4. 4. 2019
Odziv Ministrstva za zdravje
Včasih je bila ušivost spremljevalka revščine in slabih higienskih navad, danes pa se pojavlja brez pravila, tudi v državah z najvišjim standardom. Najpogostejše so naglavne uši, ki ne prenašajo nalezljivih bolezni. Naglavne uši niso resen javnozdravstveni problem, so pa za starše in otroke lahko velika nadloga, saj je za uspešno razuševanje potrebno veliko vztrajnosti, doslednosti, potrpežljivosti in časa. Za nekatere pa predstavlja pogosto kupovanje preparatov za razuševanje tudi finančno obremenitev.
Primeri ušivosti se v Sloveniji, tako kot v večini drugih evropskih držav, ne spremljajo sistematično. Znano je tudi, da se ušivost med otroki običajno poveča takoj po začetku šolskega leta ter po vrnitvi z različnih obšolskih dejavnosti, kjer so otroci v tesnejšem stiku. Med počitnicami ušivost običajno ni zaznana.
Zaradi pojavljanja ušivosti v vrtcih in šolah je Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ) že leta 2010 pripravil številna gradiva o odpravljanju uši, ki so objavljena <link http: www.nijz.si sl usi-naglavne-usi external-link-new-window internal link in current>na njihovi spletni. Pogosto odgovarjajo tudi na številna vprašanja, ki jih zastavljajo starši, zdravstveni delavci, zaposleni v šolah in vrtcih ter mediji in se nanašajo na to, kako v vrtcu ali šoli ukrepati, kadar posamezni starši ne poskrbijo za razuševanje svojega otroka oziroma to slabo naredijo in so zato uši med otroki stalno prisotne.
Pogosto vprašanje je tudi, zakaj učitelji ne smejo pregledovati glav in ali kaj z otrokom, ki naj bi imel stalno uši – ali se ga lahko začasno izključi iz vrtca, šole?
Mnenje strokovnjakov na področju javnega zdravja po svetu in tudi pri nas je, da masovno pregledovanje lasišča otrok v šoli, vrtcu ni učinkovit ukrep za odpravljanje ušivosti. Ušivost ni problem vrtca ali šole, ključno vlogo pri odpravljanju ušivosti imajo starši. Te vloge ne morejo nadomestiti ne vrtec, ne šola, ne zdravstvena služba. Res je tudi, da vsi starši postopka razuševanje nikoli ne bodo idealno izvedli, vendar bi bila situacija popolnoma enaka, tudi če bi v vrtcu in šoli pregledovali otroške glave. Ob odkritju uši so še vedno starši tisti, ki morajo izvesti razuševanje in prevzeti odgovornost za svoje otroke, da se znebijo uši.
Staršem lahko zdravstvena služba (šolski, otroški dispanzer, patronažna sestra) pomaga tako, da jih seznani z učinkovitimi sredstvi za razuševanje, s pravilnim postopkom razuševanja ali tako, da za starše pripravi delavnice o ušivosti in razuševanju, šola pa staršem posreduje pripravljena gradiva o odpravljanju ušivosti. Starše, ki se ne odzivajo oziroma ne izvedejo razuševanja, šolski svetovalni delavec ali ravnatelj povabi na individualni razgovor. Ponovno se poskusi razložiti pomen sodelovanja vsakega posameznika pri izvajanju ukrepov za odpravo ušivosti v kolektivu. V primeru, ko starši nimajo materialnih virov za nakup preparatov za razuševanje, lahko šolska socialna služba pomaga poiskati vzvode, ki so na voljo v skupnosti (Centri za socialno delo, nevladne humanitarne organizacije).
Odkritje uši ali gnid na otrokovi glavi ne sme biti razlog, da se otroka pošlje domov ali se ga izolira iz šolskega okolja. Otroka, ki ima uši, se javno ne izpostavi, kajti nikoli se z gotovostjo ne ve, kateri otrok v razredu je vir za prenašanje uši. Otrok ima namreč uši veliko prej, preden se ušivost v šoli sploh zazna, kajti srbenje se ne začne takoj po naselitvi uši na lasišče, temveč šele po imunskem odzivu kože na snovi, ki jih s slino izločajo uši (antikoagulanti, encimi), običajno v 2 – 6 tednih.
Če se pri otroku v šoli odkrijejo uši, ostane otrok v šoli do konca pouka, starše pa se še isti dan obvesti in prosimo, da takoj izvedejo razuševanje po opisanem postopku. Otrok se lahko vrne v šolo takoj, ko je bil opravljen prvi postopek razuševanja. Šola od staršev tudi ne more zahtevati zdravniškega potrdila, da otrok nima uši. Prisilni ukrepi za odpravljanje ušivosti vsekakor niso primerni. Zakon o nalezljivih boleznih opredeljuje prisilne ukrepe le pri omejevanju širjenja zelo nevarnih kužnih bolezni.
Ključno za uspešno odpravljanje ušivosti v kolektivu je medsebojno sodelovanje, komunikacija in dogovor o skupnem in istočasnem ukrepanju na predpisan način, z učinkovitimi preparati v pravilnih razmikih, pri vseh osebah, pri katerih so prisotne uši ali žive gnide.
Menimo, da so strokovna priporočila, ki so usklajena z medicinsko stroko in so objavljena na spletni strani NIJZ, primerna in jih ni potrebno spreminjati. Prav tako menimo, da masovno pregledovanje lasišča otrok v vrtcu, šolah ni učinkovit ukrep.