Odprava izključitvene tožbe
Predlagam, da se nepravična ureditev izključitvene tožbe iz 123. člena Stvarnopranvega zakonika (SPZ) v celoti odpravi in tako zagotovi varstvo pred prevelikimi posegi v lastninsko pravico. Člen je v očitnem nasprotju z Ustavo RS, ki v 33. členu zagotavlja varstvo pravice do zasebne lastnine in kljub temu, da je izključitvena tožba novejši pravni institut, je ta očitno anahronističen ter nepotreben v trenutni stvarnopravni ureditvi RS.
Člen omogoča, da lahko sklicani zbor etažnih lastnikov (tj. izključno lastnikov z več kot polovico solastniških deležev na skupnih delih) večinsko odloči, da se osebo, ki grobo krši pravila sosedskega sožitja, o teh kršitvah opomni, ob ponovni kršitvi pa lahko taisti zbor vloži tožbo za prisilno prodajo kršiteljevega posameznega dela. Zakaj je bila tožba sprejeta v SPZ je nerazumljivo, saj cilj zakonodajalca ni niti dovolj jasen niti učinkovit. Kljub sankciji odstranitve kršitelja iz prizadete skupnosti, se ta v njo lahko brez problema vrne s ponovno kupnjo nekega drugega ali eventuelno istega posameznega dela v tem istem okolju in po želji moteča dejanja tudi ponovi.
Nerazumljivo je tudi to, da se taka tožba lahko začne že, če se kršitve da pripisati drugi osebi, stanujoči v posameznem delu lastnika. Lastništvo se torej po tej določbi lahko izgubi brezkrivdno, kar predstavlja še eno očitno nesorazmernost te ureditve.
Kljub temu, da je tožba predvidena kot skrajni ukrep in se večina primerov ustavi pri opominu, je takšna določba preveč drzna v posegu v posameznikovo interesno sfero, saj se taka tožba teoretično lahko vloži tudi brez njegove prisotnosti v zboru etažnih lastnikov, torej tudi brez možnosti zagovora. Neprimerno je tudi to, da se za vložitev tožbe ne zahteva soglasnost v odločanju v sklicanem odboru, temveč le večina.
Poleg vsega povedanega je problematična tudi dolgotrajnost teh postopkov in pa samo dokazovanje obstoja grobih kršitev, kar lahko še dodatno zavleče spor tudi do dolžine desetletja.
Kot varstvo ostalih etažnih lastnikov pred motečimi dejanji posameznika predlagam uvedbo pravice do tožbe na povrnitev škode zaradi teh dejanj po vzoru na francosko ureditev in pa v povezavi s tem nekakšno zastavno pravico na stvareh kršitelja v skupnih delih etažne lastnine, v primeru da jih ima kršitelj tam postavljene.
Menim, da je lastninska pravica najširši temelj naše družbene ureditve in brez nje skoraj celotna civilna ureditev države nima prevelikega smisla, zato mora biti na vsak način in z vsemi instituti varovana v celotnem svojem obsegu. Stvarnopravne omejitve te pravice so razumljive zaradi potreb gospodarskega prometa, sorazmerni posegi države vanjo pa opravičljivi le zaradi neposredno preteče nevarnosti ali objektivnega družbenega interesa. Izključitvena tožba ne izpolnjuje nobeno od teh predpostavk in omogoča preveliko nevarnost samovolje, katera se po mojem mnenju ne bi smela dopuščati.