20. 11. 2018
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
V Republiki Sloveniji otroci uživajo posebno varstvo in skrb, kar izhaja že iz Ustave Republike Slovenije. Del tega posebnega varstva in skrbi je tudi pravna ureditev posvojitev. Dne 15. 4. 2017 je v Republiki Sloveniji začel veljati Družinski zakonik (v nadaljevanju DZ), ki pa se bo začel uporabljati šele aprila 2019. Do začetka uporabe DZ se uporablja Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), ki kot glavni pravni vir ureja področje posvojitev in ki ne prepoveduje, da slovenski državljani posvojijo otroka iz druge države.
Tako po ZZZDR kot po DZ je posvojitev definirana kot posebna oblika varstva otrok, s katero nastane med posvojiteljico in posvojiteljem ter otrokom enako razmerje, kakor je med starši in otroki. Pri posvojitvah je potrebno vedeti, da gre vedno za edinstveno situacijo, pri čemer mora biti osnovno vodilo, da se otroku iščejo najbolj primerni nadomestni starši (glede na njegove potrebe, starost, druge okoliščine) in ne obratno.
ZZZDR ne prepoveduje, da slovenski državljani posvojijo otroka iz druge države, vendar je, podobno kot v naši zakonodaji, stvar notranje zakonodaje vsake države, ali dovoli posvojitev v tujino ali ne, katere otroke daje v posvojitev v tujino, kakšni so postopki ter seveda tudi hitrost samih postopkov.
V Republiki Sloveniji so vsi postopki posvojitev (notranjih in mednarodnih) zaupani centrom za socialno delo. Centri za socialno delo opravljajo naloge, ki so jim z Zakonom o socialnem varstvu poverjene kot javna pooblastila ter naloge, ki jih centrom za socialno delo nalagajo drugi predpisi. V sklop izvajanja javnih pooblastil sodijo tudi vsi postopki, vezani na posvojitve. Pri ugotovitvi izpolnjevanja pogojev za morebitno posvojitev je ključna naloga socialna in psihološka ocena kandidatov, ki jo na centru za socialno delo pripravijo na podlagi lastnih ugotovitev (razgovori, obiski na domu, vključevanje kandidatov v skupine), pridobljenih mnenj drugih institucij (zdravstvo, šolstvo, ipd.) in programov za pripravo posvojiteljev. Centri za socialno delo po ZZZDR tudi odločajo o posvojitvah, po začetku uporabe DZ bodo o posvojitvah odločala sodišča.
Zaradi nesorazmerja med številom otrok in številom kandidatov za posvojitev je tudi v Sloveniji v zadnjih letih opazen trend vse pogostejšega odločanja za postopke posvojitev otrok iz tujine. Parom in posameznikom, ki želijo posvojiti otroka iz tujine, država gre nasproti na način, da poskuša z drugimi državami vzpostaviti uradne poti za čim lažje postopke izvajanja posvojitev. Zavedati pa se je potrebno, da tudi podpisan sporazum z neko državo ne zagotavlja, da bodo kandidati lahko hitreje posvojili otroka, pač pa zagotavlja le jasna pravila in s tem večjo pravno varnost v postopkih meddržavnih posvojitev.
Najpomembnejši mednarodni akt na področju meddržavnih posvojitev je vsekakor Konvencija o varstvu otrok in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah (v nadaljevanju Haaška konvencija), h kateri je leta 2002 pristopila tudi Republika Slovenija in ki vzpostavlja minimalne standarde na področju meddržavnih posvojitev. Ne glede na to, da so pri Haaški konvenciji pravice in koristi otrok bistvenega pomena, se hkrati spoštuje in ščiti tudi pravice otrokovih bioloških družin kot tudi posvojiteljskih družin. Dvajset let po začetku veljavnosti Haaške konvencije se je pridružilo že preko 90 držav. Kljub temu pa ostaja dejstvo, da se nekatere vodilne države, ki dajejo otroke v meddržavne posvojitve, Haaški konvenciji še niso pridružile in da je približno polovica vseh meddržavnih posvojitev še vedno izvedenih izven okvira Haaške konvencije. To je bistven problem, čeprav naj bi države pogodbenice Haaške konvencije v razmerju do držav, ki niso pogodbenice Haaške konvencije, morale v čim večji meri uporabljati standarde in varovala Haaške konvencije; kljub temu pa je še vedno vprašljivo ali sploh lahko take posvojitve – na sistemski ravni – zagotavlja pravice in koristi otrok na enak način, kot posvojitve, ki so izvedene v skladu z določbami Haaške konvencije.
Dejstvo je, da noben postopek, ki se izvaja v tujini, ni brezplačen. Stroški posvojitve se od države do države razlikujejo, vendar pa mednarodni dokumenti, ki zavezujejo Republiko Slovenijo (Konvencija o varstvu in sodelovanju pri meddržavnih posvojitvah, Sporazum o meddržavnih posvojitvah z Republiko Makedonijo) določajo, da z meddržavno posvojitvijo ne sme nihče pridobiti nepoštene finančne ali druge koristi. Zaračunajo ali plačajo se lahko samo dejanski stroški in izdatki, ki vključujejo razumno plačilo za delo oseb, ki sodelujejo pri posvojitvi. Poleg tega posvojitelji krijejo stroške različnih taks v državi otroka, prevode uradnih listin (vloge in dokumentacije, ki jo država otroka po njihovi zakonodaji zahteva), stroške premestitve otroka iz matične države v državo sprejema, vključno s stroški prevoza v državi sprejema, morebitne potrebne izdatke zdravstvenih in psihološkega poročila, stroške potnega lista ter druge administrativne stroške.
Država je dolžna z ustrezno pravno ureditvijo omogočiti vzpostavitev in varstvo družinskega življenja svojim državljanom. Navedeno pomeni sistemsko ureditev družinskih razmerij, ureditev področja socialnega varstva, vzgoje, izobraževanja, zdravstva, itd.. Zagotavlja tudi posebno varstvo in skrb otrokom; iz tega vidika so tudi posvojitve v Republiki Sloveniji brezplačne. Ni pa Republika Slovenija dolžna zagotavljati varstva in skrbi otrokom, ki niso državljani Republike Slovenije. Zato tudi v tujini nastali stroški posvojitve, kot posebne oblike varstva otrok za namen zaščite tujega mladoletnega državljana ne morejo biti strošek, ki se krije iz proračuna Republike Slovenije. Ob tem pa ne gre spregledati, da Republika Slovenija že danes zagotavlja vsem kandidatom za posvojitev (tudi za namen posvojitve otroka iz tujine) brezplačno obravnavo na pristojnem centru za socialno delo (izdelava socialnega poročila, psihološkega poročila, priprava raznih mnenj/potrdil z delovnega področja v skladu z zahtevami države, spremljanje družine in priprava poročil po namestitvi otroka iz tujine…).