dolžnost preživljanja staršev

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v poglavju 9. Dolžnost preživljanja določa vzajemno dolžnost preživljanja med starši in otroci. ZZZDR tako v 123. členu med drugim določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke do polnoletnosti, tako da v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi zagotovijo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Nadalje zakon v 124. členu določa, da je polnoletni otrok dolžan po svojih zmožnostih preživljati svoje starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti. Polnoletni otrok ni dolžan preživljati tistega od staršev, ki iz neopravičenih razlogov ni izpolnjeval obveznosti do njega.

Ob tem vas še seznanjamo z ureditvijo preživljanja med starši in otroki v novem Družinskem zakoniku (v nadaljevanju DZ); ureditev sicer že velja, vendar pa se bo pričela uporabljati 15. 4. 2019. DZ v 185. členu določa, da mora polnoletni otrok po svojih zmožnostih preživljati starše, če ti nimajo dovolj sredstev za življenje in si jih ne morejo pridobiti, vendar najdlje toliko časa, kot so starši dejansko preživljali njega. Polnoletnemu otroku ni treba preživljati tistega od staršev, ki iz neupravičenih razlogov ni izpolnjeval preživninskih obveznosti do njega.

Dolžnost preživljanja v DZ je urejena identično kot v ZZZDR z dodatno omejitvijo, da preživninska dolžnost polnoletnega otroka do staršev traja toliko časa, kot so starši dejansko preživljali otroka. Zakonska ureditev že sedaj dopušča možnost, da je polnoletni otrok oproščen dolžnosti preživljanja staršev, če roditelj iz neopravičljivih razlogov ni izpolnjeval preživninske obveznosti do njega, enako določa tudi DZ (124. člen ZZZDR, 185. člen DZ).

O preživnini, ki jo je polnoletni otrok zavezan plačevati staršem, lahko upravičenec in zavezanec skleneta sporazum v obliki izvršljivega notarskega zapisa, kot to določa 130a. člen ZZZDR. Glede določitve višine preživnine ZZZDR določa, da se preživnina določi glede na potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca (129. člen ZZZDR). Nadalje 131.a člen določa, da razen pri dolžnosti staršev do preživljanja otrok, lahko zavezanec sam izbere ali bo upravičencu plačeval preživnino ali ga bo vzel k sebi v preživljanje ali pa bo poskrbel za njegovo preživljanje na drug način. Upravičenec pa lahko iz pomembnih razlogov zahteva, da se mu preživnina določi v denarju. Način določitve višine preživnine ter način preživljanja identično ureja tudi DZ.

Višina preživnine se torej določa glede na individualne potrebe upravičenca in materialne ter pridobitne zmožnosti zavezanca in se zakonsko ne omejuje na enako višino, kot jo je zavezanec plačeval za otroka - tovrstna omejitev višine preživnine ne bi bila v skladu z njenim namenom. Tudi v skladu s sodno prakso je namen preživnine zagotavljanje stroškov za tekoče potrebe preživninskega upravičenca. Višina preživnine je določena na podlagi ocene potreb, ki jih ima preživninski upravičenec (VSL sodba II Cp 392/2015). Vzajemno je določena le zakonsko določena dolžnost preživljanja ter v novem DZ tudi čas dejanskega preživljanja (prvi odstavek 185. člena DZ).