27. 1. 2020
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Pojasnjujemo, da področje nasilja v družini ureja Zakon o preprečevanju nasilja v družini (nadaljevanju: ZPND). Ob sprejetju ZPND (2008) je Slovenija sprejela tudi pomembne strateške dokumente, ki podrobneje opredeljujejo ukrepe za zaščito žrtev in določajo preventivne dejavnosti na tem področju. Leta 2009 je Državni zbor RS sprejel Resolucijo o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009–2014, ki določa cilje, ukrepe in ključne nosilce politik za preprečevanje in zmanjševanje nasilja v družini. Temeljna cilja tega dokumenta sta povezava ukrepov različnih resorjev in zagotovitev učinkovite dejavnosti za zmanjšanje nasilja v družini, in sicer na ravni njegovega prepoznavanja in preprečevanja. Prav tako so bili sprejeti tudi štirje podzakonski akti, ki na operativni ravni določajo ravnanje različnih organov in služb v zvezi z obravnavo nasilja v družini. Poleg tega imamo pripravljena tudi različna navodila in smernice za delovanje institucij na področju boja proti nasilju v družini. Leta 2008 je bil sprejet tudi Kazenski zakonik, ki nasilje v družini opredeljuje kot kaznivo dejanje, leta 2013 pa Zakon o nalogah in pooblastilih policije, ki je dopolnil policijsko pooblastilo v primerih odreditve prepovedi približevanja tudi s pridržanjem kršitelja oziroma kršiteljice, ki ne spoštuje take prepovedi. Za še večjo zaščito žrtev nasilja v družini je bil leta 2016 noveliran Zakon o preprečevanju nasilja v družini. Spremembe so se nanašale predvsem na opredelitev družinskih članov, ki je zdaj širša, razširila se je tudi opredelitev nasilja v družini, hkrati pa se je dodala nova oblika nasilja – zalezovanje. Prav tako se je razširil nabor mogočih ukrepov sodišča, zlasti takšnih za zaščito otrok. Vsi ti normativni ukrepi so prispevali k izboljšanju sistemske ureditve preprečevanja in boja proti nasilju v družini.
Pojasnjujemo še, da slovenska veljavna zakonodaja na področju nasilja v družini predlaganih rešitev (pravice do plačanega dopusta v primeru nasilja v družini) ne pozna.
V zvezi s podobno pobudo (osnutek konvencije in priporočila Mednarodne organizacije dela o preprečevanju nasilja in nadlegovanja v svetu dela) smo se v usklajenem odzivu (Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, Ministrstvo za pravosodje in socialni partnerji) opredelili negativno, saj področje dela ni pravo mesto za celovito, pravilno in učinkovito reševanje problemov nasilja v družini in boja proti njim. To velja tako za žrtve nasilja v družini (ki jim v sled bojazni pred sekundarno viktimizacijo ni prijetno izpostavljati svoje težke (zasebne in intimne) razmere delodajalcem in sodelavcem) kot tudi za delodajalce. Delodajalec namreč ni odgovoren za nasilje v družini (oz. je nasilje v družini izven njegovega nadzora), prav tako delodajalca zakonodaja omejuje poizvedovati glede osebnih okoliščin svojih zaposlenih. Zaradi navedenega ni podlage, da bi se mu naložilo ukrepe (ter finančne učinke, ki jih prinašajo) za preprečevanje oz. reševanje posledic nasilja v družini. Glede predlaganega smo se opredelili negativno tudi glede odgovornosti države, saj delovno mesto tudi zaradi že omenjene nevarnosti sekundarne viktimizacije žrtve ni pravi kraj za naslavljanje, preprečevanje in reševanje posledic nasilja v družini. Poleg tega je tudi v primeru, ko bi finančno breme izvajanja takšnega ukrepa prenesli na državo, težko najti ukrep, ki ne bi na takšen ali drugačen način bremenil tudi delodajalca, saj navedeno ni v obsegu njegovih možnosti vplivanja.
Želimo poudariti, da je Slovenija močno zavezana reševanju problematike nasilja v družini. Obstaja dobro vzpostavljena politika preprečevanja nasilja v družini, sprejetih je več uspešnih ukrepov za podporo žrtvam nasilja v družini in nasilja nad ženskami. Glede storitev za pomoč žrtvam in njihovim svojcem imamo v Sloveniji v okviru sistema socialnega varstva vzpostavljeno gosto in regionalno dobro pokrito mrežo javnih služb ter mrežo socialnovarstvenih programov, v sklopu katerih so žrtvam nasilja in njihovim otrokom na voljo tako nastanitev kot tudi psiho socialna in terapevtska pomoč. Za regeneracijo telesnega in duševnega stanja je žrtvam nasilja na voljo pravica do bolniške odsotnosti. Prav tako Zakon o delovnih razmerjih določa, da ima delavec zaradi različnih osebnih in družinskih dogodkov pravico najmanj do sedmih delovnih dni plačane odsotnosti v posameznem koledarskem letu. Dodatni dnevi dopusta zaradi osebnih okoliščin so lahko širše opredeljeni v kolektivni pogodbi ali internem aktu delodajalca, kjer se denimo za selitev običajno dodeli en dan dopusta.
Zavedamo se, da je pri ukrepih in politikah, ki vključujejo zaščito in podporo žrtvam nasilja v družini ter celovito in koordinirano ukrepanje pristojnih inštitucij in organizacij, še prostor za izboljšave. Trenutno je v pripravi Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini za obdobje 2020–2025, ki bo še bolj usmerjena v medsektorsko sodelovanje različnih inštitucij, pristojnih za obravnavo nasilja v družini in nasilja nad ženskami. V sklopu Resolucije bodo pripravljeni številni ukrepi za še boljšo zaščito in pomoč žrtev, predvideva se tudi evalvacija uspešnosti obstoječih ukrepov in mreže pomoči žrtvam nasilja v družini. V kolikor se bo vsled strokovne analize v prihodnje pokazala potreba po pravici do dopusta ob nasilju v družini - ter našla primerna rešitev, ki žrtev ob koriščenju te pravice ne bi še dodatno stigmatizirala - bomo za potrebo v dialogu s stroko skušali najti ustrezno rešitev, pri tem pa bomo morali vključiti tudi socialne partnerje.