Sprememba Zakona o verski svobodi

Odziv Ministrstva za kulturo

Ministrstvo za kulturo se za pobudo državljana zahvaljuje in pojasnjuje, da predloga ne more podpreti, saj je Vlada Republike Slovenije na 54. redni seji dne 15. 6. 2023 določila besedilo predloga Zakona o spremembi Zakona o verski svobodi (EVA 2023-3340-0008) in ga poslala 
Državnemu zboru Republike Slovenije v obravnavo po skrajšanem postopku. S predlogom zakona se zvišuje zakonsko določena finančna pomoč za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbencev, z 48 na 60 odstotkov povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem v 
katerem se določa zavarovalna osnova. Višino finančne pomoči za plačilo socialnih prispevkov se tako usklajuje z višino, ki jo prejemajo tudi drugi deležniki za plačilo socialnih prispevkov, na primer samozaposleni v kulturi. 

Predlog zakona je bil dne 10. 3. 2023 objavljen na portalu E-demokracija. Javnost je bila pozvana, da mnenja, predloge in pripombe sporoči v desetdnevnem roku do 20. 3. 2023. Na dan objave so bili o javni obravnavi predloga zakona obveščeni predstavniki registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti v Republiki Sloveniji z dopisom, ki jim je bil poslan na uradne elektronske naslove. Mnenja, predlogi in pripombe, ki so jih predstavniki registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti podali tudi po desetdnevnem roku določenim za javno obravnavo, so bili ustrezno pregledani in preučeni. Skupno je v javni obravnavi neposredno ali posredno sodelovalo dvanajst v Republiki Sloveniji registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti.

Zakon o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odl. US, 40/12 – ZUJF in 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS) v 27. členu določa pravico do namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev registriranih cerkva in drugih verskih skupnosti. Prvi odstavek 27. člena določa višino finančne pomoči za pokritje prispevkov za socialno varnost za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje (prispevek zavarovanca) ter za obvezno zdravstveno zavarovanje (prispevek zavarovanca) verskih uslužbencev od osnove najmanj v višini 48 odstotkov povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. Višina finančne pomoči na 48 odstotkov je bila določena leta 2012 v Zakonu za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12, 96/12 – ZPIZ-2, 104/12 – ZIPRS1314, 105/12, 25/13 – odl. US, 46/13 – ZIPRS1314-A, 56/13 – ZŠtip-1, 63/13 – ZOsn-I, 63/13 – ZJAKRS-A, 99/13 – ZUPJS-C, 99/13 – ZSVarPre-C, 101/13 – ZIPRS1415, 101/13 – ZDavNepr, 107/13 – odl. US, 85/14, 95/14, 24/15 – odl. US, 90/15, 102/15, 63/16 – ZDoh-2R, 77/17 – ZMVN-1, 33/19 – ZMVN-1A, 72/19, 174/20 – ZIPRS2122 in 139/22 – ZSPJS-AA; v nadaljnjem besedilu: ZUJF), s katerim je bila pomoč znižana s 60 odstotkov, kot je bila z ZVS določena leta 2007. Četrti odstavek 27. člena ZVS določa, da država pri zagotavljanju omenjene pravice upošteva razumno sorazmerje med številom verskih uslužbencev in številom pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti, ki so državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji, to sorazmerje pa je izpolnjeno, če je ugotovljeno razmerje vsaj 1.000 pripadnikov registrirane cerkve ali druge verske skupnosti na enega verskega uslužbenca te cerkve ali druge verske skupnosti. Cerkve in druge verske skupnosti število svojih pripadnikov dokazujejo z verodostojnimi podatkovnimi viri, med drugim lahko predlagajo tudi uporabo podatkov zadnjega popisa prebivalstva. Do omenjene pravice so v skladu s temi določbami upravičeni verski uslužbenci štirih verskih skupnosti: Katoliške cerkve, Evangeličanske cerkve augsburške veroizpovedi (AV) v Republiki Sloveniji, Srbske pravoslavne cerkve in Islamske skupnosti v Republiki Sloveniji. Verski uslužbenci Krščanske adventistične cerkve, 
Evangelijske binkoštne cerkve in Slovenske muslimanske skupnosti so do pravice upravičeni na podlagi 33. člena ZVS, ki je del prehodnih in končnih določb ZVS.

Vlada je sprejela predlog spremembe ZVS, s katero se spreminja 27. člen ZVS, ki določa višino namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost uslužbencev cerkva in drugih verskih skupnosti. Višina pomoči »najmanj v višini 48 odstotkov« se spremeni na raven pred uveljavitvijo ZUJF, in sicer na 60 odstotkov povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova. S predlogom spremembe 27. člena ZVS se črta tudi beseda »najmanj«, saj se višina plačila prispevka določi
z zakonom in ne more biti predmet morebitnega nadaljnjega drugačnega (višjega) določanja s podzakonskim predpisom. Hkrati se v skladu s prehodnima in končno določbo predloga spremembe ZVS z dnem uveljavitve tega zakona predvideva prenehanje veljavnosti Uredbe o načinu ugotavljanja kriterijev za priznanje statusa splošno koristne organizacije cerkvi ali drugi verski skupnosti in za določitev višine namenske državne finančne pomoči za plačilo prispevkov zavarovanca za socialno varnost njihovih uslužbencev (Uradni list RS, št. 65/22; v nadaljnjem 
besedilu: Uredba), ker je ta v nasprotju z ZVS. 

Uredba je v nasprotju z ZVS zvišala višino državne pomoči za plačilo socialnih prispevkov verskih uslužbenecev na 100 odstotkov povprečne plače za predzadnji mesec pred mesecem, v katerem se določa zavarovalna osnova ter s tem ustvarila nepričakovane finančne posledice za državni proračun. Dodelitev in višina namenske državne finančne pomoči je pravica, ki mora biti jasno določena in urejena z zakonom ter predstavlja porabo javno-finančnih sredstev, ki mora imeti izrecno podlago v zakonu. Določitev višine plačila prispevkov je zakonska materija, zato se lahko ta pravica ureja zgolj z zakonom, ne pa tudi s podzakonskim predpisom. Uredba v nasprotju z ZVS določa razlikovanje med registriranimi cerkvami in drugimi verskimi skupnosti pri vprašanju, kolikšna naj bo višina državne pomoči, kar mora imeti izrecno podlago v zakonu ob upoštevanju za to stvarno utemeljenih razlogov. Zakonodajalec je ustavno vezan s prepovedjo arbitrarnega, nerazumnega razlikovanja med tistimi verskimi skupnostmi, ki lahko pridobijo dodatne ugodnosti, in tistimi, ki se zanje ne morejo potegovati (v skladu z načelom enakopravnosti verskih skupnosti iz drugega odstavka 7. člena Ustave kot posebnim izrazom splošnega načela enakosti pred 
zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave). Uredba je v nasprotju z ZVS opredelila status splošno koristne organizacije brez pravne podlage v zakonu in na priznanje statusa splošno koristne organizacije vezala posebne pravice, ki bi morale biti urejene v zakonu. Splošna 
koristnost verskih skupnosti po 5. členu ZVS ni zakonsko opredeljena kot poseben status.