25. 5. 2021
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
Velik del kmetijskih subvencij predstavljajo neposredna plačila, ki so letna plačila. Nacionalna ovojnica za leto 2021 znaša 131,5 milijonov evrov.
Model neposrednih plačil vključuje shemo osnovnega plačila, zeleno komponento, shemo za mlade kmete, PONO (Plačilo za območja z naravnimi omejitvami), shemo za male kmete in proizvodno vezana plačila. Pri tem je večji del neposrednih plačil proizvodno nevezanih, saj osrednja shema ostaja shema osnovnega plačila, kjer se plačilo dodeli v obliki plačilnih pravic na hektar katerekoli kmetijske površine (v vrednosti enači orna zemljišča s travinjem).
Proizvodno vezana plačila v modelu neposrednih plačil predstavljajo le 13 odstotkov celotne nacionalne ovojnice za neposredna plačila (približno 17 milijonov evrov na letni ravni). V okviru proizvodno vezanih plačil pa se izvajajo ukrepi podpore za strna žita (zanje se nameni 4,65 odstotka nacionalne ovojnice), podpore za mleko v gostinskih obratih (3,15 odstotka nacionalne ovojnice), podpore za rejo govedi (2,65 odstotka nacionalne ovojnice), podpore za zelenjadnice (1 odstotek nacionalne ovojnice) in podpore za rejo drobnice (1,4 odstotka nacionalne ovojnice).
Za vračilo trošarine za gorivo, porabljeno za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, je resorno pristojno Ministrstvo za finance. Glede na to, da ima omenjeni ukrep vpliv na kmetijsko in gozdarsko dejavnost vam v nadaljevanju pojasnjujemo, da Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podpira vračilo trošarine za gorivo, porabljeno za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo.
Slovenija omogoča vračilo trošarine za gorivo, porabljeno za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, na podlagi določbe 8. člena Direktive Sveta 2003/96/ES z dne 27. oktobra 2003 o prestrukturiranju okvira Skupnosti za obdavčitev energentov in električne energije, ki določa, da lahko države članice določijo nižji znesek trošarine, od zneska ki je predpisan za gorivo, porabljeno za posebej navedene rabe in panoge. Na podlagi predmetnega člena direktive se tako omogoča spodbujanje posameznih panog oziroma dejavnosti na način, ki ga opredeli posamezna država članica. Direktiva omogoča uveljavljanje izjem in znižanj trošarinske obveznosti za namene opravljanja »industrijske in komercialne« dejavnosti. Med možnimi navaja tudi »kmetijske, vrtnarske in ribogojniške dejavnosti ter gozdarstvo«.
V skladu s pravilnikom, ki ureja način vračila trošarine za energente, ki se porabijo za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo znaša normativna poraba goriva za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon kmetijske in gozdarske mehanizacije (vključno s traktorji), imajo kupci pravico do vračila trošarine v višini 70 odstotkov povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine in sicer:
- 200 litrov na hektar njive, njive za rejo polžev, jagod na njivi, trajnih rastlin na njivskih površinah, rastlinjaka, rastlinjaka s sadnimi rastlinami, matičnjaka, trajnega travnika, hmeljišča v premeni, ekstenzivnega sadovnjaka, travinj z razpršenimi neupravičenimi značilnostmi, začasnih travinj in kmetijskega zemljišča v pripravi;
- 420 litrov na hektar vinograda, intenzivnega sadovnjaka, hmeljišča, oljčnika ali ostalih trajnih nasadov;
- 50 litrov na hektar plantaže gozdnega drevja;
- 15 litrov na hektar gozda.
Za uveljavljanje pravice do vračila trošarine mora skupna normativna poraba goriva znašati vsaj 540 litrov za kmetijsko zemljišče in gozd oziroma vsaj 150 litrov za gozd.
"Ukrep vračila trošarine za kmetijsko in gozdarsko mehanizacijo, ki ga je na podlagi direktive uvedla Slovenija, upošteva naslednje strateške cilje Evropske unije: zagotoviti samozadostnost, povečati produktivnost in zanesljivost preskrbe s hrano, zagotoviti kmetom primeren življenjski standard, potrošnikom kakovostno hrano po zmernih cenah in ohranjati poseljenost podeželja" (vir: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MF/Davcni-direktorat/DOKUMENTI/Zelena-proracunska-reforma-Okoljski-in-javnofinancni-vidik-spodbud-v-Sloveniji.pdf).
