4. 8. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodoma pojasnjujemo, da Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12, 54/15 in 11/18) v 5. členu določa, da tisti, proti kateremu se izvrši kazenska sankcija, ne plača stroškov za njeno izvršitev, razen, če z zakonom ni drugače odločeno. Navedeno torej pomeni, da je izvrševanje kazenskih sankcij za tistega, zoper katerega se posamezna sankcija izvršuje, praviloma brezplačno. Še posebej to velja za izvršitev kazni institucionalnega značaja. Samo v primerih, ko ZIKS-1 to posebej določa, pa so obsojenci določene stroške dolžni plačati, pri čemer so izjeme v glavnem pogojene z obsojenčevo krivdo za nastanek stroškov.
Iz predloga državljana izhaja predlog uzakonitve plačevanja prehrane obsojencev na način, da bi za obsojence uvedli obvezno delo. V zvezi s tem pojasnjujemo, da Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a), veljavna nacionalna zakonodaja ter številne ratificirane in zavezujoče mednarodne pogodbe določajo dolžnost države, da varuje in spoštuje tudi osnovne človekove pravice ter osnovno človekovo dostojanstvo oseb, ki jim je bila zakonito odvzeta prostost kot posledica ustrezne kazenske obsodbe. Določbe 49. člena Ustave pri tem izrecno določajo, da je poleg pravice do proste izbire zaposlitve in enake dostopnosti vsakega delovnega mesta pod enakimi pogoji ključen element svobode dela kot ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine tudi prepoved prisilnega dela. Pri tem iz 4. člena ZIKS-1 izrecno izhaja, da so obsojencem med izvrševanjem kazni zapora zagotovljene vse pravice državljanov Republike Slovenije, razen tistih, ki so izrecno odvzete oziroma omejene s samim zakonom ali (smiselno) nadrejenimi pravnimi akti, t. j. Ustavo in ratificiranimi mednarodnimi pogodbami, ki zavezujejo Republiko Slovenijo kot podpisnico. Pri slednjih velja glede prepovedi prisilnega dela omeniti predvsem 8. člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, 4. člen Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin Sveta Evrope ter 5. člen Listine Evropske unije o temeljnih pravicah.
Glede na predstavljeno in dejstvo, da se človekove pravice in svoboščine uresničujejo na podlagi Ustave, ter da je mogoče z zakonom predpisati (zgolj) način njihovega uresničevanja in še to pod pogojem, kadar tako izrecno določa Ustava oziroma če je to nujno zaradi same narave posamezne pravice ali svoboščine (15. člen Ustave), tukajšnje ministrstvo zaključuje, da bi morebitna uzakonitev plačevanja prehrane na način, da bi za obsojence uvedli obvezno delo v predlaganem okviru pomenila kršitev temeljnih človekovih pravic in svoboščin, ki izhajajo tako iz Ustave kot tudi številnih mednarodnih aktov, k spoštovanju katerih se je izrecno zavezala tudi Republika Slovenija.
Na podlagi navedenega Ministrstvo za pravosodje zaključuje, da je posredovan predlog neutemeljen in zato neprimeren za nadaljnjo obravnavo.