznosti). Velja, če se ne dokaže drugače, da predlog za odpust obveznosti pomeni zlorabo pravice do odpusta obveznosti, v naslednjih primerih:

1. če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja ali po njegovi uvedbi dal neresnične, nepravilne ali nepopolne podatke, ki jih davčni organ potrebuje za pobiranje davkov ali prispevkov, zaradi česar mu je pristojni davčni organ dodatno ali naknadno odmeril davek ali naložil plačilo prispevkov v znesku najmanj 4.000 evrov,
2. če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja z neresničnimi, nepravilnimi ali nepopolnimi podatki o svojem premoženjskem položaju v svojo korist ali v korist druge fizične ali pravne osebe pridobil posojilo, subvencijo ali pomoč iz javnih sredstev v znesku najmanj 4.000 evrov,
3. če je stečajni dolžnik v zadnjih petih letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemal obveznosti, ki so nesorazmerne z njegovim premoženjskim položajem, ali če je razpolagal s svojim premoženjem neodplačno ali za neznatno plačilo,
4. če je stečajni dolžnik izvedel pravno dejanje, ki ima po 271. členu tega zakona značilnost izpodbojnega pravnega dejanja in je bil v skladu z 277. členom tega zakona uveljavljen zahtevek za izpodbijanje tega pravnega dejanja,
5. če lahko stečajni dolžnik glede na svoj premoženjski položaj v celoti izpolni svoje obveznosti a
6. če si stečajni dolžnik v preizkusnem obdobju v zadostni meri ne prizadeva za poplačilo upnikov, pri čemer se šteje, da si dolžnik ni prizadeval dovolj, če je poplačal manj kot 10 odstotkov vseh prijavljenih terjatev ali če zaradi ravnanj dolžnika ali glede na njegov premoženjski položaj ni mogoče pričakovati, da bo do izteka preizkusnega obdobja poplačal terjatve v tej višini, razen če sodišče glede na višino prijavljenih terjatev, socialni položaj in prizadevanja dolžnika oceni, da je upravičeno, da se dolg dolžniku odpusti,
7. če stečajni dolžnik v stečajnem postopku namesto denarnih sredstev sprejema druge nedenarne ugodnosti ali
8. če stečajni dolžnik v preizkusnem obdobju sklene pravni posel v nasprotju z določbami tega zakona.

Na ovire proti odpustu obveznosti mora upravitelj paziti po uradni dolžnosti, ugovor pa lahko vložijo tudi upniki stečajnega dolžnika. Tudi kadar sodišče poštenemu stečajnemu dolžniku odobri odpust obveznosti, pa ta ne učinkuje na določene kategorije terjatev. Odpust obveznosti po drugem odstavku 408. člena ZFPPIPP tako ne učinkuje na prednostne terjatve, terjatve iz naslova denarne kazni ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, izrečenih v kazenskem postopku, v pogojni obsodbi določenega pogoja vrnitve premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, oziroma povrnitve škode, povzročene s kaznivim dejanjem, globe ali odvzema premoženjske koristi, pridobljene s prekrškom, izrečenih v postopku o prekršku, odvzema premoženja nezakonitega izvora in povrnitve škode, povzročene namerno ali zaradi hude malomarnosti.

Pravnomočen odpust obveznosti je nadalje možno tudi izpodbijati. Vsak upnik, za terjatev katerega učinkuje pravnomočni sklep o odpustu obveznosti, lahko od sodišča zahteva, da razveljavi odpust obveznosti, o katerem je odločilo s tem sklepom, če je dolžnik s prikrivanjem ali lažnim prikazovanjem podatkov o svojem premoženjskem položaju ali z drugačno prevaro dosegel izdajo sklepa o odpustu obveznosti. Rok za vložitev tožbe na razveljavitev odpusta obveznosti je tri leta od pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti. Obenem je upnikom, ki po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti najdejo dolžnikovo premoženje, ki ga je ta pridobil pred odpustom obveznosti (in ga prikril), dana možnost, da dosežejo razveljavitev odpusta obveznosti že, če predlagajo začetek stečajnega postopka nad takim, naknadno najdenim premoženjem. V tem primeru uveljavljanje zahtevka za razveljavitev odpusta obveznosti ni vezano na triletni rok (411. člen ZFPPIPP).

Glede na predstavljeno stališče Ustavnega sodišča Republike Slovenije in citirane usmeritve Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti ter opisano veljavno ureditev v ZFPPIPP menimo, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo. Postopka osebnega stečaja namreč ni mogoče kar ukiniti, saj bi se s tem insolventnim dolžnikom, ki so fizične osebe, odreklo pravico do novega začetka, kar bi med drugim pomenilo tudi neskladnost ureditve z zahtevami Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti, analiza o uspešnosti oziroma neuspešnosti postopka osebnega stečaja pa ne bi v ničemer pripomogla k zasledovanju temeljnega namena postopka osebnega stečaja kot postopka generalne izvršbe in tudi ne k izboljšanju udejanjanja načela o najboljšem poplačilu upnikov v primerih, ko dolžnikovo premoženje ne zadošča za celotno poplačilo vseh dolžnikovih obveznosti do vseh njegovih upnikov.

[1] Odgovor je dostopen na: ukinitev instituta osebnega stečaja (vladi.si)

[2] Direktiva (EU) 2019/1023 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2019 o okvirih preventivnega prestrukturiranja, odpustu dolgov in prepovedih opravljanja dejavnosti ter ukrepih za povečanje učinkovitosti postopkov glede prestrukturiranja, insolventnosti in odpusta dolgov ter o spremembi Direktive (EU) 2017/1132 (Direktiva o prestrukturiranju in insolventnosti) (Besedilo velja za EGP).

[3] Recital 79 Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti.

[4] Recital 81 Direktive o prestrukturiranju in insolventnosti.

[5] Uradni list RS, št. 102/23.

[6] Uradni list RS, št. 27/16.