Predvolilne obljube naj postanejo pravna zaveza strank in posameznikov iz teh strank

Odziv Ministrstva za javno upravo

Zakon o volilni in referendumski kampanji (Uradni list RS, št. 41/2007, 103/2007 - ZPolS-D, 105/2008 - odločba US, 11/2011, 28/2011 - odločba US in 98/13, v nadaljevanju ZVRK) ureja vprašanja volilne kampanje. Drugi odstavek 1. člena ZVRK določa, kaj se šteje za volilno kampanjo: »Volilna kampanja po tem zakonu so vse politične oglaševalske vsebine in druge oblike politične propagande, katerih namen je vplivati na odločanje volivk in volivcev.«. ZVRK glede predvolilnih obljub v času volilne kampanje ničesar posebej ne določa. Po našem mnenju to ni potrebno, zato naše ministrstvo ne razmišlja o spremembah veljavne ureditve v tej smeri. Menimo namreč, da bi bila opredelitev predvolilne obljube kot pravno zavezujoče, za kršitev katere bi bila predpisana sankcija prepovedi sodelovanja na volitvah in opravljanje funkcije vodenja države, povsem neustrezna in tudi neustavna. V volilni kampanji se izražajo politična stališča in prepričanja (kar je tudi ustavna pravica vsakega posameznika), že po naravi stvari se marsikaj obljublja, zagotavlja, prepričuje itd. Gre torej za soočenje mnenj, argumentov, in volivcem samim je prepuščeno, katere argumente bodo šteli za močnejše, resnične in katere obljube za uresničljive. Tudi primerjalno-pravno gledano ureditev, po kateri bi kandidati politično in materialno odgovarjali za neizpolnitev predvolilnih obljub, ne obstaja.

Odločitev o tem, čigavi argumenti so prepričljivejši, je v rokah volivcev, in kadar ne gre za morebitne kršitve veljavne zakonodaje, je edina »sodba« dejanj v času kampanje glasovanje na volitvah. V skladu s sodobno predstavniško demokracijo izvoljeni predstavniki predstavljajo ljudsko voljo, saj jih izvolijo državljani, ki imajo volilno pravico in ki imajo na volitvah možnost vplivanja na končni izid glasovanja. Vsak posameznik na volitvah izraža svojo voljo glede tega, kdo naj ga zastopa in v njegovem imenu sprejema temeljne družbene odločitve.

Nenazadnje je večina predvolilnih obljub pogojenih s sprejetjem zakona v državnem zboru ali pa vsaj s sprejetjem določenega akta na vladi. Slednje pomeni, da končna odločitev o uresničitvi predvolilne obljube ni odvisna od posameznika oziroma od politične stranke temveč od končne odločitve kolegijskega organa, ki je sestavljen iz predstavnikov različnih resorjev (ministri pri vladi) ali pa poslancev v državnem zboru.

Glede na navedeno menimo, da prejeti predlog v zvezi s pravno obvezujočimi predvolilnimi obljubami ni primeren za nadaljnjo obravnavo.