Poenostavitev izterjave neplačanih stroškov za primere, ko je (so)lastnik hiše oziroma stanovanja tujec
Namen tega predloga je, da bi v primeru neplačevanja stanovanjskih stroškov evropska zakonodaja prikrajšanemu omogočila tožbo zoper neplačnika, ki je tujec, pred sodiščem, na območju katerega leži nepremičnina, čeprav je njen (so)lastnik tujec (državljan EU-ja). Vladi RS zato predlagam, da doseže oziroma evropskemu parlamentu in svetu predlaga dopolnitev Uredbe št. 1215/2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah in sicer dopolnitev, ki bi v primeru neplačevanja stroškov v eno in večstanovanjskih stavbah prikrajšanemu omogočila tožbo pred domačim (v tem primeru pred slovenskim) sodiščem. Trenutna zakonodaja namreč omogoča zgolj tožbo pred sodičem na območju katerega ima tujec prebivališče, čeprav gre za stroške povezane z nepremičnino v drugi državi.
V prejšnjem odstavku omenjena uredba v 24. členu določa, da so ne glede na stalno prebivališče strank izključno pristojna sodišča države članice v katerih se nahaja nepremičnina v postopkih, predmet katerih so stvarne pravice na nepremičninah ali najem/zakup nepremičnin. To pomeni, da navedeno ne velja tudi za obligacijske pravice (npr. povračilo stroškov vode, elektrike, plina ipd.). Podobno določa tudi nacionalna zakonodaja. Npr. Zakon o pravdnem postopku v motenjskih pravdah v 57. členu določa, da je v primeru motenja posesti vedno pristojno slovensko sodišče. Ali npr. Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku, ki v 64. členu določa, da sodišče Republike Slovenije izključno pristojno v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah, v sporih zaradi motenja posesti nepremičnine ter v sporih iz zakupa ali najema nepremičnine, če je nepremičnina na ozemlju Republike Slovenije.
Ugoditev temu predlogu bi v praksi pomenila to, da bi lahko solastnik hiše in etažni lastniki (sami ali po upravniku, kadar je upravnik obvezen in ima ustrezna pooblastila) in dobavitelji (npr. JP VOKA SNAGA d.o.o., Elektro Ljubljana, Gen-i d.o.o. itd.) zoper lastnika stanovanja, ki je tujec, a državljan EU, pred sodiščem v Sloveniji sprožili oziroma vodili sodni postopek za izterjavo stanovanjskih stroškov, namesto, da morajo tovrstne pravde, ki se navezujejo na slovenske nepremičnine, kadar pač do pravde pride, sprožati pred tujimi sodišči. Tujci, državljani EU, ki v Sloveniji nimajo prebivališča, se zato zlahka izognejo plačilu svojega dela skupnih stanovanjskih stroškov, saj so stroški sprožitve sodnega postopka pred tujim sodiščem pogosto večji, poleg tega že dejstvo, da je potrebno postopek sprožiti v tujini, odvrne marsikaterega upnika. Nenazadnje takšna ureditev tudi nima dolgoročnega smisla, saj je že danes malodane v vseh zadevah (razen v opisani obligacijskopravni), ki se nanašajo na nepremičnine, pristojnost v rokah sodišča na območju katerega nepremičnina leži.
Sam živim v dvostanovanjski hiši, lastnik enega stanovanja je Šved (Švedska je ena izmed držav EU z najvišjim življenjskih standardov), torej državljan EU, ki svojega dela skupnih stanovanjskih stroškov in njegovih lastnih stanovanjskih stroškov ne plačuje, stanovanje pa uporablja občasno sam oziroma z njim povezane osebe. Postopek za vračilo na njegov del stavbe odpadlih stroškov (npr. zavarovanje, dimnikarske storitve, ogrevanje) je po sedaj veljavnih predpisih treba sprožiti pred sodiščem na Švedskem. Tako morajo ravnati tudi Elektro Ljubljana, d.d. ali npr. JP VOKA SNAGA, d.o.o. (vsako stanovanje ima svoj števec za vodo in elektriko in svoje zbirno mesto za odpadke, vse ostalo je skupno), seveda, če želijo dolgovane zneske izterjati. Postopek za izdajo evropskega plačilnega naloga je omenjenim podjetjem pri tem lahko nekoliko v pomoč, a le dokler dolžnik nalogu ne ugovarja. Zadostuje že neobrazložen ugovor. Nato mora zadevo prevzeti tisto pravdno sodišče, ki je pristojno glede na prebivališče dolžnika. Ker gre v primeru Švedske za eno najbogatejših držav EU, so temu primerno visoki tudi odvetniški stroški in stroški sodnih tolmačev, prevesti pa je treba obsežno količino dokumentov oziroma vsak račun, ki ga izstavi domači dobavitelj dobrin (npr. elektrika, plin). Tudi zaradi tega - in ne samo zaradi že obstoječe ureditve glede stvarnih pravic na nepremičninah - bi bilo smiselno, da bi evropska zakonodaja prikrajšanemu omogočila tožbo zoper neplačnika, ki je tujec in državljan EU (tudi) pred sodiščem, na območju katerega leži nepremičnina.