Nadurno delo v delovno dobo

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

V zvezi z delovno dobo, ki je upoštevna z vidika uveljavljanja pravic iz delovnega razmerja pojasnjujemo, da Zakon o delovnih razmerjih (v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) termin delovna doba omenja (ne pa tudi definira) le v zvezi s pravico do dodatka za delovno dobo v določbi 129. člena, pri čemer daje omenjena določba delavcu samo pravico do dodatka za delovno dobo, pogoje za pridobitev pravice in določitev višine dodatka pa prepušča kolektivnim pogodbam na ravni dejavnosti. V zvezi z vprašanjem, katera obdobja zaposlitve se upoštevajo v delovno dobo je tako treba izhajati iz ureditve v kolektivni pogodbi dejavnosti (oziroma v morebitni podjetniški kolektivni pogodbi), ki zavezuje(ta) delodajalca v konkretnem primeru. Enako velja za morebitne druge pravice, ki delavcu pripadajo na podlagi kolektivne pogodbe in so v skladu z ureditvijo v kolektivni pogodbi vezane na t. i. delovno dobo. Ob tem naj še dodamo, da so za namene tolmačenja kolektivnih pogodb ustanovljene posebne komisije za razlago kolektivnih pogodb. Že sprejete razlage kolektivnih pogodb, dane s strani komisij za razlago kolektivnih pogodb, pa so objavljene v uradnih listih.

Ugotovimo pa lahko, da ZDR-1 ureja delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (1. člen ZDR-1). Delovno razmerje je definirano kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca (4. člen ZDR-1). Iz navedenega izhaja, da se termin delovna doba neposredno povezuje z obstojem delovnega razmerja.

V kolikor je imel predlagatelj v mislih, da bi se naurno delo upoštevalo pri uveljavljanju pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, da bi želeli opozoriti, da osnovo za plačilo prispevkov za osebe v delovnem razmerju ureja veljavni ZPIZ-2 v 144. členu. ZPIZ-2 nobenega prejemka, od katerega se plačujejo prispevki, ne izloča iz pokojninske osnove. To pomeni, da se vsi prejemki (vključno s plačilom za nadure) vštevajo v posameznikovo pokojninsko osnovo, seveda pod pogojem, da so bili prispevki plačani. S tem se uresničuje eden od temeljnih namenov pokojninske reforme, ki je v tem, da se vsi prejemki, od katerih so bili plačani prispevki, vštevajo v pokojninsko osnovo ter na ta način odrazijo v pravicah, ki temeljijo na vplačanih prispevkih.

V zvezi s predlogom, da bi se zaradi opravljenih nadur pokojninska doba štela v daljšem obdobju oziroma s povečanjem, pa pojasnjujemo, da ZPIZ-2 določa dolžnost vključitve v zavarovanje za polni delovni čas v primeru, ko je sklenjena pogodba o zaposlitvi za polni delovni čas, pri čemer interpretacijo polnega delovnega časa prepušča predpisom, ki urejajo delovna razmerja. ZPIZ-2 pri priznavanju zavarovalne dobe sledi načelu, da se v 12 mesecih lahko pridobi zgolj 12 mesecev pokojninske dobe in ne več, ne glede na to, da zavarovanec morebiti plačuje prispevke iz naslova več zavarovalni podlag (delovno razmerje, samostojna dejavnost, itd.). 130. člen ZPIZ-2 določa, da se v zavarovalno dobo šteje čas, prebit v obveznem zavarovanju s polnim delovnim oziroma zavarovalnim časom, pri čemer zavarovanje traja od začetka pravnega razmerja, ki je podlaga zanj pa do konca le-tega. V primeru sklenjene pogodbe za polni delovni čas torej zavarovanje traja v času veljavno sklenjene pogodbe o zaposlitvi. Predpisi s področja delovnih razmerij določajo delovni čas, možnost nadurnega dela ter omejitve le-tega, pri čemer ne določajo, da je v primerih nadurnega dela potrebno skleniti novo pogodbo o zaposlitvi ali pa aneks k le-tej, zato se podlaga za zavarovanje ne spremeni, nadurno delo pa se odraža v okviru plačila oziroma pri plači posameznika, od katere so plačani tudi prispevki, posledično pa se tako delo upošteva pri pokojninsko osnovi, od katere se odmeri pokojnina.

Menimo, da v primeru nadurnega dela, ni mogoče odstopati od načela, da se v 12 mesecih lahko pridobi zgolj 12 mesecev zavarovalne dobe ter da se ista obdobja po tem zakonu štejejo v zavarovalno dobo le enkrat, razen v primerih, določenih s tem zakonom. Izjeme so določene zgolj še pri prišteti dobi na podlagi osebnih okoliščin ter prištete dobe za pridobitev pravic na podlagi invalidnosti.