Sprememba šolskega sistema po vzoru Kanade
Predlagam spremebo šolske zakonodaje tako, da osnovno in srednje izobraževanje ostane v takšni obliki kot ga imamo sedaj, torej ga v celoti financira država, medtem ko financiranje nadaljnega študija organiziramo po sistemu "državljanjskega študijskega kredita".
Država vsakemu državljanu zagotovi kredit v višini stroškov študija, ki jih določena smer študija pač ima. V te stroške naj bodo všteti vsi stroški kot so šolnina, stroški namestitve, prehrane, študijskih knjig in morebitnih študijskih pripomočkov. Vsak se lahko sam odloči za višino tega kredita. S tem bomo ohranili enako možnost študija vsem, ne glede na socialni status.
Ker je dolžina študija za posamezni študijski program znana, tudi vemo, kdaj mora študent študij zaključiti, zato recimo šest mesecev po preteku tega roka nastopi obveza vračanja "državljanjskega študijskega kredita", ki je vezana na delovno dobo in državljanstvo. To pomeni, da je rok vračanja kredita 40 let in je izterljiv neglede na to, kje je državljan zaposlen - v Sloveniji ali tujini. V primeru, da izstopi iz SLO državljanjstva je dolžan povrniti celotni preostanek kredita. Prav tako ni pomemebno, ali je državljan zaposlen na področju, za katerega je študiral ali ne. Mesečni znesek bo glede na dobo vračanja 40 let v bistvu zanemarljivo majhen, vendar bo država na tak način zagotovila nov vir za kreditranje in financiranje študija v bodoče.
S to obliko odpravimo državno financiranje javnih in privatnih univerz in fakultet ter jih "damo na trg" in zagotovimo njihovo resnično neodvisnost in avtonomijo. Preživele bodo tiste, ki bodo ponudile kvaliteten študij in zaposljive programe, saj bodo tudi bodči študenti zelo premislil za kaj bodo vzeli kredit. Na tak način bomo ustvarili zdravo konkurenco na trgu izobraževanja in preprečili brezplodno praznenje državnega proračuna.
S tako ureditvijo študij ne bo več reševanje socialnega statusa na račun davkoplačevalcev, odpade (naš unikum) financiranje študentske prehrane itd.
Predvsem pa taka ureditev pomeni prenehanje financiranja študija in proizvodnje visoko izobraženega kadra za druge države (in njihove proračune). Seveda ima vsak pravico poiskati delo kjer koli, a tudi država in davkoplačevalci imamo pravico do povrnitve vlaganj v izobrazbo tistih, ki jim je naša družba to izobrazbo omogočila, v skupno vrečo pa po odhodu v tujino ne vračajo ničesar več.
V kolikor student placa za celoten studij cca. 20.000 EUR, kar naj bi mu omogocilo boljso zaposlitev in bolje placano delovno mesto bi pomenilo, da bi moral v 40 letih, na letni ravni placati 500 EUR. To pomeni mesecni strosek cca. 42 EUR.
Vsekakor se zdi potrebno, da druzba svojo nalozbo (izobrazenega cloveka) bolje zasciti kot sedaj, za to pa je potrebna uvedba varovalk. Predlog podpiram.
Ta sistem sicer v Ameriki zelo dobro deluje, da se vsak državljan že zelo mlad zakreditira in potem to odplačuje celo življenie.
Jaz sem proti, da bi morali mladi svoje življenje začeti s kreditom. Še predno bi začeli služiti denar bi bili zakreditirani za nekaj 10-letij.
Je pa res za državo to idealno ker na ta način dobiš odvisno osebo, on je primoran sprejeti službo, saj mora odplačevati kredit.
Druga zadeva je zavarovanje kreditov. Ne vem za Kanado ampak po moje je isto v Ameriki dajo hipoteko na nepremičnino. Kdo jo bo dal v tem primeru, starši, ker dijaki načeloma nepremičnine še nimajo.
V ameriki kredite zavaruje država. Zakreditirani so pa seveda točno toliko, kolikor hočejo bit, ker je kar precej študijev, kjer so cene "drobiž".
So pa, za razliko od slovenije, američani po teh desetih letih "svobodni", slovenci pa plačujemo za falirane študente do konca življenja.
"S to obliko odpravimo državno financiranje javnih in privatnih univerz in fakultet ter jih "damo na trg" in zagotovimo njihovo resnično neodvisnost in avtonomijo."
Univerze na trgu niso neodvisne & avtonomne, pač pa komercialno usmerjene tovarne. Njihovo raziskovalno in šolsko aktivnost narekujejo potrebe trga, ne raziskovalci sami. Bazične raziskave v naravoslovju in družbenokritične teorije v družboslovju bi bile s tržno intervencijo (v majhni državi, kot je slovenska) tako rekoč 'odpravljene'.
