Zakon o obdavčitvi prejemkov iz kapitala (ZOOPIK)
Vladi predlagam učinkovit Zakon o obdavčitvi prejemkov iz kapitala (ZOOPIK).
En cel dan smo poslušali razpravo v parlamentu za in proti uvrstitvi dobičkov iz kapitala v osnovo za dohodnino. Pa je problem v resnici precej enostaven, oziroma ga sploh ni. Kadar je namreč treba zadostiti določenim predpostavkam oziroma političnim odločitvam, potem je oblikovanje pravne podlage zanje oziroma sprejetje ustreznega zakona, ki takšna podlaga bo, zgolj formalnost.
Če se tako na primer predpostavlja oziroma dogovori, da mora veljati predvsem kriterij, da so vsi osebni prejemki državljana namenjeni njegovi osebni potrošnji, potem ni razloga za razlikovanje takšnih prejemkov glede na okoliščino, ali je njihov izvor živo delo ali kapital. Da je kapital minulo delo, ki je bilo enkrat kot živo že obdavčeno, nas pri tem ne sme toliko zanimati, saj lahko davke pač najlažje plačujejo tisti, ki sredstva za to imajo. Zdaj naj bi bili torej spet relativno malo bolj obdavčeni bogati, nekoliko manj pa revni, kar pa bi bilo povsem v duhu drugega člena ustave republike Slovenije, ki pravi, da je slovenska država pač socialna.
Če spodbujanje podjetništva državljanov prepustimo drugim vzvodom vlade, potem je prav gotovo na mestu pomembno svojstvo takšnega zakona, ki poskuša na primer od podjetnikov, ki si dobiček svojega podjetja osebno izplačujejo, pobrati dvakrat več davkov, kot jih ti plačujejo zdaj, saj bi to pomenilo uspešnejše in še socialno pravičnejše financiranje države. Ampak kaj, ko pa se v koalicijski pogodbi predlagani zakon nespretno nanaša na dobičke, ki bi si jih morali podjetniki kot fizične osebe iz svojih podjetij najprej šele izplačati, da bi bili potem lahko obdavčeni, kar pa se zaradi višjega davka nanje prav verjetno ne bi niti zgodilo. To pa pomeni, da davki od podjetnikov sploh ne bi bili pobrani in tako tak zakon ne bi bil učinkovit.
Če se hoče na (legalni) pravni osnovi (novega zakona) pobrati več davkov od izplačanega dobička podjetnikom, je potreben pač drugačen zakon od tistega, o katerem se je razpravljalo v parlamentu. Predsednik opozicijske stranke je na omenjeni razpravi v državnem zboru sicer ugotovil, da lahko vlada davke odmeri in pobere šele, ko državljan osnovo, od katere so le-ti odmerjeni, ustvari, a to seveda ni res. Vladna koalicija, ki ima v parlamentu večino, lahko predlaga in tudi sprejme kakršenkoli zakon.
Če torej v vladajoči koaliciji obstaja mišljenje, da je nek podjetnik glede na svoje bogastvo premalo obdavčen, saj je v preteklem letu na primer plačal le 15 milijonov različnih davkov, moral bi jih pa 30, naj mu zakon nikar ne predpiše, da bo po novem dobiček, ki si ga bo izplačal, sicer obdavčen po lestvici za dohodnino, a to šele potem, ko si ga bo izplačal. Kajti v primeru, da si ga izplačal ne bo, ne bo država od njega prejela prav nič več kot prej. Še toliko ne, kot je prejela po starem zakonu.
Zato naj v novem zakonu vlada preprosto določi, da si podjetniki iz svojih podjetij morajo izplačati vsak po 120 milijonov dobička, kar pa so potem osnove, od katerih plačujejo davek. Pri takšnih osnovah se namreč že pri današnji, 25% davčni stopnji, pobere od vsakega točno željenih 30 milijonov davka.
V zakonu ZOOPIK naj bodo davčne osnove torej fiksno določene, saj kot take pomenijo dobro zakonsko rešitev tudi za primere, ko si podjetniki dobička ne izplačajo, ali pa si dobička ne izplačajo v predpisani višini 120 milijonov.
Če si namreč dobička sploh ne izplačajo, ali pa si izplačajo manjšega od 120 milijonov, potem naj jim zakon naloži kazen zaradi neizplačila dobička oziroma kazen zaradi neizplačila zadostnega dobička. Višina kazni pa naj ne bo 30 milijonov, kolikor bi bil že sam davek od zahtevanega dobička, ampak na primer 50 milijonov in si bodo podjetniki ustrezen dobiček za obdavčenje iz svojih podjetij zelo hitro "izplačevali", saj bodo k temu zaradi kazni prisiljeni. Bolj se jim bo namreč izplačalo plačati davek od izplačanega dobička kakor kazen.
Kaj pa, če podjetniki za izplačilo zahtevanega dobička v svojih podjetjih nimajo zadostnih sredstev?
Zahtevani dobiček si lahko izplačajo tudi brez zadostnih sredstev na primer takole: preden si izplačajo dobiček, svojim podjetjem osebno "donirajo" po 120 milijonov, iz te donacije si pa takoj potem dobiček "izplačajo". Fizična denarna sredstva za obe transakciji niso potrebna, saj se tidve medsebojno pobotata. Prav toliko, kolikor namreč podjetniki svojim podjetjem "donirajo", istočasno v obliki izplačanega dobička tudi od teh podjetij "prejmejo". Njihova podjetja v obliki donacije na ta način celo ustvarijo izredne prihodke, ki so ob koncu leta obdavčeni z davkom na dobiček podjetja, podjetniki pa so zaradi dobička, ki si ga tako "izplačajo", dolžni osebno plačati vsak po 30 milijonov davka.
Kaj pa, če podjetniki sami po 30 milijonov, kolikor za vsakega znašajo odmerjeni davki od "izplačanih" dobičkov, nimajo? Če davka zaradi pomanjkanja sredstev ne plačajo, naj vlada z izvršbo seže na njihovo osebno premoženje.
Kaj pa, če toliko premoženja nimajo? Vlada svojim davčnim terjatvam do podjetnikov v primeru zamude plačila tako ali tako prišteva obresti, s čimer so podjetniki k pridobivanju ustreznega premoženja in pravočasnemu plačevanju davkov stimulirani. Če torej podjetniki, preden zadostna sredstva za plačilo davka pridobijo, umrejo, naj vlada z njihovimi, z obrestmi povečanimi davčnimi obveznostmi obremeni njihove potomce.
Zakon ZOOPIK, kakršnega predlagam, je torej že v svojem prvem delu, ki se nanaša na obdavčenje osebnih prejemkov iz kapitala v obliki izplačanega dobička podjetnikom, precej učinkovit, z njim pa lahko vlada v nadaljnjih sklopih njegovih členov na v bistvu enak način, torej z vnaprej določenimi fiksnimi osnovami za davek, uspešno predpiše tudi obdavčenje osebnih prejemkov iz drugih vrst kapitala.
