1. 10. 2018
Odziv Ministrstva za zdravje
Ugotovitvam predlagatelja, da v povprečju Slovenci zaužijejo preveč mesa, zlasti mesnih izdelkov in da je potrebno prebivalce usmerjati k uživanju živil, ki jih v povprečju zaužijejo premalo, pritrjujemo, saj to kažejo tudi podatki nacionalnih raziskav (NIJZ (2018a). Kako skrbimo za zdravje. Prevzeto 7. septembra 2018; NIJZ (2018b). Baza podatkov CINDI 2001 - 2016. Ljubljana, Slovenija: izpis iz baze podatkov; Gabrijelčič Blenkuš, Mojca, Gregorič Matej, Tivadar Blanka, Koch, Verena, Kostanjevec, Stojan, Fajdiga Turk, Vida, Žalar, Aleksandra, Lavtar, Darja, Kuhar, Doroteja, Rozman, Uroš (2009): Prehrambene navade odraslih prebivalcev Slovenije z vidika varovanja zdravja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta). V letu 2016 opravljena raziskava v skupini odraslih prebivalcev je pokazala, da se je v primerjavi s podatki iz leta 2012 stanje sicer izboljšuje, kljub temu pa še vedno v povprečju prebivalci zaužijejo le približno tretjino priporočene zelenjave. Upoštevaje stanje v Sloveniji smo v Nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025 opredelili glavne strateške cilje, ki bodo vodili k zmanjšanju debelosti in kroničnih bolezni prebivalcev. Ti so: povečanje deleža izključno dojenih otrok, povečanje deleža prebivalcev, ki zajtrkujejo vsak dan, povečanje uživanja zelenjave in sadja. Nacionalni program uvaja ukrepe za zmanjševanje uživanja sladkorja, soli in nasičenih maščob ter transmaščob v prehrani ter ukrepe za zmanjševanje deleža funkcionalno manj zmožnih prebivalcev, zlasti bolnih in starejših. Ukrepi nacionalnega programa se navezujejo na vse populacijske skupine in se osredotočajo tudi na zmanjševanje neaktivnega življenjskega sloga in posledično čezmerne teže in debelosti.
Nacionalne smernice zdravega prehranjevanja za različne starostne skupine prebivalcev sledijo usmeritvam Svetovne zdravstvene organizacije kot tudi izsledkom prehranske stroke (WHO (2003). Diet, nutrition and prevention of chronic diseases. Report of a Joint WHO/FAO Expert Consultation. Geneva: WHO Technical Report Series: 916. Prevzeto 3. septembra 2018; WHO (2018). Healthy diet. Prevzeto 3. septembra 2018; World Cancer Research Fund (WCRF) (2018a). Meat, fish and dairy products and the risk of cancer. Prevzeto 3. septembra 2018; World Cancer Research Fund (WCRF) (2018b). Diet, nutrition, physical activity and cancer: a global perspective. Continuous update project expert report 2018. Washington, DC: American Institute for Cancer Research). Predlagatelja z navedenimi podatki in viri v svoji pobudi tega nista ovrgla. Predlagatelja v predlogu v ospredje postavljata priporočila. Ugotavljamo, da so sedanja priporočila z vidika javnega zdravja prebivalcev ustrezna, opažamo pa razkorak med priporočili in dejanskimi prehranskimi navadami v precejšnjem delu populacije. Dejanski vnos živil je v veliki meri odvisen od odločitev in možnosti posameznika, zato tudi v raziskavah, ki jih opravljamo periodično, opažamo razkorak med sedanjimi priporočili stroke in dejanskimi zaužitimi količinami posameznih skupin živil med prebivalci, kar se najbolj odraža zlasti med manj izobraženimi in ekonomsko bolj ranljivimi skupinami prebivalcev. Raziskave kažejo, da se v Sloveniji v povprečju vsak drugi odrasli prebivalec prehranjuje nezdravo in z manj zdravju koristnimi živili. Od živil živalskega izvora zaužije zlasti preveč mesnih izdelkov glede na priporočila, rib pa prebivalci Slovenije zaužijejo bistveno premalo. Ostalih živil živalskega izvora se v povprečju zaužije v mejah priporočenega, vendar pa z razlikami po spolu, starosti, izobrazbi ter socialno-ekonomskemu statusu (Gabrijelčič Blenkuš in sod., 2009; NIJZ, 2018a; NIJZ, 2018 b).
Z izvajanjem Nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025 – Dober tek Slovenija veliko pozornost namenjamo najbolj ranljivim skupinam, spodbujamo zdrav življenjski slog, ki vključuje zdravo prehranjevanje, redno telesno dejavnost, ne-kajenje ter zmernost pri uživanju pijač z alkoholom.
