Varstveni dodatek in višina prihrankov
Predlagam dvig dovoljene višine prihrankov v zvezi z odobritvijo varstvenega dodatka za upokojence.
Dandanes marsikdo od upokojencev še vedno živi s pokojnino, ki je veliko nižja kot znaša minimalna pokojnina za dopolnjeno pokojninsko dobo. Gre za ljudi, ki niso mogli dobiti redne zaposlitve vsaj del delovne dobe ali celo ves čas in so se preživljali s pogodbenim delom. Pristajali so na zelo nizke honorarje, pri katerih si za pokojninsko dobo niso mogli plačevati več kot leta ali še to ne, delodajalcem pa pred leti ob honorarjih ni bilo treba plačevati pokojninskega zavarovanja. Nekateri so v času, ko ni bilo dela, opravljali tudi družbeno koristna dela v okviru dobrodelnih organizacij. Kljub temu ti ljudje sedaj vegetirajo z zelo nizkimi pokojninami, tudi s po 350 eur mesečno.
Na centrih za socialno delo obstaja za ljudi z nizkimi pokojninami varstveni dodatek. Je pa pogojen z omejitvami imetja. Med drugim lahko prosilec poseduje največ 2500 eur rezerve in to vsega: denarnih prihrankov + delnic. Ta omejitev velja že desetletja in pri vedno rastočih podražitvah ne predstavlja nobene finančne opore več. Pri recentnih podnebnih spremembah z ekstremnimi vremenskimi pojavi, ki načenjajo nepremičnine (neurja, poplave, plazovi) je to premalo. Premalo je tudi za primerno ogrevanje prostorov, za sprotno sanacijo plesnivih zidov, gnilih podov, pokvarjenih pip, zakrpanih streh, odpadlih ometov, puščajočij žlebov, povešenih vrat, zvitih oken in nabav na račun odsluženih gospodinjskih aparatov. Obenem pa je sama pokojnina prenizka za kritje mesečnih stroškov bivanja, za primerno prehranjevanje in oblačenje.
Tak revež je obsojen na zmrzovanje in stalno bolehanje. In ker si ne more privoščiti dopolnilnega zavarovanja, mora plačati vsak obisk pri zdravniku, za večje posege ali recimo obisk zobozdravnika pa se lahko obriše pod nosom. Tudi obisk toplic ali morja, kjer bi si vsaj malo opomogel, je popolna iluzija.
To pa je samo materialna plat bede. Obstajajo ljudje, ki s prezirom gledajo na revščino in reveža na vsakem koraku ponižujejo. Tako sosedje, ki se zgražajo nad njegovim slabo vzdrževanim imetjem, kot tudi blagajničarke v kakih trgovinah, kino-gledališčih, idr., ki so priča njegovemu stalnemu iskanju popustov in brezplačnih vstopnic. Obrtniki, ki jim reveži pri propadajočih hišnih sistemih naročajo le minimalna popravila, pa ob pogledu na revščino slabo opravijo svoje delo.
Obstajajo pa v Sloveniji državljani, ki imajo po nekaj tisoč evrov prihodka na mesec in marsikateri 'zaslužijo' v enem mesecu več, kot dobi revež celo leto. Kljub temu zahtevajo povišice in to take, ki znašajo skoraj dvakrat toliko, kot je cela pokojnina reveža. In njih se nikoli ne vpraša, koliko rezerve premorejo in ali res delajo tako kvalitetno in toliko, kot hočejo zaslužiti!
Čeprav je evidentno, da pri njihovih zahtevah gre največkrat za prestižna tekmovanja, dostikrat dosežejo svoje. Vlada popušča pritiskom in finančna barka se maje v smeri utapljanja revežev! Je že res, da so zdravstvo, sodstvo, policija in še marsikaj drugega potrebni, vendar je stvari treba urediti uravnoteženo, humano in pošteno!
Najprej je treba urediti bazo – brezimno skupino skromnih ljudi, ki vegetira, in ji omogočtii, da živi človeško! Sramotno je, da država v Evropski uniji dopušča tako globoka razhajanja v prihodkih in se da voditi od pretenj vplivnežev in drugih mogočnežev, ne da bi imela voljo in moč ustvariti razmere, v katerih bi vladala človečnost! Revni upokojenci niso sami krivi, da niso dobili služb. Tudi možnost zaposlovanja je stvar državne regulacije in če je država ni bila sposobna primerno urediti, naj vsaj omili posledice!
In če se reveže že vabi, naj vlagajo na CSD prošnje za finančno podporo, naj se odobritev ne onemogoča s prestrogimi pogoji. Oziroma, če količina prihrankov pomeni omejitev pri pridobivanju socialne pomoči, naj bo tako tudi drugje, recimo pri povišicah plač. Konec koncev vsi, ki delajo v javnem sektorju, dobivajo plače iz proračuna in zakaj je treba štediti ravno pri revežih?
Kriterij dobivanja varstvenega dodatka ima daljnosežne posledice. Energetski dodatek in druge oblike enkratne pomoči se recimo dajejo samo tistim, ki že itak dobivajo varstveni dodatek, ostale pa se pušča naprej na hladnem. Uporablja se pravzaprav pri vseh virih pomoči, celo cerkvenih. Zato bi morala biti dodelitev varstvenega dodatka osnovana na temeljitem poznavanju situacij revščine. In če ga ni, naj se prejemanje varstvenega dodatka ne uporablja kot pavšalna rešitev, saj dokazuje pomanjkanje volje do resnične rešitve problema revščine.
Predlagam, da se omejitev višine prihrankov za pridobitev varstvenega dodatka za upokojence zviša z 2.500 na 10.000 evrov. Tako bodo do varstvenega dodatka prišli tudi tisti, ki ga sedaj zaradi poštenosti (ker ne skrivajo prihrankov) ne morejo dobiti. Več kot pravično je, da imajo rezervo, ob kateri ne bodo v večnem strahu, če se jim podre streha nad glavo, če močno zbolijo in če bodo zaradi pomanjkanja postali nefunkcionalni. Tudi ti ljudje si zaslužijo, da imajo človeka dostojno življenje!