Predlagam, da se portal www.sodnapraksa.si dopolni in sicer tako,da bodo na njem dostopne VSE sodbe. Trenutno prvostopenjskih sodb na portalu ni, kar je v nasprotju z dejstvom, da je sodba javna listina saj je dostop do sodb javnosti onemogočen.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Uvodno pojasnjujemo, da je javnost sojenja bistvena prvina demokratične družbene ureditve in z ustavo posebej zajamčena pravica, ki v okviru temeljne človekove pravice do sodnega varstva zagotavlja uresničevanje pravice do poštenega sojenja. Sodne obravnave so javne, sodbe pa se izrekajo javno (24. člen Ustave RS). Pravica do javnosti sojenja pa ni absolutna, saj je zakonodajalec pooblaščen, da določi izjeme, torej primere in pogoje, pod katerimi se javnost sojenja lahko izključi. Izjeme so tako določene v postopkovni zakonodaji (Zakon o pravdnem postopku, Zakon o kazenskem postopku, Zakon o upravnem sporu).
Zagotavljanje enotne sodne prakse ureja Zakon o sodiščih (ZS) v določbah, ki se nanašajo na sodno upravo. Skrb za enotno sodno prakso je v pristojnosti Vrhovnega sodišča RS (prvi odstavek 109. člena ZS), ki v tem okviru že od začetka devetdesetih let skrbi za sprotno objavljanje izbrane sodne prakse vrhovnega in višjih sodišč. Te sodbe so dosegljive na portalu https://sodnapraksa.si. Pri tem pa je potrebno dodati, da sodna praksa še vedno služi zgolj kot posvetovalno orodje, ki ga sodišče ni dolžno upoštevati kot absolutno referenco. Posamezen sodnik mora namreč v specifičnih in konkretnih primerih "ravnati vselej tako, kot bi imel pred seboj nedoločeno število primerov iste vrste", njihovo dejansko stanje pa je v praksi tudi sicer le redko ponovljivo. Prav tako ne more biti absolutna obravnava pravnih vprašanj v odločbah, saj najpogosteje izhaja iz analize omejenega niza argumentov, kot so jih predstavile stranke v (z različnimi okoliščinami omejenem) konkretnem postopku.
Ne glede na navedene omejitve Ministrstvo za pravosodje zastopa podobno stališče kot predlagatelj pobude, saj menimo, da je trebe okrepiti spoštovanje javnosti sojenja po 24. členu Ustave RS tudi z ukrepom glede objav sodb prvostopenjskih sodišč na svetovnem spletu. Prav tako menimo, da bi bila tovrstna objava javnosti zelo koristna pri iskanju vsebinsko podobnih primerov ter za predvidevanje verjetnega razumevanja in posledične argumentacije sodišča v konkretnem primeru.
Iz tega razloga v zadnjem času potekajo aktivnosti v smeri objave čim večjega števila prvostopenjskih sodb. Ministrstvo za pravosodje skupaj z Vrhovnim sodiščem RS pri tem preučujeta zlasti, kako v teh sodnih odločbah na čim bolj avtomatiziran in obenem dosleden način prikriti osebne podatke strank postopka ter druge podatke, katerih objava ni nujna oziroma potrebna za dosego ciljev, ki jih zasledujemo z objavo (enotnost sodne prakse ter izvajanje sistemskega spremljanja delovanja sodišč). Neomejena objava osebnih in drugih zaupnih podatkov o strankah sodnih postopkov bi namreč lahko imela znatne negativne posledice za te osebe, zato je treba njihove varovane podatke pred objavo prikriti (jih anonimizirati). Anonimizacija skratka predstavlja tehniko varovanja podatkov, s katero se ščiti zasebnost strank in drugih udeležencev v postopku. Anonimizacijo se opravlja pri imenih pravnih ali fizičnih oseb (kratičenje), prav tako pa tudi v zvezi z opredeljevanjem nepremičnin (npr. naslovi, parcelne številke), varstvu poslovnih skrivnosti ali drugih podobnih primerih.
Medtem ko se anonimizacijo pri objavi drugo- in tretjestopenjskih sodb še lahko izvaja ročno, pri prvostopenjskih sodbah, ki jih je letno več kot 100.000, to več ne pride v poštev. Posledično Ministrstvo za pravosodje in Vrhovno sodišče RS, kot že rečeno, intenzivno iščeta rešitev za avtomatizacijo postopka anonimizacije s pomočjo informacijske rešitve, temelječe predvsem na tehnologijah strojnega učenja oziroma umetne inteligence. Pri tem se rešuje zelo zahteven problem prepoznavanja varovanih podatkov med posameznimi besedami v besedilu sodne odločbe. Dosedanji testi tovrstnih rešitev so sicer pokazali obetajoče rezultate, vendar pa še ne dosegajo potrebne natančnosti, da bi lahko prešli v samodejno objavo prvostopenjske sodb. Si pa prizadevamo za izboljšavo trenutnih rešitev. Ko bomo z njimi razpolagali, bomo potem lahko razmislili tudi o objavi vseh prvostopenjskih odločb.
Skratka, vrednost sodb prvostopenjskih sodišč je namreč predvsem v krepitvi razvoja sodne prakse ali njeni primerjavi, ne pa v navajanju osebnih in drugih varovanih podatkov strank ali drugih udeležencev sodnih postopkov. Pred prehodom na objavo prvostopenjskih sodb je zato treba zagotoviti robustno in avtomatizirano anonimizacijo varovanih podatkov. Z objavljanjem prvostopenjskih sodb bo torej mogoče začeti šele potem, ko bodo vsi tehnični pogoji za tovrstno anonimizacijo tudi izpolnjeni.