Problematična ni le komercializacija študija in profitna usmerjenost univerz, pač pa tudi dejstvo, da bi se država spremenila v kreditojemalko, mladina pa bi bila že na začetku svoje profesionalne poti 'čez glavo' zadolžena. Mimogrede, skupni študentski dolg v ZDA je l. 2015 presegal bilijon dolarjev, pod njegovim bremenom pa živi 37 milijonov Američanov. Takšne neoliberalne neumnosti bi uvažali v RS?
Po dolgem času en res zanimiv predlog. Dobronamerni pomisleki:
"Država vsakemu državljanu zagotovi kredit. Vsak se lahko sam odloči za višino tega kredita. rok vračanja kredita 40 let"
Katera banka bi dala vsakemu študentu kredit 20.000€ - 100.000€? S kakšno obrestno mero? Upoštevajoč inflacijo? Kdo bo porok oz. čigava nepremičnina se zastavi?
"izterljiv neglede na to, kje je državljan zaposlen - v Sloveniji ali tujini."
Kako bi dosegli, da dolžnik v tujini odplačuje kredit?
"država na tak način zagotovila nov vir za kreditranje in financiranje študija v bodoče."
Po 40 letih (npr. od leta 2060 naprej) bi stari diplomiranci plačevali kredite novim študentom. Od kje bi dobili denar prvih 40 let (2020-2060)?
"odpravimo državno financiranje javnih in privatnih univerz in fakultet ter jih "damo na trg" in zagotovimo njihovo resnično neodvisnost in avtonomijo. Na tak način bomo ustvarili zdravo konkurenco na trgu izobraževanja in preprečili brezplodno praznenje državnega proračuna."
Avtonomija fakultet + zagotovljeni krediti šolarjev bi dvignili stroške izobraževanja najmanj za 2-krat, verjetno pa bližje 5- do 10-krat. Namesto, da bi si mladi s tem denarjem npr. uredili stanovanjski problem, bodo ta denar podarili fakultetam.
Če se bodo študenti res odločali za poklice, ki so dobro plačani, potem bodo tudi kredit lažje odplačali z delom v tujini - in tam verjetno ostali. Beg možganov s tem zgolj poslabšamo.
Če bodo starši obvezni porok, potem tudi marsikdo pač ne bo šel najprej študirat.
Vse skupaj se mi zdi kar visoka cena za to, da bo tistih nekaj "ubežnikov" odplačalo svoj dolg študija.
Trenutno stanje je tako, da zagotavljamo brezskrbno izobraževanje mladih za nizko ceno in dosegamo visoko stopnjo izobraženosti, kar se meni ne zdi brezplodno praznenje državnega proračuna.
Kar se tiče kreditiranja, je pa že sedaj tako, kot predlagate:
Kreditodajalec je država, za odplačevanje kredita pa se poskrbi z davki/dajatvami od plače. Ti davki so tudi vir kreditiranja za nove študente.
S temi davki tudi pokrijemo luknjo ubežnikom. Bolje plačati nekaterim ubežnikom za študij, kot pa da čisto vsem dvignemo ceno študija.
Obvezno brezplačno, neobvezno plačljivo. Država vloži v dijaka in študenta sto jurjev, potem pa prebeg v drugo državo.
Kolikor traja faks (ali pa x2) delovne dobe (v tem poklicu) v sloveniji, pa je lahko tud zastonj. Razni doktorji stare grščine, ki so popolnoma nezaposljivi bodo dvakrat premislili, če jim ta študijska smer diši, za vse ostale, ki grejo študirat perspektivne poklice, pa bodo z davki povrnili stroške šolanja v tem času.
Če je ta način študija izvedljiv v tujini, ni nujno, da bo deloval tudi v Sloveniji, kajti težavo vidim v tem, da je veliko mladih zaposlenih za določen čas oziroma dobijo priložnostne zaposlitve, kar pomeni, da bi nezmožnost plačevanja posojila najverjetneje obremenila starše.
Starši s kreditom nimajo nič. V bistvu državo ne zanima ali ste zaposleni v poklicu, za katerega ste se šolali ali pa delate kje povsem drugje. Po zaključku šolanja vam je na voljo 6 mesecev za prvo zaposlitev. V kolikor je ne najdete, se morate prijavit v program iskanja zaposlitve (nekaj takega poznamo tudi pri nas) in zavod vam bo našel zaposlitev. Seveda je tam povsem normalno, da tudi magister ali dr. začasno opravlja dela, ki nimajo veze z njegovo izobrazbo, torej delajo kot prodajalci, spremljajo slabotne osebe itd. ... Če si študiral nekaj, kar te res zanima, boš slej kot prej našel službo, Morda tudi v tujini. Namen takega zakona je, da študen razmisli, kaj bo študiral, da čas študija nameni res študiju, da fakultete tekmujejo med seboj v kvaliteti programov in nenazadnje, da se del vloženega javnega denarja v vaše znanje tudi vrne v proračun, ne glede na to, kje ste si delo našli.