Skoči do osrednje vsebine
Prijava v aplikacijo

Ste pozabili geslo?

Registracija

Predlagam vladi
Predlog z odzivom pristojne institucije

Poenostavitev izterjave neplačanih stroškov za primere, ko je (so)lastnik hiše oziroma stanovanja tujec

453 OGLEDOV 0 KOMENTARJEV

Namen tega predloga je, da bi v primeru neplačevanja stanovanjskih stroškov evropska zakonodaja prikrajšanemu omogočila tožbo zoper neplačnika, ki je tujec, pred sodiščem, na območju katerega leži nepremičnina, čeprav je njen (so)lastnik tujec (državljan EU-ja). Vladi RS zato predlagam, da doseže oziroma evropskemu parlamentu in svetu predlaga dopolnitev Uredbe št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in sicer dopolnitev, ki bi v primeru neplačevanja stroškov v eno in večstanovanjskih stavbah prikrajšanemu omogočila tožbo pred domačim (v tem primeru pred slovenskim) sodiščem. Trenutna zakonodaja namreč omogoča zgolj tožbo pred sodičem na območju katerega ima tujec prebivališče, čeprav gre za stroške povezane z nepremičnino v drugi državi.

V prejšnjem odstavku omenjena uredba v 24. členu določa, da so ne glede na stalno prebivališče strank izključno pristojna sodišča države članice v katerih se nahaja nepremičnina v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin. To pomeni, da navedeno ne velja tudi za obligacijske pravice (npr. povračilo stroškov vode, elektrike, plina ipd.). Podobno določa tudi nacionalna zakonodaja. Npr. Zakon o pravdnem postopku v motenjskih pravdah v 57. členu določa, da je v primeru motenja posesti vedno pristojno slovensko sodišče. Ali npr. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki v 64. členu določa, da sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije.

Ugoditev temu predlogu bi v praksi pomenila to, da bi lahko solastnik hiše in etažni lastniki (sami ali po upravniku, kadar je upravnik obvezen in ima ustrezna pooblastila) in dobavitelji (npr. JP VOKA SNAGA d.o.o., Elektro Ljubljana, Gen-i d.o.o. itd.) zoper lastnika stanovanja, ki je tujec, a državljan EU, pred sodiščem v Sloveniji sprožili oziroma vodili sodni postopek za izterjavo stanovanjskih stroškov, namesto, da morajo tovrstne pravde, ki se navezujejo na slovenske nepremičnine, kadar pač do pravde pride, sprožati pred tujimi sodišči. Tujci, državljani EU, ki v Sloveniji nimajo prebivališča, se zato zlahka izognejo plačilu svojega dela skupnih stanovanjskih stroškov, saj so stroški sprožitve sodnega postopka pred tujim sodiščem pogosto večji, poleg tega že dejstvo, da je potrebno postopek sprožiti v tujini, odvrne marsikaterega upnika. Nenazadnje takšna ureditev tudi nima dolgoročnega smisla, saj je že danes malodane v vseh zadevah (razen v opisani obligacijskopravni), ki se nanašajo na nepremičnine, pristojnost v rokah sodišča na območju katerega nepremičnina leži.

Sam živim v dvostanovanjski hiši, lastnik enega stanovanja je Šved (Švedska je ena izmed držav EU z najvišjim življenjskih standardov), torej državljan EU, ki svojega dela skupnih stanovanjskih stroškov in njegovih lastnih stanovanjskih stroškov ne plačuje, stanovanje pa uporablja občasno sam oziroma z njim povezane osebe. Postopek za vračilo na njegov del stavbe odpadlih stroškov (npr. zavarovanje, dimnikarske storitve, ogrevanje) je po sedaj veljavnih predpisih treba sprožiti pred sodiščem na Švedskem. Tako morajo ravnati tudi Elektro Ljubljana, d.d. ali npr. JP VOKA SNAGA, d.o.o. (vsako stanovanje ima svoj števec za vodo in elektriko in svoje zbirno mesto za odpadke, vse ostalo je skupno), seveda, če želijo dolgovane zneske izterjati. Postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga je omenjenim podjetjem pri tem lahko nekoliko v pomoč, a le dokler dolžnik nalogu ne ugovarja. Zadostuje že neobrazložen ugovor. Nato mora zadevo prevzeti tisto pravdno sodišče, ki je pristojno glede na prebivališče dolžnika. Ker gre v primeru Švedske za eno najbogatejših držav EU, so temu primerno visoki tudi odvetniški stroški in stroški sodnih tolmačev, prevesti pa je treba obsežno količino dokumentov oziroma vsak račun, ki ga izstavi domači dobavitelj dobrin (npr. elektrika, plin). Tudi zaradi tega - in ne samo zaradi že obstoječe ureditve glede stvarnih pravic na nepremičninah - bi bilo smiselno, da bi evropska zakonodaja prikrajšanemu omogočila tožbo zoper neplačnika, ki je tujec in državljan EU (tudi) pred sodiščem, na območju katerega leži nepremičnina.

