Uzakonjenje evtanazije.

Odziv Ministrstva za zdravje

Na Ministrstvu za zdravje podpiramo javno razpravo predvsem v smislu ozaveščanja državljank in državljanov o čem, naj se pravzaprav razpravlja. 

Evtanazija pomeni aktivno skrajšanje življenja na željo bolnika. Bolnik se torej sam odloči in zaprosi nekoga drugega /praviloma so to zdravniki/, da mu vbrizga odmerek neke snovi, ki povzroči smrt. Samo dejanje je nepovratno. Samomor z zdravniško pomočjo pa je klasičen samomor. Vloga zdravnika, ki ga praviloma pri dejanju ni zraven, je samo v tem, da snov, ki bo povzročila smrt, predpiše. Bolnik sam zaužije zdravilo. V tem drugem primeru še ostaja možnost, da se bolnik premisli in da smrtonosne snovi ne popije. 

V Sloveniji že danes obstaja možnost, da bolnik sam napiše, česa si ne bi želel, da se mu zgodi, ko bo njegova neozdravljiva bolezen napredovala do te mere, da bi se kvaliteta življenja bistveno okrnila. Gre za obrazec vnaprejšnje volje, ki ga bolnik izpolni ob pomoči osebnega zdravnika. Tam lahko jasno navede, npr. da ne želi, da se ga vozi na preiskave, da ne želi antibiotičnega zdravljenja v primeru pljučnice, da ne želi aparatov, ipd. Zelo pomembno je, da se ob tem zaveda, da njegove določene odločitve lahko pomenijo tudi takojšnjo smrt (npr. opustitev oživljanja).

Na ministrstvu podpiramo strokovne odločitve zdravnikov, ki so usposobljeni, da prepoznajo, kdaj je neko zdravljenje neutemeljeno in bolniku ne bo v največjo možno korist, tako v psihičnem kot telesnem smislu. Tako zdravljenje lahko opustijo ali ga tudi prekinejo. Ves čas pa so zavezani lajšati težave, ki jih tako bolezensko stanje prinaša. 

Tako zagovarjamo dobro paliativno oskrbo, ne kot alternativo potrebi po evtanaziji, ampak kot celostno oskrbo, ki bo bolniku olajšala simptome in težave ob napredovali bolezni in po opustitvi oz. prekinitvi nekega zdravljenja. 

Paliativne oskrbe nikakor ne gre primerjati z evtanazijo, saj gre za dve različni stvari. Z dobro paliativno oskrbo se življenja aktivno ne podaljšuje. Ko je telo tako utrujeno, da ne more več, tako kot navaja avtorica članka, bolnik zaradi bolezni tudi umre. Evtanazija pa pomeni aktivno skrajšanje življenja, ne nujno zaradi napredovale bolezni, ampak predvsem zaradi naveličanosti. Zelo malo radostnih bolnikov si želi umreti pred svojim časom. 

Na ministrstvu podpiramo razprave o evtanazije in samomoru z zdravniško pomočjo, ampak v dostojanstvenih okvirih in z jasnimi stališči. Zagovarjamo stališče, da lahko človek dostojno umre tudi brez evtanazije. Želimo si razprav, ki ne bodo vnaprej obsojajoče za zdravnike. Šele ko bo javnost povsem jasno obveščena, o čem je govora, je možno, da se odpirajo tako demokratične možnosti odločanja, kot je referendum. 

Obenem bi radi opozorili, da se prav Belgija že sooča z nizom tožb zoper zdravnike, ki izvajajo evtanazijo. Želimo si, da se javnost seznani s tem, da okrog 1000 ljudi v Belgiji dobi smrtonosno injekcijo, ne da bi zanjo prosili (Evropski inštitut za bioetiko, 30.1.2018). Narašča delež evtanazij pri ljudeh, ki niso življenjsko ogroženi zaradi svoje bolezni in izražajo naveličanost nad življenjem. Želja po evtanaziji se pojavlja tudi pri mladih ljudeh, ki ne vidijo smisla življenja. 

Radi bi tudi poudarili, da uzakonitev evtanazije zagotovo ne pomeni, da lahko odločaš o svojem življenju sam. V tem delu je javnost zavedena. 

Strogi protokoli določajo, da morajo o tebi in tvojem življenju in tvoji bolezni odločati vsaj trije zdravniki in zelo lahko se zgodi, da prošnjo zavrnejo. Kakšno je potem življenje teh posameznikov študije ne poročajo.