12. 12. 2022
Odziv Ministrstva za notranje zadeve
Kot je navedeno že v samem predlogu, Zakon o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 in 139/20; v nadaljnjem besedilu: ZJRM-1) v 4. členu predpisuje pogoje za izobešanje tuje zastave. Sankcijo (globe) za ravnanje v nasprotju z omenjeno zakonsko določbo pa predpisuje določba 14. člena istega zakona.
Zakon o prekrških ((Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13, 111/13, 74/14 – odl. US, 92/14 – odl. US, 32/16, 15/17 – odl. US, 73/19 – odl. US, 175/20 – ZIUOPDVE in 5/21 – odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZP-1) v 6. členu določa, da je prekršek dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne‚ lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek. Pri tem je pomembno, da mora biti sankcija za vsak posamezen prekršek predpisana v aktu, ki določa prekršek. Brez predpisane sankcije pa ni prekrška.[1]
Nadalje je v 13.a členu (Izključitev odgovornosti) določeno, da Republika Slovenija in samoupravne lokalne skupnosti ne odgovarjajo za prekršek, zakon pa lahko določi, da odgovarja za prekršek odgovorna oseba v državnem organu ali v samoupravni lokalni skupnosti. Izjema odgovornosti za prekršek velja za najbolj tipične pravne osebe javnega prava: državo Republiko Slovenijo in samoupravne lokalne skupnosti (občine). Izvzetje teh pravnih oseb iz sistema odgovornosti za prekršek je posledica dejstva, da velika večina prekrškovnih organov deluje v okviru države ali samoupravnih lokalnih skupnosti, sodišča, ki odločajo o prekrških, pa so kot tretja veja oblasti prav tako del ustroja države. Ureditev, po kateri bi država in samoupravne lokalne skupnosti de facto same sebe oglobile za prekrške, ki jih izvršijo njihovi predstavniki, ne bi bila smiselna tudi zato, ker bi bila globa, izrečena za prekršek, v tem primeru praviloma hkrati odhodek in prihodek istega javnega (državnega ali občinskega) proračuna.[2] Nadalje je pojem odgovorne osebe določen v 15. členu ZP-1, ki (med drugim določa), da je odgovorna oseba tista oseba, ki je pooblaščena opravljati delo v imenu, na račun, v korist ali s sredstvi državnega organa in da je odgovorna oseba tudi tista oseba, ki je pri subjektu iz prejšnjega odstavka (torej v konkretnem primeru državnemu organu) pooblaščena izvajati dolžno nadzorstvo, s katerim se lahko prepreči prekršek.
Sankcije za prekršek storjen z izobešanjem tuje zastave (v nasprotju s prej omenjenim 4. členom ZJRM-1) pa so predpisane v 14. členu (istega zakona), in sicer sankcija globe za posameznika (fizično osebo) in za pravno osebo ali samostojnega podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost ter za odgovorno osebo pravne osebe ali podjetnika posameznika ali posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost.
Že iz citiranih določb ZP-1 in ZJRM-1 je torej razvidno, da ne gre za prekršek, če je (hipotetični) »storilec« prekrška Republika Slovenija (v nadaljnjem besedilu: RS) ali odgovorna oseba državnega organa. Slednja ni odgovorna, ker 14. člen ZJRM-1 ne določa sankcije za prekršek (tudi) za odgovorno osebo v državnem organu.
Če je (hipotetično) »storilec« posameznik (fizična oseba) potem bo lahko prekrškovni organ začel postopek po uradni dolžnosti skladno s 50. členom ZP-1, ki določa, da se postopek o prekršku začne po uradni dolžnosti, ko opravi prekrškovni organ v okviru svoje pristojnosti v ta namen kakršnokoli dejanje (ali z vložitvijo pisnega predloga oškodovanca, državnega tožilca ali državnega organa, nosilca javnih pooblastil ali samoupravne lokalne skupnosti). Prekrškovni organ po ugotovitvi pogojev za začetek postopka po uradni dolžnosti (oziroma po prejemu predloga iz 50. člena) zbere dodatna obvestila in dokaze o prekršku. Če prekrškovni organ ugotovi, da so podani zakonski pogoji za izvedbo postopka o prekršku, ga mora izvesti in izdati odločbo o prekršku (prvi in drugi odstavke 50. člena ZP-1). Prekrškovni organ pa lahko tudi odloči, da ne bo izdal odločbe o prekršku oziroma vložil obdolžilnega predloga: (-) če iz zbranih dejstev in dokazov izhaja, da dejanje ni prekršek; (-) če ni dokazano, da je prekršek storil kršitelj; (-) če je pregon zastaral, ali so podani drugi razlogi, ki izključujejo pregon in (-) če gre za prekršek neznatnega pomena, posebne okoliščine, nizka stopnja odgovornosti ali storilčeve osebne okoliščine pa kažejo, da postopek ne bi bil smotrn (četrti odstavek 51. člena ZP-1).
V povezavi z izobešanjem zastav Ukrajine je treba izpostaviti 39. člen Ustave RS, na podlagi katerega je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja, enako določilo vsebuje tudi določba 10. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah. Svoboda izražanja pomeni svobodo misli, sprejemanja in oddajanja mnenj in idej ter je kot takšna temelj za obstoj in učinkovito izvrševanje mnogih drugih človekovih pravic in svoboščin ter konstitutivni element demokratične družbe. V demokratičnih ureditvah je svobodo izražanja dopustno omejiti le v primeru kolizije s kakšno drugo ustavno pravico ali v primeru nasprotja z javnim interesom (15. člen Ustave RS) in v izrednih razmerah (16. člen Ustave RS). V tem kontekstu lahko izobešanje zastave pomeni tudi obliko izražanja.
Kaj pomeni svoboda izražanja, do kod lahko sega in kdaj nosilec svobode izražanja prestopi dopustne meje, torej zlorabi svojo pravico, sodišča (v hitrem postopku o prekršku pa tudi prekrškovni organi) ocenjujejo na podlagi kriterijev, ki se oblikujejo v sodni praksi (predvsem v praksi Ustavnega sodišča RS in ESČP) in so pomembna v luči konkretnih okoliščin primera.
Torej, v vsakem konkretnem primeru je potrebno skrbno in vestno pretehtati vse okoliščine, ki so lastne le obravnavanem primeru ter sprejeti odločitev ali določeno ravnanje izpolnjuje vse znake prekrška in ali je storilec zanj tudi odgovoren. Poudariti je treba, da je prekršek po 14. členu ZJRM-1 mogoče storiti le naklepno, torej z zavestjo storilca, da bo s svojim ravnanjem nasprotoval javnemu redu in miru.
V kolikor bi bilo ugotovljeno, da je bila zastava Ukrajine izobešena z namenom izražanja solidarnosti z ukrajinskim narodom ali državo Ukrajino zaradi agresije Rusije, gre za način izvrševanja ustavne pravice svobode izražanja, ki ga, ob upoštevanju načela enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS, ni dopustno omejiti iz razlogov javnega interesa. Posledično storilcu tudi ni mogoče v krivdnem pogledu očitati/dokazati naklepnega protipravnega ravnanja, saj ni presegel dopustnega okvirja ustavne pravice svobode izražanja.
Nestrinjanje ali drugačno mnenje ne more biti razlog za omejitev pravice svobode izražanja, četudi so izražena mnenja/stališča nesprejemljiva za nasprotno stran.
Na podlagi zgoraj navedenih dejstev smo mnenja, da predlog ni primeren za nadaljnjo obravnavo.