25 glasov

0 glasov

Če bo predlog prejel vsaj 25 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.

AVTOR T Tilko 5 predlogov
STATUS PREDLOGA
  • PREDLOG POSLAN
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


24. 4. 2023

Odziv Ministrstva za pravosodje

Iz pisanja pisca predloga, danega preko spletnega orodja predlagam.vladi.si, ni jasno, na kakšno dejansko stanje se nanaša. Nanaša se namreč lahko tako na morebitne terjatve upravnika kot tudi opraviteljev različnih, s solastnino ali etažno lastnino povezanih storitev. K tem na primer spada dobava vode, elektrike in podobno, kar pisec predloga navaja primeroma. 

Terjatve, ki jih navaja predlog, same po sebi niso terjatve na temelju solastnine ali etažne lastnine. Obstoj lastnine, solastnine ali etažne lastnine je sicer nagib za nastanek terjatev, ni pa pravni temelj. Terjatve, ki jih navaja predlog, so pogodbene terjatve, torej takšne, katerih razlog za pravni obstoj je pogodba. Takšna pogodba je lahko sklenjena med dobaviteljem nekega blaga ali opraviteljem neke storitve na eni strani, in kupcem ali odjemalcem storitve na drugi strani. Lahko gre za prodajno pogodbo, ali pa za različne pogodbe o opravljanju storitev. 

Pristojnost sodišč znotraj Evropske unije v takšnem primeru ureja Uredba št. 1215/2012 z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovitev). Ta uredba se na kratko imenuje tudi Uredba Bruselj Ia. Tako se bo označevala v nadaljevanju tega odgovora.

Uredba Bruselj Ia določa med drugim naslednje:

»Člen 7
Oseba s stalnim prebivališčem v državi članici je lahko tožena v drugi državi članici:
1. (a) v zadevah v zvezi s pogodbenimi razmerji pred sodiščem v kraju izpolnitve zadevne obveznosti;
(b) za namene te določbe, in razen če ni drugače dogovorjeno, je kraj izpolnitve zadevne obveznosti:

  • v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno ali bi moralo biti dostavljeno,
  • v primeru opravljanja storitev kraj v državi članici, kjer so bile v skladu s pogodbo storitve opravljene ali bi morale biti opravljene;

(c) če se ne uporabi točka (b), potem se uporabi točka (a);
…«.

Kot blago se razume zgolj premičnino. Kot kraj izpolnitve se razume »… v primeru prodaje blaga kraj v državi članici, kamor je bilo v skladu s pogodbo blago dostavljeno.«

Kot kraj izpolnitve prodajne pogodbe glede na primer vode, pride v poštev torej kraj, kjer se voda dobavlja. To pa bo po vsemu sodeč, na ozemlju Republike Slovenije. Zaradi tega je podana pristojnost sodišča Republike Slovenije. Hkrati je v Uredbi Bruselj Ia določena še krajevna pristojnost: pristojno je sodišče, ki je sicer krajevno pristojno za spore takšne vrste. To pa določa nacionalno pravo. Če se voda dobavlja v Mariboru, bo torej pristojno sodišče s sedežem v Mariboru. Podrobnosti glede vrste pristojnega nacionalnega sodišča določa nacionalno, torej slovensko pravo.

Zgoraj pojasnjeno glede pristojnosti sodišča ne pomeni, da dobavitelj vode ne bi mogel zahtevati izpolnitve svoje terjatve pred sodiščem lastnikovega stalnega prebivališča, torej v inozemstvu (člen 4 odstavek 1 Uredbe Bruselj Ia). Pomeni pa, da si lahko izbira: lahko torej zahteva izpolnitev svoje terjatve bodisi pred sodiščem Republike Slovenije bodisi pred inozemskim sodiščem, ki pa mora biti seveda v kateri od držav članic EU.

Smiselno enaka je ureditev glede oprave storitev. Storitev upravljanja za v Republiki Sloveniji ležečo nepremičnino je, vsaj praviloma, opravljena v Republiki Sloveniji. Glede pristojnosti velja smiselno enako vse, kar je bilo prej zapisano glede prodajne pogodbe.

Podobna je slovenska nacionalna ureditev (glejte 51. člen Zakona o pravdnem postopku na eni strani, in 56. člen in 1. odstavek 50. člena Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku na drugi strani).

Če se postopek vodi pred sodiščem v Republiki Sloveniji, se vodi po v Republiki Sloveniji veljavnem pravu. To se pravi, da se vodi bodisi po slovenskem nacionalnem pravu, bodisi po v Republiki Sloveniji veljavnem pravu EU, bodisi na temelju v Republiki Sloveniji veljavnih pogodb. To pomeni za vsakega upnika veliko olajšavo.
Dosedanja ureditev torej dopušča vložitev tožbe ali kakšnega drugačnega predloga za uveljavljanje zahtevkov pred sodiščem v Republiki Sloveniji. Zaradi tega ne vidimo potrebe po dajanju predlogov za spremembo pravne ureditve.

Komentarji