Glede živinoreje v Sloveniji, ocenjujemo, da ta prispeva 7,6 odstotka vseh izpustov toplogrednih plinov, ki jih moramo jemati resno. Gre predvsem za metan, ki se sprošča iz prebavil rejnih živali in iz skladišč živinskih gnojil, pa tudi za didušikov oksid, ki nastaja med skladiščenjem živinskih gnojil. Skoraj 90 odstotkov vseh toplogrednih plinov v živinoreji prispeva govedo, kar je posledica posebnosti prebave v vampu, pa tudi posledica naravnih danosti, ki so ugodne predvsem za rejo travojedih živali (velik delež trajnega travinja v strukturi kmetijskih zemljišč). Gre tudi za ekonomsko vprašanje, saj nam z metanom v ozračje uhaja energija, ki bi jo bilo ugodneje zajeti v mleko in meso ali pa porabiti za proizvodnjo električne energije. Enako velja za didušikov oksid, s katerim izgubljamo dragoceno rastlinsko hranilo.
Vendar pa se izpuste metana in didušikovega oksida iz živinoreje lahko zmanjša z optimiranjem krmnih obrokov. S tem se pospeši rast in poveča mlečnost, izpusti na enoto mleka in mesa pa se zmanjšajo. Številni kmetje to počno in so uspešni. V zadnjih tridesetih letih smo npr. izpuste toplogrednih plinov na kg prirejenega mleka zmanjšali za dobrih 30 odstotkov. K temu je prispevalo predvsem to, da enake količine mleka priredimo z bistveno manjšo čredo kot nekoč.
Prav tako pa ima živinoreja številne okoljske koristi.
Slovenija je med najbolj gozdnatimi državami Evrope, v strukturi kmetijskih zemljišč pa imamo približno dve tretjini trajnega travinja, kar nas tudi po tem kriteriju uvršča med prve v Evropi. Trajno travinje lahko izkoriščamo (in vzdržujemo) le z rejo travojedih živali, t.j. goved, drobnice in konj. Res je, da bi lahko del tega travinja tudi preorali, a na veliki večini teh zemljišč zaradi nagibov, plitvih tal in drugih ovir to ni mogoče. Travniški habitati so med najbolj ogroženimi in zaradi tega nam tudi mednarodne zaveze preoravanja trajnega travinja niti ne dovolijo. Zaradi pomena travniških habitatov je neugodno tudi zaraščanje. Primeren delež travinja prispeva tudi k izgledu krajine, saj odstira poglede, ki bi bili v gozdu našim očem skriti. Travinje je pomembno tudi z vidika varovanja voda. Zaradi stalne ozelenitve je izpiranje nitratov v podzemne vode precej manj obsežno kot na njivah. V primerjavi z njivami in trajnimi nasadi je travinje ugodno tudi zaradi zanemarljive uporabe fitofarmacevtskih sredstev. Nenazadnje ima reja travojedih živali tudi nekatere ugodne podnebne učinke, ki deloma blažijo izpuste metana in didušikovega oksida. Z živinskimi gnojili bogatimo njivska tla z organsko snovjo in s tem povečujemo zaloge ogljika v tleh. Analize so jasno pokazale, da so na kmetijah z živino vsebnosti organske snovi v njivskih tleh večje kot na kmetijah brez živine ali na kmetijah z malo živine. Še več ogljika vežejo v Sloveniji travniška tla. Če bi jih preorali bi se sprostilo veliko ogljikovega dioksida, pa tudi nekaj didušikovega oksida.
