12. 3. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
Z vidika resorne pristojnosti Ministrstva za pravosodje pojasnjujemo, da zamudne obresti ureja Obligacijski zakonik (OZ), ki v 378. členu določa, da če je dolžnik v zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. V drugem odstavku pa določa, da obrestna mera zamudnih obresti znaša 8 % letno, če poseben zakon ne določa drugače. OZ v 379. členu dopušča tudi možnost, da se upnik in dolžnik dogovorita, da je obrestna mera zamudnih obresti nižja ali višja od obrestne mere zamudnih obresti, določene z zakonom. Nadalje pa obrestno mero na zakonski ravni ureja tudi Zakon o predpisani obrestni meri zamudnih obresti.
Zamudne obresti, kot so trenutno urejene, so civilna sankcija za kršitev obveznosti izpolniti denarno obveznost ob njeni zapadlosti, tako v primeru, ko je pravni temelj nastanka denarne obveznosti pogodba oziroma drug pravni posel, kakor tudi v primeru neposlovnih denarnih obveznosti (neposlovnih odškodninskih in kondikcijskih obveznosti). Za nastanek obveznosti plačati zamudne obresti v primeru zamude z izpolnitvijo poslovne (pogodbene) obveznosti morata biti izpolnjeni splošni predpostavki odgovornosti za kršitev te obveznosti, in sicer:
- zamuda (kršitev pogodbene obveznosti), ki ima znake protipravnega stanja. Dolžnik (pogodbena stranka) pride v zamudo, če svoje obveznosti ne izpolni do zapadlosti (Torej če svoje obveznosti ne izpolni v roku, ki je določen za izpolnitev oziroma v primeru, ko rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. (299. člen OZ)) in
- vzrok za zamudo z izpolnitvijo (kršitev) denarne obveznosti izvira iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, pri čemer pa velja domneva, da vzrok za kršitev izvira iz sfere te stranke.
Ker so zamudne obresti civilna sankcija za kršitev obveznosti, imajo dvojno funkcijo, in sicer funkcijo nadomestila za uporabo denarja (v obdobju zamude) in kaznovalno oziroma preventivno funkcijo, saj dolžnika spodbujajo k pravilni (pravočasni) izpolnitvi obveznosti. (Povzeto po Plavšak, Nina et al., Obligacijski zakonik (OZ) : (splošni del) : s komentarjem : 2. knjiga, GV Založba, 2003, str. 536 in 537)
Glede na navedeno menimo, da zamudnih obresti ni mogoče naložiti v plačilo sodišču, saj sodišče ni tisto, ki bi moralo obveznost izpolniti, zato tudi ne more nositi sankcije za nepravočasno plačilo.
Glede teka zamudnih obresti v času sodnih počitnic pojasnjujemo, da je trajanje sodnih počitnic in tek rokov v času sodnih počitnic določeno v Zakonu o sodiščih (ZS), ki v prvem odstavku 83. člena določa, da sodišča opravljajo naroke in odločajo v času od 15. julija do 15. avgusta (sodne počitnice) samo v nujnih zadevah. Nadalje pa v tretjem odstavku istega člena določa, da razen v nujnih zadevah, v času sodnih počitnic procesni roki ne tečejo, prav tako se ne vročajo sodna pisanja. Če je bilo sodno pisanje vročeno, začnejo teči procesni roki prvi naslednji dan, ko se iztečejo sodne počitnice.
Glede na zapisano ocenjujemo, da je področje zamudnih obresti v trenutno veljavni zakonodaji, ki sodi v delovno področje Ministrstva za pravosodje, ustrezno urejeno. Po našem mnenju ni tehtnega razloga, da bi plačilo dela obresti (tiste, ki tečejo od dneva vložitve tožbe do odločitve) naložili v plačilo sodišču. Nenazadnje sodišče tudi ni tisto, ki je povzročilo tek zamudnih obresti. V kolikor bi namreč dolžnik pravočasno izpolnil svojo obveznost, zamudne obresti ne bi nastale. Prav tako menimo, da je tek rokov v času sodnih počitnic v veljavni zakonodaji ustrezno urejen in da glede na namen obresti ni utemeljen predlog, da te ne bi tekle v času sodnih počitnic.