Vlada naj ljubljanskemu mednarodnemu letališču vrne staro ime

Vlada naj ljubljanskemu letališču vrne staro ime (Brnik) ali pa naj ga poimenuje po osebi, k

Vlada naj ljubljanskemu letališču vrne staro ime (Brnik) ali pa naj ga poimenuje po osebi, ki ne simbolizira politične povprečnosti in poniglavosti, nekompetentnosti, protikomunističnega revanšizma, ksenofobije in/ali šovinističnega kvazi-domoljubja. Poimenovanje letališča po Pučniku je simptom prirejanja in potvarjanja zgodovinskih dejstev in neokusna manifestacija mitomanije – Pučnik je bil za »slovensko demokratično pomlad« tako rekoč nepomemben, saj ni bil ne idejni, ne simbolni in ne organizacijski reformatorski vodja; rečeno drugače: Pučnik ni bil ne slovenski Vaclav Havel ne slovenski Lech Walesa. Poimenovanje letališča po Pučniku predstavlja tudi (simbolno) legitimacijo šovinistične in revanšistične politike (dela) Demosa. Ne gre pozabiti, da je pred plebiscitom 16. decembra 1990 na zborovanju v Ljutomeru Jože Pučnik grozil, da ne bo vsak, ki ima na dan plebiscita bivališče v Sloveniji, dobil državljanstva brez posebnih pogojev in da je treba jugoslovansko dediščino odpraviti tudi na »neljub« način. Kasneje je sledil »izbris« približno 25 tisoč oseb iz registra stalnega prebivalstva. Dejstvo, da so bile Pučniku kratene človekove pravice s strani nedemokratičnega režima, ni dokaz, da je bil disident Pučnik dosleden zagovornih človekovih pravic in pristen demokrat. Pučnik je nedvomno bil žrtev povojne partijske represije. A »ironija« njegovih disidentskih tegob je v tem, da žrtev režima ni postal zaradi svojega protikomunizma, pač pa zaradi doslednega vztrajanja pri komunističnih idealih. »Pučnik je imel pa ta problem, da je bil pravi komunist, oblast pa ne več«, se je Pučnikove politične/ideološke drže spominjal njegov prijatelj iz 1950ih in 1960ih, zdaj že pokojni pisatelj Peter Božič (glej intervju v: Playboy, avgust 2009). Ko ga je Partija povsem zavrgla, se je Pučnik prelevil v protikomunista, sčasoma tudi v zagrenjenega šovinista. Pučnik je podpiral škodljivo denacionalizacijo, kot si jo je zamislila in izpeljala Peterletova vlada. Denacionalizacija v RS je bila unikatna v vsej Evropi; nikjer ni bila izvedena v naturi, nikjer tudi niso bile izplačane skoraj stoodstotne odškodnine, če »vrnitev« nacionaliziranega premoženja v naturi ni bila možna. Za primerjavo – v relativno bogati Nemčiji so bile odškodnine omejene na 100.000 DEM. Pučnik ni nikoli opravljal pomembne državniške funkcije, njegovi politični uspehi pa so bili dokaj klavrni. Očitno med volivci/volivkami ni bil zelo priljubljen. Leta 1990 je na volitvah za predsednika predsedstva RS v drugem krogu zgubil v »dvoboju« z Milanom Kučanom. SDSS pod njegovim vodstvom je na skupščinskih volitvah leta 1990 pobrala 7,4 % glasov in dobila 6 mandatov v družbenopolitičnem zboru. V najbolj kritičnih dneh osamosvojitve ni opravljal nobene pomembne državniške funkcije, še več, v javnosti se ni niti pojavil niti oglasil. SDSS s Pučnikom na čelu in Janšo kot vidnim članom je na državnozborskih volitvah 1992 komajda prestopila volilni prag (dobila je 3,34 % glasov in 4 mandate v DZ), kot parlamentarna stranka se je priključila Drnovškovi koaliciji. V Drnovškovi vladi Pučnik ni dobil v vodenje ministrskega resorja, bil je imenovan na relativno nepomembno funkcijo podpredsednika vlade. Preimenovanje ljubljanskega letališča je imelo leta 2007 pičlo, po anketi Financ denimo, le 12 odstotno podporo javnosti. Mitografija, ki se nanaša na vlogo Pučnika v novejši slovenski zgodovini oziroma na vlogo opcije, na čelu katere je bil, ne prestane resne faktografske zgodovinopisne analize. V njenih temeljih so pretiravanja, polresnice, potvarjanja, sprevračanja dejstev in selektivno ter olepševalno, malodane hagiografsko prikazovanje Pučnikove družbene/politične vloge in z njim povezanih dogodkov.