Ob nekaterih okoljskih koristih reje travojedih živali ne smemo pozabiti na njihov pomen za proizvodnjo hrane. Predvsem govedoreja je pogosto deležna kritik, da je izkoristek energije in beljakovin majhen in da je njen učinek za oskrbo s hrano negativen. Če krmimo veliko žit in oljnih tropin je v prirejenem mleku in mesu res manj energije in beljakovin kot v hrani, ki smo jo uporabili kot krmo. Pri krmljenju voluminozne krme ob zmerni porabi žit pa je v mleku in mesu več energije in beljakovin kot v krmnih žitih, ki bi jih lahko neposredno namenili prehrani ljudi. V državah za katere je značilen velik del trajnega travinja, lahko govedoreja brez dvoma pomembno prispeva k samooskrbi s hrano, četudi gledamo zgolj z vidika energije in beljakovin.
Radi bi poudarili, da se število kmetijskih gospodarstev, ki poleg pridelave hrane omogoča skrbno obdelano in poseljeno podeželje, iz leta v leto zmanjšuje. Po zadnjih razpoložljivih podatkih (Popis kmetijstva 2020) imamo v Sloveniji 67.927 kmetijskih gospodarstev, kar je 9 odstotkov manj kot leta 2010 (74.646). Pri tem se število kmetijskih gospodarstev, na katerih se ukvarjajo z živinorejo, zmanjšuje mnogo hitreje kot skupno število kmetijskih gospodarstev, saj se je v tem desetletju zmanjšalo kar za 23 odstotkov (z 58.648 na 44.974). Odstotek kmetijskih gospodarstev, ki se ukvarjajo z živinorejo, je tako upadel z 79 na 66 odstotkov.
Po podatkih popisa se je z rejo govedi v letu 2020 ukvarjalo za 21 odstotkov manj kmetijskih gospodarstev kot v 2010 (s 36.119 na 28.485), z rejo perutnine za 25 odstotkov manj (s 36.240 na 27.015), z rejo prašičev za 54 odstotkov manj (s 26.441 na 12.198), z rejo ovc za 19 odstotkov manj (s 6.181 na 5.016) in z rejo koz za 20 odstotkov (s 4.214 na 3.374).
V tem desetletnem obdobju se je nekoliko zmanjšal tudi obseg živinoreje na kmetijskih gospodarstvih in sicer za 3 odstotke (s 421.553 na 408.683 glav velike živine).
Za konec naj izpostavimo, da MKGP opravlja naloge na področjih kmetijstva, razvoja podeželja, prehrane, varstva rastlin, prostoživečih živali; veterinarstva in zootehnike, gozdarstva, lovstva, ribištva, varnosti in kakovosti krme in hrane oziroma živil, razen prehranskih dopolnil, živil za posebne prehranske oziroma zdravstvene namene ter hrane oziroma živil v gostinski dejavnosti, institucionalnih obratih prehrane ter obratih za prehrano na delu.
Proizvodna struktura slovenskega kmetijstva je odraz naravnih danosti, saj znaša v Sloveniji delež travinja okoli dve tretjini kmetijskih zemljišč. Poudarili bi, da izrabo prevladujočega travinja in s tem preprečevanje zaraščanja kmetijskih površin omogoča govedoreja (mleko, meso), kar je še zlasti pomembno za območja z omejenimi dejavniki za pridelavo. Zato je ohranitev in razvoj govedoreje, tudi s pomočjo podpor Skupne kmetijske politike, strateškega pomena za Slovenijo.
Glavni cilj slovenskega kmetijstva v prihodnosti z vidika uspešnega upravljanja s podnebnimi spremembami je v zmanjševanju ranljivosti kmetijstva na podnebne spremembe in izboljšanje upravljanja s tveganji. Vse našteto bomo dopolnjevali z vključevanjem okoljskih vsebin v kmetijsko politiko ter uporabo inovativnih pristopov. Le na ta način bomo lahko ohranili sedanji nivo kakovosti slovenskega kmetijstva in življenja na podeželju ob istočasni skrbi za okolje, ljudi, živali in rastline, ki se odraža v vedno večjem številu ukrepov kmetijske politike. Na MKGP si bomo tudi v bodoče še bolj prizadevali za čim manjši negativen vpliv živinoreje na okolje in podnebne spremembe z obstoječimi ter novimi ukrepi skupne kmetijske politike in z raziskavami podprtimi skozi Ciljno raziskovalne programe.