Invalidsko nadomestilo

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zahvaljujemo se vam za izraženo mnenje in hkrati tudi za predlagane načine ureditve delnega invalidskega nadomestila. Z vidika pokojninskega in invalidskega zavarovanja v zvezi s predlogi pojasnjujemo, da je pravica do dela s krajšim delovnim časom priznana zavarovancu, pri katerem je podana III. kategorija invalidnosti in ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, ter zavarovancu, pri katerem je nastala II. kategorija invalidnosti po dopolnjenem 55. letu starosti in ima preostalo delovno zmožnosti za opravljanje dela, na katerem dela, ali za drugo delo vsaj s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno oziroma najmanj 20 ur tedensko. Pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega, najmanj štiri ure dnevno, na drugem delu pridobi tudi zavarovanec po končani poklicni rehabilitaciji po drugem odstavku 72. člena <link http: www.pisrs.si pis.web _blank external-link-new-window internal link in current>Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). V zvezi s pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega ter tej pripadajočim delnim nadomestilom je treba opozoriti tudi na možnost delovnega invalida, da namesto pravice do premestitve ali pravice do dela s krajšim delovnim časom uveljavlja pravico do poklicne rehabilitacije, pri čemer ima vse pravice na podlagi in v zvezi z poklicno rehabilitacijo (tudi nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije, ki se odmeri v višini 130% invalidske pokojnine), vendar pa mora svojo zahtevo podati najkasneje na dan obravnave na invalidski komisiji prve stopnje. 

V primeru upravičenosti do pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega, vendar najmanj štiri ure dnevno oziroma 20 ur tedensko, je zavarovanec lahko upravičen tudi do pravice do delnega nadomestila, ki se odmeri v odstotku, ki ustreza skrajšanju polnega delovnega časa, od invalidske pokojnine, ki bi zavarovancu pripadala na dan nastanka invalidnosti, in sicer v višini, odvisni od tega, koliko ur je zavarovanec sposoben delati. Zavarovanec je v tem primeru upravičen do plače za čas, za katerega še opravlja delo, ki mu jo zagotavlja delodajalec ter do delnega nadomestila v ustrezni višini, ki mu ga zagotavlja, odmerja in usklajuje Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Do delnega nadomestila je lahko upravičen zgolj zavarovanec, ki dejansko začne delati s krajšim delovnim časom od polnega, in sicer vse dokler opravlja delo z delovnim časom, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. Za začetek dela se šteje dan nastopa dela, ki je dogovorjen v pogodbi o zaposlitvi s krajšim delovnim časom od polnega, na delovnem mestu, ki ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, ali z dnem podpisa pogodbe o zaposlitvi, če dan nastopa dela ni določen v sami pogodbi o zaposlitvi. Brezposelni delovni invalidi, ki ob nastanku invalidnosti niso bili obvezno zavarovani, in zavarovanci, ki so izgubili delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti, pridobijo pravico do delnega nadomestila po tem zakonu, če se v roku 30 dni po dokončnosti odločbe o priznani pravici ali po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja prijavi pri ZRSZ. 

Pravice na podlagi invalidnosti so tako odvisne od ugotovljene invalidnosti ter delovno pravnega statusa invalida. Tako je tudi v okviru delnega nadomestila določeno, da na samo višino tega nadomestila vpliva delovnopravni status invalida. Višina nadomestila se tako poviša, če se poslabša delovnopravni status invalida ne glede na njegovo voljo oziroma krivdo, in sicer se delno nadomestilo poviša za 30%, če ni več zmožen za delo na delovnem mestu, na katerem dela in začne opravljati delo na drugem delovnem mestu oziroma ko po končani poklicni rehabilitaciji začne opravljati delo na drugem delovnem mestu oziroma za 40%, če zavarovanec izgubi delo na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ali neodvisno od njegove volje ali krivde. Višje odmerjeno delno nadomestilo iz razloga opravljanja dela na drugem delovnem mestu, se izplačuje od dneva nastopa dela, dogovorjenega v pogodbi o zaposlitvi oziroma z dnem podpisa pogodbe, v kolikor nastop dela v pogodbi ni naveden. Višje odmerjeno delno nadomestilo iz razloga izgube zaposlitve na podlagi pozitivnega mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi pa se izplačuje od prvega naslednjega dne po izteku pravice iz zavarovanja za primer brezposelnosti na podlagi predpisov, ki urejajo trg dela.

