Ukinitev ocen do 7. razreda OŠ
V Sloveniji je še kar opazen trend povzročanja stresa, tesnobe, nesporazumov, negotovosti, nespoštovanja, odpora, upora, kontrole, prelaganja odgovornosti, pritožb in papirologije vezane na področje ocenjevanja in preverjanja znanja. To bi lahko o(d)pravili oz. omilili z učinkovitejšim prijemom, ko ustvarimo prostor za dosego notranjega kapitala rasti in neke boljše podlage znotraj nas, ko smo za to razvojno najbolj pripravljeni, in na podlagi tega -posledično- sloni zamaknjeno ocenjevanje in preverjanje znanja, ki izhaja iz predpisanih zastavljenih ciljev in standardov znanja. S tem ne ciljam na imeti se "fajn" v šoli, ampak kaj je bolj "prav" glede na celostni razvoj človeka na podlagi naravnega procesa našega ustroja, ki gre skozi določeno cikličnost,katero je pametno uloviti in postopoma nadgraditi, ne pa se z njo neprestano boriti.
To bi posledično sprožilo več projektnega dela, posvečanja novim znanjem, v praksi pokazalo smernice novega načina dela v pedagoški praksi, preoblikovalo strokovni kader in učni načrt iz prakse na papir. V tem vrstnem redu do korenitejših spremmeb preko izkustva. Obstajajo objave, raziskave in dobri primeri praks iz tujine, katerim bi lahko dali priložnost poizkusne vpeljave v slovensko šolsko okolje. Dobri razlogi za ukinitev ocen v prvih dveh triadah in začetek nabiranja ocen zase šele v 7., 8. in 9. razredu OŠ so:
- poglobljeni didaktični in pedagoški prijemi vezani na prvih šest let izobraževanja;
- pristnejši odnos učitelj-učenec, kar je osnova dobrega učnega procesa, uspešnega učenja in učinkovitega poučevanja;
- osebni in profesionalni razvoj kadrov v šolstvu z večjo avtentičnostjo;
- večja avtonomnost in avtoriteta tako učitelja kot učenca v procesu kvalitativnega in kvantitativnega učenja;
- razbremenjenost in pridobljen čas, spodbudno okolje in učne priložnosti za učenje preko spoznavanja, samoaktivnosti, kreativnosti, različnih učnih stilov, izkustva, skupinskega dela in predvsem izražanja;
- več gibanja in didaktičnih iger;
- učenje in usvajanje snovi v lastnem ritmu, ker otrok se bo najboljše naučil in/ali dopolnil znanje, ko bo za to sam pripravljen;
- bolj zdravo (samo)spoznavanje lastne vrednosti, samega sebe in svojega mesta v primerjavi z ostalimi vrstniki;
- postopna premestitev moči in odgovornosti za šolsko delo od staršev in/ali učitelja na učenca;
- več časa in več usmerjene energije v usvajanje, ponavljanje in utrjevanje snovi v šolskih prostorih;
- boljše priložnosii za učenje socialnih struktur, čustvene inteligence in sočutja;
- gradnja odnosa do bralne kulture in novih znanj preko obveznega branja in naravnega učenja v šoli z vizijo izzivov in potreb, ki čakajo na naše otroke v prihodnosti -- sami nam kažejo pot;
- boljša inkluzija otrok s posebnimi potrebami;
- ločevanje manj pomembnih podatkov preko višjega nivoja razmišljanja in razumevanja v povezavi z medpredmetnim povezovanjem, globino spoznavanja in spremenjeno organizacijsko strukturo;
- razvoj možganov in mišljenja glede na pripadajočo starostno stopnjo z upoštevanjem znanstvenih izsledkov in priporočil s področja nevroznanosti.
Smotrno bi bilo uporabiti teste za orientacijo ob zaključku vsake konference, kar bi služilo kot povratna informacija v povezavi s predpisanim učnim načrtom, cilji in standardi znanja. Govorilne ure bi bile odprt pogovor o kvalitativnem in kvantitativnem napredku razvoja oz. o področjih primanjkljajev in potrebnega dodatnega dela doma in v šoli. To bi bila povratna informacija učiteljem in staršem, kar bi ob pravem času dodatno zabeležili tudi NPZ-ji.
Z zamikom pričetka zbiranja ocen in pripadajočih pridoblejnih točk kažemo razumevanje celostnega razvoja grajenja človeka, za kar je dobro najprej zgraditi ustrezno podlago. Posledično se ob pravem času (v 7., 8. in 9. razredu) zbiranje ocen v zameno za vložen lasten trud ne le pričakuje, ampak tudi bolje razume, zahteva in uskladi z učenčevimi lastnimi sposobnostmi zaradi potreb, razumevanja smisla, samega sebe in zanimanja ob vpisovanju v srednješolsko izobraževanje.