Sprememba 281.čl. KZ-1 (obveznost prijave kaznivih dejanj)
Predlagam znižanje kriterijev, ki morajo biti izpolnjeni za to, da je uradna oseba dolžna naznaniti kaznivo dejanje, za katero zve pri opravljanju svoje službe (oz. na svojem delovnem mestu), saj so trenutni kriteriji, predpisani v 2. odst., 281. člena KZ-1 postavljeni tako visoko, da izključujejo obveznost prijave praktično vseh najpogostejših kaznivih dejanj, na katere lahko uradne osebe naletijo pri svojem delu.
Trenutno so uradne osebe, na podlagi določil 281. člena KZ-1, dolžne naznaniti kaznivo dejanje, za katero zvedo pri opravljanju svoje službe, zgolj tedaj, kadar je zanj z zakonom predpisana kazen treh ali več let zapora in kadar se storilec preganja po uradni dolžnosti (pri tem pa predlagatelj ne dvomi, da so v prej omejeni dikciji upoštevana splošna matematična načela in da dikcija "treh ali več" ne vključuje kaznivih dejanj za katere je predpisana kazen "do treh let" saj "do treh" ni isto kot " treh", ampak je malo manj od slednjega).
Ker pa je praktično za vse premoženjske delikte, kjer ni znakov nasilja ali niso izvedeni v sostorilstvu, trenutno zagrožena kazen zapora do treh let (ali celo manj), ker enako velja tudi za dobršen del kaznivih dejanj zoper gospodarstvo, ker je tudi za večino kaznivih dejanj, ki jih lahko pri svojem delu zagrešijo "druge" uradne osebe, zagrožena sankcija zapora do največ treh let in ker je ne nazadnje tudi za opustitev ovadbe iz 2. odst., 281. člena KZ-1 zagrožena sankcija zapora do treh let (in npr. uradna oseba, ki je seznanjena, da je druga uradna oseba opustila dolžnost prijave kaznivega dejanja te uradne osebe ni dolžna naznaniti), je v 281. členu KZ-1 vsebovana zakonska zaveza bolj ali manj votla in neuporabna, ter namenjena predvsem nagovarjanju javnosti (ne pa tudi temu, da bi kakorkoli prispevala k večji pravni varnosti, ki jo je mnogokrat moč doseči zgolj tedaj, ko se potencialni storilci kaznivih dejanj v naprej zavedajo, da njihovo ravnanje ne bo ostalo neopaženo in nekaznovano).
In tudi zato praktično ni primerov pregonov domnevnih kaznivih dejanj ponarejanja, goljufije, poslovne goljufije, zlorabe izvršbe,... ki bi jih sprožili sodniki, ki na ta dejanja naletijo pri svojem delu. Še več, prihaja tudi do primerov, ko sodniki s svojim ravnanjem celo otežijo pregon domnevnih kaznivih dejanj, ki jih niso pripravljeni naznaniti (tako, da npr. v sodbi izrecno poudarijo, da niso upoštevali prirejene listine, ki jih je vložila ena od strank in na katere so bili opozorjeni).
Skladno z vsem navedenim bi bilo primerno mejo, pri kateri so uradne osebe dolžne naznaniti kaznivo dejanje, na katero naletijo pri opravljanju svoje službe, spustiti na predpisano kazen enega ali več let zapora (če si seveda želimo izboljšanja pravne kulture in če želimo preprečiti tožbe različnih "prevarantov", ki jih lahko trenutno, namesto kazenske sankcije, doleti zgolj zavrnitev njihovega neupravičenega zahtevka). Seveda ob nespremenjenih sankcijah za vsa druga kazniva dejanja.
Prav tako pa bi bilo smiselno spremeniti dikcijo "pri opravljanju svoje službe" v dikcijo "na delovnem mestu" tako, da bi se zaveza nesporno nanašala tudi na primere, s katerimi se uradna oseba neformalno seznani (npr. v pogovoru na kavi s sodelavko ali sodelavcem) in nimajo nujno podlage v opravljanju njene službe oz. v zadevah, ki jih obravnava sama.