Tako kot je za izgubo zaposlitve oziroma zaradi dela na drugem delovnem mestu predvideno višje delno nadomestilo, saj se na ta način zagotovi socialna varnost zavarovancem, katerih socialno stanje se je poslabšalo iz razlogov, ki jih ni povzročil zavarovanec sam, je na drugi strani predvideno znižanje nadomestila za tiste zavarovance, ki sami vplivajo na izgubo zaposlitve, in sicer se delno nadomestilo zniža za 30%, če zavarovanec po lastni volji ali krivdi prekine delovno razmerje. Ti zavarovanci tudi niso upravičeni do nadomestila za primer brezposelnosti, zaradi česar se jim znižano delno nadomestilo za invalidnost izplačuje od prvega naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja ali zavarovanja, dokler se zavarovanec ponovno ne vključi v obvezno zavarovanje, kar pomeni, da gre za začasno znižanje, in sicer dokler trajajo posledice prenehanja zaposlitve po lastni volji oziroma krivdi. Ko zavarovanec pridobi novo zaposlitev, se mu delno nadomestilo zopet izplačuje v višini, ki ustreza njegovi delovni zmožnosti. 

V zvezi s predlogom po drugačni ureditvi določanja višine delnega nadomestila in navedbami, da naj bi na višino delnega nadomestila odločilno vplivala reforma iz leta 2013 pojasnjujemo, da je že z <link http: pisrs.si pis.web _blank external-link-new-window internal link in current>Zakonom o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) prišlo do reforme invalidskega zavarovanja, katere glavni namen je bil zagotavljanje in varovanje zaposlitve delovnega invalida ter stimulacija aktiviranja njegove preostale delovne zmožnosti. Povedano drugače, cilj predmetne reforme je bil v zagotavljanju čim večje zaposlenosti delovnih invalidov, s tem pa tudi njihove socialne integracije, kar se je želelo doseči tudi z novo urejenim sistemom določanja višine invalidskih nadomestil. Ureditvi iz ZPIZ-1 je v zvezi z delovnimi invalidi sledil tudi ZPIZ-2, ki področja invalidskega zavarovanja ni reformiral.

ZPIZ-1 in ZPIZ-2 sta v večji meri individualizirala odmero nadomestil, saj sta jo vezala na odstotek od invalidske pokojnine, do katere bi bil zavarovanec upravičen na dan nastanka invalidnosti in ne več glede na plačo oziroma pokojninsko osnovo, zaradi česar so nadomestila po ZPIZ praviloma višja od nadomestil po ZPIZ-1 in ZPIZ-2. Pojasnjujemo še, da v primeru nadomestil iz invalidskega zavarovanje ne moremo govoriti o pravici do pokojnine, saj nadomestila nimajo narave pokojnine. Do nadomestil iz invalidskega zavarovanja so namreč upravičeni delovni invalidi s preostalo delovno zmožnostjo, zato je pri oblikovanju višine invalidskih nadomestil potrebno upoštevati tudi to dejstvo in vzpostaviti sistem, ki bo stimulativen do ohranjanja zaposlitve delovnih invalidov ter zaposlovanja le-teh. Smiselno namreč je, tako z vidika pokojninskega in invalidskega sistema kot tudi za same delovne invalide, da le-ti ohranjajo zaposlitev oziroma so aktivni na trgu dela, saj se s tem zagotavlja tudi njihova socialna varnost, poleg tega pa tudi socialna vključenost. Osnova pravica iz invalidskega zavarovanja naj bi posledično postala poklicna rehabilitacija, ki jo lahko izberejo tudi posamezniki, ki bi jim bila sicer priznana pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Nadomestilo za čas poklicne rehabilitacije pa je zato tudi višje odmerjeno, kot pa druga nadomestila iz sistema. Invalidska nadomestila so torej namenjena kritju izpada dohodka zaradi nastanka invalidnosti, vendar pa pri njih ne gre za nadomeščanje izpada dohodka v celoti, saj tudi zavarovalni primer ni nezmožnost pridobivanja dohodka, temveč nezmožnost ohranjana delovnega mesta, zaposlitve v svojem poklicu ali pa dela za polni delovni čas. 

Ureditev, ki brezposelnim delovnim invalidom s priznano pravico do dela s krajšim delovnim časom zagotavlja višje delno nadomestilo, če brezposelnost ni nastala po njihovi krivdi, je ustrezna, saj se s tem zagotavlja višja socialna varnost delovnih invalidov, ki na podlagi dela nimajo dohodkov, zato menimo, da ni smiselna ureditev, ki bi zagotavljala višje delno nadomestilo tistim zavarovancem, ki so se ponovno zaposlili oziroma bi se slednjim zagotavljalo delno nadomestilo v enaki višini kot brezposelnim zavarovancem.

V zvezi z ustreznostjo odmere delnega nadomestila pa pojasnjujemo, da se je do te tematike opredelila tudi Bela knjiga o pokojninah, v kateri je ugotovljeno, da se socialni status zavarovancev, ki opravljajo delo s krajšim delovnim časom in prejemajo deno nadomestilo poslabša. Predlagala je razmislek o novih možnostih odmere delnega nadomestila, saj so, zaradi veljavnega načina odmere, le-ta v primerjavi z sorazmernim delom plačila, ki ga zavarovanec še prejema za opravljanje dela s krajšim delovnim časom, precej nižja, zaradi česar se zniža standard oziroma socialni položaj zavarovancev. Tudi Bela knjiga o pokojninah je torej predlagala določene spremembe ureditve odmere delnega nadomestila.

