Spremembe v slovenskih zaporih so nujne
Slovenski zapori niso pogosta tema javnih debat. Morda bolje, da je temu tako, sicer bi marsikomu prekipelo. Za kaznjence je namreč poskrbljeno bolje kot za preštevilne državljane RS: trije topli obroki dnevno, streha nad glavo, lastna postelja, kabelska televizija, centralno ogrevanje, klimatizirani prostori, calovita zdravstvena oskrba (kot za vsakega državljana RS, ki plačuje obe zdravstveni zavarovanji), celo nujnejše zobozdravstvene storitve, omogočena telesna vadba v telovadnici, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Za prestajanje kazni ne plačajo niti evra, vse zgoraj omenjene dobrine so financirane iz državnega proračuna. Po prestali kazni prejmejo celo po nekaj 100 EUR za pomoč pri ponovni vključitvi v družbo. Oprostite, ampak to je nedopustno.
V zaporu imajo bojda čas, da premišljujejo o svojih dejanjih in jih podrobno analizirajo. Nekateri strokovnjaki so očitno mnenja, da je slednje poleg odvzema prostosti zadostna in primerna kazen za zločine, ki so te ljudi pripeljali za rešetke. Meni se takšna kazen ne zdi primerna. Rehabilitacija po prestani kazni je v primeru “dolgoletnega premlevanja preteklosti in brezdelja” gotovo težja zaradi večje verjetnosti duševne neuravnoteženosti. Takšni posamezniki se po vrnitvi prostosti gotovo težje vključijo v družbo.
Ponekod v tujini je za kaznjence predpisan obvezen 8-urni delovnik v zaporu, s katerim pokrijejo vsaj del stroškov, ki jih ustvarijo s prestajanjem zaporne kazni. Pri nas je delo v zaporih prostovoljno, če ga ustanova sploh omogoča. Slovenski zapori lahko bojda zagotovijo delo približno 60 % zapornikom. Po drugi strani pa mora vsem, ki izrazijo željo, ustanova omogočiti izobraževanje (končanje šolanja za pridobitev poklica) in delovno terapijo (v primeru ugotovljene okrnjene delazmožnosti, kar potrjuje zdravniško spričevalo, ki ga plača država). Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) obsojencem, ki redno delajo, pripada nagrada za delo (25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja). Prejmejo tudi regres za letni dopust, plačilo nadur in nočni dodatek.
Več kot očitno je, da smo s postopnimi spremembami skozi leta in desetletja prišli v sistem absurdov tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Spremembe so nujno potrebne.
Predlagam uvedbo obveznega 8-urnega delovnika za vse kaznjence. Za vsako delovno mesto naj bo predvideno plačilo v višini 25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki se v celoti nameni kritju vseh stroškov, ki jih kaznjenec ustvari v času prestajanja zaporne kazni. To naj vključuje tudi vse potrebne prispevke. Zdravstvene storitve za kaznjence ne bi smele biti “brezplačne”. Potrebno bi bilo oklestiti seznam razpoložljivih dobrin v zaporih (televizije, klimatske naprave ipd.), saj ni nobenega razloga, da bi imeli kaznjenci zagotovljene boljše pogoje kot na primer brezdomci v zavetiščih, subvencioniranih iz državnega proračuna.
Nadaljnje izobraževanje v okviru “prevzgojnega programa” (ki bi ga lahko ustrezno razširili in usmerili v dejansko socialno prevzgojo) je primerno, saj je pomembno, da so kaznjenci po prestajanju zaporne kazni zaposljivi in čim prej postanejo del delovno aktivnega prebivalstva.
S predlogom seveda nisem zajel vseh rešitev, vendar menim, da je dobro izhodišče za ustrezne spremembe, saj so slednje več kot potrebne.
Spremembe v slovenskih zaporih
Slovenski zapori niso pogosta tema javnih debat. Morda bolje, da je temu tako, sicer bi marsikomu prekipelo. Za kaznjence je namreč poskrbljeno bolje kot za preštevilne državljane RS: trije topli obroki dnevno, streha nad glavo, lastna postelja, kabelska televizija, centralno ogrevanje, klimatizirani prostori, calovita zdravstvena oskrba (kot za vsakega državljana RS, ki plačuje obe zdravstveni zavarovanji), celo nujnejše zobozdravstvene storitve, omogočena telesna vadba v telovadnici, izobraževanje in še bi lahko naštevali. Za prestajanje kazni ne plačajo niti evra, vse zgoraj omenjene dobrine so financirane iz državnega proračuna. Po prestali kazni prejmejo celo po nekaj 100 EUR za pomoč pri ponovni vključitvi v družbo. Oprostite, ampak to je nedopustno.
V zaporu imajo bojda čas, da premišljujejo o svojih dejanjih in jih podrobno analizirajo. Nekateri strokovnjaki so očitno mnenja, da je slednje poleg odvzema prostosti zadostna in primerna kazen za zločine, ki so te ljudi pripeljali za rešetke. Meni se takšna kazen ne zdi primerna. Rehabilitacija po prestani kazni je v primeru “dolgoletnega premlevanja preteklosti in brezdelja” gotovo težja zaradi večje verjetnosti duševne neuravnoteženosti. Takšni posamezniki se po vrnitvi prostosti gotovo težje vključijo v družbo.
Ponekod v tujini je za kaznjence predpisan obvezen 8-urni delovnik v zaporu, s katerim pokrijejo vsaj del stroškov, ki jih ustvarijo s prestajanjem zaporne kazni. Pri nas je delo v zaporih prostovoljno, če ga ustanova sploh omogoča. Slovenski zapori lahko bojda zagotovijo delo približno 60 % zapornikom. Po drugi strani pa mora vsem, ki izrazijo željo, ustanova omogočiti izobraževanje (končanje šolanja za pridobitev poklica) in delovno terapijo (v primeru ugotovljene okrnjene delazmožnosti, kar potrjuje zdravniško spričevalo, ki ga plača država). Po zakonu o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS) obsojencem, ki redno delajo, pripada nagrada za delo (25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja). Prejmejo tudi regres za letni dopust, plačilo nadur in nočni dodatek.
Več kot očitno je, da smo s postopnimi spremembami skozi leta in desetletja prišli v sistem absurdov tudi na področju izvrševanja kazenskih sankcij. Spremembe so nujno potrebne.
Predlagam uvedbo obveznega 8-urnega delovnika za vse kaznjence. Za vsako delovno mesto naj bo predvideno plačilo v višini 25 % osnove za obračun plače primerljivega delovnega mesta v sistemu plač javnega sektorja, ki se v celoti nameni kritju vseh stroškov, ki jih kaznjenec ustvari v času prestajanja zaporne kazni. To naj vključuje tudi vse potrebne prispevke. Zdravstvene storitve za kaznjence ne bi smele biti “brezplačne”. Potrebno bi bilo oklestiti seznam razpoložljivih dobrin v zaporih (televizije, klimatske naprave ipd.), saj ni nobenega razloga, da bi imeli kaznjenci zagotovljene boljše pogoje kot na primer brezdomci v zavetiščih, subvencioniranih iz državnega proračuna.
Nadaljnje izobraževanje v okviru “prevzgojnega programa” (ki bi ga lahko ustrezno razširili in usmerili v dejansko socialno prevzgojo) je primerno, saj je pomembno, da so kaznjenci po prestajanju zaporne kazni zaposljivi in čim prej postanejo del delovno aktivnega prebivalstva.
S predlogom seveda nisem zajel vseh rešitev, vendar menim, da je dobro izhodišče za ustrezne spremembe, saj so slednje več kot potrebne.