13. 7. 2023
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pojasnjujemo, da je Slovenija pred izzivi, ki jih pred nas postavljajo, z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja neugodni, demografski trendi, ki bodo vplivali na zmanjševanje števila delovno aktivnega prebivalstva. Struktura prebivalstva naj bi se v naslednjih desetletjih bistveno spremenila. Kot kažejo projekcije prebivalstva EUROPO2019, naj bi se število prebivalstva v Sloveniji počasi povečevalo do leta 2024, potem pa bo začelo upadati. Do leta 2070 naj bi se delež otrok in aktivnih zavarovancev zmanjšal kar za 20%, delež starejših pa naj bi se povečal za 40%. V letu 2020 so starejši prebivalci (stari 65 let ali več) predstavljali 20,2% celotne populacije, v letu 2060, pa naj bi se delež povišal na kar 31,3%.
Kljub morebitnim ugodnim gibanjem rodnosti in migracij bo v Sloveniji vsekakor osrednji problem staranje prebivalstva. Spremenjene družbene okoliščine med drugim zahtevajo tudi prilagoditve pokojninskega sistema, ki je v neposredni povezavi z demografsko strukturo prebivalstva in na dolgi rok odraža število potencialnih vplačnikov v sistem, po drugi strani pa število potencialnih prejemnikov. Sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja mora biti zato urejen na način, da bo, glede na omenjene družbene spremembe zagotavljal dolgoročno finančno vzdržnost na eni strani ter ohranitev dostojne višine pokojnin na drugi strani.
Na zagotavljanje ustrezne višine pokojnin in dolgoročno javnofinančno vzdržnost sistema pokojninskega zavarovanja bistveno vpliva razmerje med delovno aktivnimi posamezniki in upokojenci, zato je ključnega pomena hitrejše vstopanje na trg dela ter daljša delovna aktivnost starejših. Daljše zavarovalno obdobje ima pozitivne učinke tako z vidika finančne vzdržnosti
pokojninske blagajne, saj je na ta način pobranih več prispevkov, kot tudi z vidika večje materialne in socialne varnosti posameznika, saj je od dolžine zavarovanja odvisna tudi višina pokojnine. Slednja se, skladno z določbo 37. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 48/22 – uradno prečiščeno besedilo in 40/23 – ZČmIS-1 – v nadaljnjem besedilu: ZPIZ-2) odmeri od pokojninske osnove v odstotku, odvisnem od dolžine pokojninske dobe. Za 15 let zavarovalne dobe se odmeri v višini 29,5%, za vsako nadaljnje leto pokojninske dobe pa se prišteje 1,36% brez zgornje omejitve. Obstoječi pokojninski sistem že sedaj vsebuje ukrepe, ki spodbujajo k daljši delovni aktivnosti (višji odmerni odstotek oziroma ugodnejše vrednotenje ob nadaljnji vključitvi v polno zavarovanje po izpolnitvi zakonsko določenih pogojev za upokojitev, možnost izplačila 40% pokojnine ob nadaljnji vključenosti v polno zavarovanje po izpolnitvi zakonsko določenih pogojev, možnost postopnega prehoda v upokojitev) s čimer si posamezniki lahko zagotovijo boljšo materialno in socialno varnost v času upokojitve.
Iz navedenega izhaja, da že obstoječa ureditev pokojninskega in invalidskega zavarovanja kaže na prilagajanje demografskim spremembam, ki so posledica nizkega prirasta in dolgožive družbe, kar pomeni, da je upoštevanje pričakovane življenjske dobe, katera se vztrajno podaljšuje, eden ključnih dejavnikov, ki vplivajo na prilagajanje zakonodajne ureditve.
S predlogom pobudnika se torej strinjamo v delu, da je pri nadaljnjih spremembah pokojninskega in invalidskega zavarovanja potrebno upoštevati tudi spremembe v pričakovani življenjski dobi, vendar pa se ne moremo strinjati v delu, da naj bi višino pravic (pokojnina) vezali na pričakovano življenjsko dobo glede na spol.
Pojasnjujemo, da je eno temeljnih načel pokojninskega in invalidskega zavarovanja v Republiki Sloveniji, da pravice izhajajo iz dela, kar pomeni, da pravica do pokojnine izhaja iz minulega dela in temelji na prispevkih, plačanih v času aktivne dobe zavarovanca. Ker je pravica do pokojnine namenjena zagotavljanju kontinuiranega dohodka posameznika tudi v obdobju, ko si sam ni več zmožen zagotavljati sredstev za preživetje, mora obstajati sorazmernost med vplačanimi prispevki in prejemki iz sistema. Z namenom ohranitve sorazmerja med pokojninami in ohranitve njihove vrednosti se, skladno z določbo 105. člena ZPIZ-2 le-te uskladijo enkrat letno na podlagi rasti povprečne mesečne bruto plače in povprečne rasti cen življenjskih potrebščin v Republiki Sloveniji.
Naloga zakonodajalca je, da spremlja družbene spremembe in temu primerno prilagaja sistem pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Dolgoživost družbe, ki se bo v prihodnje še poviševala mora imeti za posledico torej ohranjanje sorazmernosti med vplačanimi prispevki ter višino pokojnine ob hkratni dolgoročni finančni vzdržnosti pokojninskega sistema. Vendar pa na tem mestu ni prostora za razlikovanje po spolu, ne glede na razlike v pričakovani življenjski dobi moškega in ženske, saj bistvo pravice do pokojnine ni le njeno prejemanje do nastopa smrti, temveč in predvsem ustrezna višina le-te, ki mora biti odraz predhodno vplačanih prispevkov (predhodnega dela in plačila za delo) in bo za posameznika predstavljala kontinuirani dohodek, ki mu zagotavlja materialno in socialno varnost. Prav to pa je razlog, da je bilo razlikovanje po spolu v preteklih letih v okviru posameznih določb že odpravljeno iz sistema, saj je edini razlikovalni faktor, ki vpliva na višino pravic, vplačilo prispevkov na podlagi plačila za delo, ki pa je v luči zagotavljanja socialne varnosti korigiran s faktorjem medgeneracijske solidarnosti.