Ukinitev 6 dnevnega delavnika

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Delovni čas je delovno pravna kategorija, ki je pomembna tako za delavce kot tudi za podjetje in organizacijo dela znotraj podjetja. Ekonomski in tehnološki razvoj, razvoj v organizaciji dela, situacija na trgu dela, proces globalizacije in naraščajoča konkurenca in drugi podobni dejavniki vplivajo na novosti v oblikah in načinih organizacije delovnega časa. Z vidika delavcev so pomembne različne spremembe v razporejanju delovnega časa, ki pomenijo odstop od običajnega polnega tedenskega delovnega časa. V zvezi z delovnim časom pa so seveda pomembni tudi interesi delodajalcev, ki zaradi vse večje konkurence znotraj svetovnega gospodarstva uvajajo nove metode dela in spreminjajo organizacijo dela s ciljem doseči čim večjo produktivnost in čim manjše stroške dela. Vendar pa uvajanje različnih načinov organizacije delovnega časa nemalokrat povzroča vedno večje napetosti med delodajalci in njihovimi zahtevami ter potrebami in željami delavcev glede delovnega časa. Zato tako v okviru Mednarodne organizacije dela (MOD) kot tudi v okviru Evropske skupnosti (preambula Direktive 2003/88/ES) opozarjajo, da je izboljšanje varnosti, higiene in zdravja delavcev pri delu, ki mu je namenjena tudi ustrezna organizacija delovnega časa, cilj, ki ne more biti podrejen izključno le ekonomski situaciji. Potrebno in pomembno je iskati ravnovesje med legitimnimi interesi delavcev in podjetij.

Zakon o delovnih razmerjih[1] (v nadaljevanju: ZDR-1) v drugem odstavku 148. členu določa obveznost delodajalca, da pred začetkom koledarskega ali poslovnega leta določi letni razpored delovnega časa in o njem pisno obvesti delavce na pri delodajalcu običajen način (npr. na določenem oglasnem mestu v poslovnih prostorih delodajalca ali z uporabo informacijske tehnologije) in sindikate pri delodajalcu. Pri tem je mišljena razporeditev delovnega časa pri delodajalcu v posameznem letu in ne letna razporeditev delovnega časa za posameznega delavca. Organizacijski plani dela in razporeditev delovnih obveznosti zaposlenih se večinoma delajo za krajša obdobja, opozoriti pa je potrebno tudi na to, da sodi določilo o dnevnem ali tedenskem rednem delovnem času in razporeditvi delovnega časa med obvezne sestavine pogodbe o zaposlitvi (31. člen ZDR-1). V zvezi z razporejanjem delovnega časa pa je treba upoštevati tudi določbo prvega odstavka 148. člena, po kateri se razporeditev in pogoji za začasno prerazporeditev delovnega časa določijo s pogodbo o zaposlitvi v skladu z zakonom in kolektivno pogodbo.

Delodajalec delovni čas in njegovo razporeditev določi tako, da se v skladu s potrebami delovnega procesa zagotovi nemoteno delo. V ta namen se lahko določi tudi 6-dnevni delovnik, izmensko delo, dežurstva. Ugotovimo torej lahko, da je razporeditev delovnega časa eden od elementov organiziranja delovnega procesa in torej v domeni delodajalca, pri čemer pa mora vsak posamezen delodajalec poleg narave in posebnosti dela upoštevati tudi zakonske obveznosti, ki zagotavljajo delavcem pravico do omejenega delovnega časa, odmorov in počitkov ter dodatno kolektivno dogovorjena pravila glede določanja in razporejanja delovnega časa. Delodajalec mora zagotavljati delo v okviru v naprej določenega delovnega časa, delavci pa marajo biti v naprej seznanjeni, na kakšen način bo razporejen njihov delovni čas.

Upoštevaje navedeno zakonsko ureditev ugotavljamo, da določbe ZDR-1, ki urejajo delovni čas, odmore in počitke, predstavljajo predvsem minimalne standarde, ki jih je zaradi zakonskega varstva delavca kot šibkejše stranke v delovnem razmerju potrebno zagotavljati delavcem. Zato je pri vprašanjih glede delovnega časa v nadaljnjih spremembah delovne zakonodaje ob predhodnih obravnavah in usklajevanjih zakona med socialnimi partnerji potrebno posebej temeljito tehtati  utemeljitve o obsegu minimalnih zakonskih pravic in varstva zaposlenih, saj je to varstvo lahko učinkovito le, če je ureditev čim bolj uravnotežena med interesi dela in interesi kapitala. V pripravi je novela ZDR-1, ki prinaša določene spremembe tudi glede razporejanja delovnega časa. Izpostavili bi predlog znižanja spodnje meje kvote ur (iz 40 na 30 ur), ki se šteje kot polni delovni čas. S tem bo dana zakonska podlaga za uvedbo prostovoljnega krajšega polnega delovnega časa, ki omogoča 4-dnevni ali 6-urni delovnik. Predlaga se tudi pravica do 48-urnega tedenskega počitka enkrat mesečno, torej pravica do dveh zaporednih dni počitka vsaj enkrat na mesec. Pri tem ne gre za dodatne dneve tedenskega počitka, ampak za možnost izrabe enkrat mesečno v strjenem obsegu 48 ur. Na osnovi Direktive 2019/1152/EU o preglednih in predvidljivih delovnih pa se uvajajo preglednejše in predvidljivejše delovne razmere za delavce in sicer se določa pravica delavca predlagati spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi zaradi izboljšanja položaja/pravic delavca. Delavec bo lahko po poteku šestih mesecev zaposlitve predlagal spremembo pogodbe o zaposlitvi ali sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi (tudi npr. glede ugodnejše razporeditve delovnega časa), delodajalec pa bo moral svojo odločitev pisno utemeljiti.

[1] Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 – popr., 47/15 – ZZSDT, 33/16 – PZ-F, 52/16, 15/17 – odl. US, 22/19 – ZPosS, 81/19, 203/20 – ZIUPOPDVE, 119/21 – ZČmIS-A, 202/21 – odl.US, 15/22 in 54/22 – ZUPŠ-1)