MDDSZ je v preteklosti že ugotovilo, da so nadomestila po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 nižja od nadomestil, ki so odmerjena po ZPIZ. Odmera nadomestil iz invalidskega zavarovanja je bila po ZPIZ zelo ugodna (nadomestilo za čas čakanja na ustrezno zaposlitev se je odmerilo v višini 80% pokojninske osnove (to je bil odstotek za odmero pokojnine za moškega za 37,5 let pokojninske dobe), in sicer ne glede na doseženo pokojninsko dobo), medtem ko so nadomestila po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 v večji meri individualizirana in torej tudi bolj povezana z zavarovalnim načelom, saj se jih odmerja v odstotku invalidske pokojnine, do uveljavitve ZPIZ-1 pa se jih je odmerjalo glede na pokojninsko osnovo ter razliko v plači. Zapisano ne pomeni, da pri odmeri nadomestil po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 niso upoštevani tudi elementi solidarnosti, saj se pri odmeri nadomestila upošteva tudi t.i. prišteta doba za odmero pravic na podlagi invalidnosti, ki je sicer neka fiktivna doba, za katero se predvideva, da bi jo zavarovanec še pridobi do 65 leta starosti, če pri njem ne bi nastopila invalidnost. Prišteta doba se upošteva pri odmeri nadomestila skozi odmero invalidske pokojnine, kjer zavarovanec za vsako leto fiktivne dobe ravno tako pridobi odmerni odstotek.

Naj ob koncu še poudarimo, da je tudi po našem mnenju potrebno zagotoviti višje odmere nadomestil iz invalidskega zavarovanja, tudi delnega nadomestila, saj so predvsem nadomestila, ki so odmerjena po ZPIZ-1 in ZPIZ-2 dokaj nizka. Pojasnjujemo, da je MDDSZ že predstavil izhodišča za spreminjanje zakonodaje s področja pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki pa še ne predstavljajo zakonodaje iz tega področja. Na njihovi podlagi bodo že v tem mesecu stekla pogajanja s socialnimi partnerji, v okviru katerih bo MDDSZ predstavilo določene predloge sprememb zakonodaje, s katerimi se zasleduje tudi izboljšanje socialnega položaja delovnih invalidov ter s soglasjem socialnih partnerjev pripravilo spremembe zakonodaje. Izhodišča predvidevajo tudi dvig nadomestil iz invalidskega zavarovanja, in sicer preko dviga invalidskih pokojnin, od katerih se nadomestila odmerjajo ter z zvišanjem najnižjega odstotka za odmero nadomestil. MDDSZ torej predvideva nekatere spremembe zakonodaje, s katerimi želi doseči izboljšanje socialnega položaja tudi delovnih invalidov, vendar pa spremembe zakonodaje na predlagan način zaenkrat niso predvidene.

Z <link http: www.pisrs.si pis.web _blank external-link-new-window internal link in current>zakonom o dohodnini (v nadaljevanju: ZDoh-2) so obdavčeni dohodki fizične osebe, ne glede na vrsto, če ni s tem zakonom določeno drugače. Oprostitve plačila dohodnine se nanašajo na tiste prejemke in ugodnosti v naravi, v okviru ukrepov socialnega varstva, ki se ne zagotavljajo s sistemom socialnih zavarovanj.

Dohodek iz naslova invalidskega nadomestila je dohodek, ki je pridobljen na podlagi vplačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Gre za dohodek, ki izvira iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Navedeni dohodki pa se v skladu z 8. točko drugega odstavka 37. člena ZDoh-2 obravnavajo kot dohodki iz delovnega razmerja. Pod pogojem, da so izpolnjeni pogoji za uveljavitev pravice, lahko dohodek pridobijo zgolj osebe, ki izpolnjujejo z zakonom določene pogoje. Dodati je treba tudi, da prispevki, ki se plačujejo za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zmanjšujejo davčno osnovo za dohodnino (prispevki delojemalca) oz. se ne vštevajo v davčno osnovo (prispevki delodajalca), zato se dohodek obdavči ob izplačilu. Zaradi narave dohodkov iz naslova pokojninskega in invalidskega zavarovanja (gre za neto sistem izračunavanja pokojnin), pa je vsak zavezanec rezident, ki prejema dohodke iz tega naslova, upravičen do osebne olajšave v obliki zmanjšanja dohodnine v višini 13,5 % odmerjenega nadomestila iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja.

Uveljavitev oprostitve plačila dohodnine za nadomestilo iz obveznega invalidskega zavarovanja, ki ga prejema delovni invalid po predpisih, ki urejajo obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Sloveniji, bi pomenilo odstop od navedene ureditve obdavčitve dohodkov ter je zato sistemsko nesprejemljiva.