V pobudi se večkrat citira stališče Akademije za prehrano in dietetiko ter stališče Britanske dietetične zveze, da dobro načrtovana vegetarijanska in dobro načrtovana veganska prehrana ob uporabi prehranskih dopolnil lahko zagotavljata zdravo življenje ljudem. Ob tem je potrebno biti pozoren na besedo dobro načrtovana ter na potrebo po prehranskih dopolnilih. Kar pa pomeni, da morajo imeti ljudje dobro prehransko znanje oz. sredstva za storitve prehranskega svetovalca ter nakup prehranskih dopolnil, zlasti vitamina B12. To pa lahko pomeni z vidika javnega zdravja celotnega prebivalstva določeno tveganje, zlasti za socialno-ekonomsko najbolj ranljive prebivalce. Z drugimi besedami, tisti s slabšim dostopom do znanja in materialnih virov bi lahko potencialno celo poslabšali svojo prehrano. S tem bi lahko celo poglabljali neenakosti v zdravju prebivalcev. S takšnim pristopom morda celo tvegamo, da bi socialno-ekonomsko najbolj ogroženi nosili še večje zdravstveno breme.
Po doslej znanih podatkih strokovne literature prehrana brez mesa ali celo vseh živil živalskega izvora načeloma ni bolj zdrava od uravnotežene mešane prehrane, ki upošteva priporočila za zmerno uživanje živil živalskega izvora. Že manjše količine mesa ali drugih živil živalskega izvora v prehrani človeka, še posebej v obdobju rasti in razvoja, zanesljivo zagotavljajo zadosten vnos cinka, železa, vitamina B12 in vseh esencialnih aminokislin. Zaradi teh razlogov je njihovo zmerno vključevanje v skladu s priporočili o količinah in pogostnosti v pestro mešano prehrano upravičeno. Prehrana, ki bi izključevala vsa živila živalskega izvora predstavlja resno tveganje pomanjkanja pomembnih hranil, zlasti za otroka v času rasti in razvoja. Po mnenju pediatrov, ki ga je potrdil Razširjen strokovni kolegij za pediatrijo, uživanje mesa zmanjšuje nevarnost nastanka nekaterih bolezni zaradi pomanjkanja določenih hranil v otrokovi hrani. Tudi vegetarijanska prehrana lahko zagotovi vsa potrebna hranila za otroka, vendar ta način prehranjevanja v praksi pogosto predstavlja dejavnik tveganja za otrokovo zdravje, ker večinoma ni podprt z zadostnim teoretičnim znanjem in ni pravilno izvajan.
Iz javnozdravstvenega oz. populacijskega vidika se priporoča torej uživanje pestre prehrane, pretežno rastlinskega izvora, uživanje polnovrednih žit in žitnih izdelkov, večkrat dnevno uživanje zelenjave in sadja lokalne pridelave, zamenjava nasičenih maščob z nenasičenimi in nerafiniranimi olji. Mastno meso in mastne mesne izdelke priporočamo, da se nadomestijo s stročnicami, ribami ali pustim mesom. Prebivalce spodbujamo k uživanju priporočene količine manj mastnega mleka in mlečnih izdelkov. Poleg tega pa se spodbuja uživanje manj slane hrane, sladkih živil in pijač, dovolj tekočine ter omejitve glede alkohola. Na tak način prebivalci na enostaven način s prehrano pridobijo vsa potrebna hranila. Poleg higienske in zdrave priprave hrane, prebivalce spodbujamo tudi k redni telesni dejavnosti.
Ministrstvo za zdravje z namenom boljše osveščenosti in informiranosti prebivalcev sofinancira delovanje spletnega portala Prehrana.si, s katerim želimo širiti preverjene in verodostojne informacije. Portal vključuje priporočila za različne populacijske skupine prebivalstva. Vključuje pa tudi napotke v primeru prakticiranja vegetarijanske oz. veganske prehrane, saj se zavedamo, da mnogo ljudi iz različnih razlogov odklanja meso. Te vsebine so dosegljive na prehrana.si.
Dejstvo je, da prebivalci Slovenije od živil živalskega izvora zaužijemo preveč mesnih izdelkov glede na priporočila, rib pa prebivalci Slovenije zaužijejo bistveno manj od priporočenega vnosa. Že s približevanjem oz. doseganjem veljavnih priporočil bi lahko prispevali k boljšemu zdravju posameznikov in populacije.
Ministrstvo za zdravje se v svojem odgovoru omejilo zgolj na problematiko povezano z javnim zdravjem. Predlagani cilji in izpostavljena problematika s strani predlagateljev pobude »Čas je za novo - trajnostno - prehransko politiko« presegajo le javno-zdravstvene vidike in o predlogih je potrebna širša razprava, ki bi naslovila vse vidike pobude.
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Ministrstvo za okolje in prostor (MOP) se zaveda, da je načrtovanje kmetijske politike - pridelava hrane in nasploh razvoj podeželja kompleksen problem. Na oblikovanje politik za to področje vpliva serija različnih dejavnikov in potreb (zagotavljanje prehranske samooskrbe, naravne danosti, tradicija kmetovanja, zagotavljanje konkurenčnosti, varovanje okolja in biodiverzitete, blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje nanje, zagotavljanje zdravih živil za zdravje ljudi, etičnost itd.), tudi iz drugih sektorjev. Vpliv je pogosto vzajemen, torej tudi cilji in ukrepi iz kmetijstva vplivajo na pripravljanje ostalih sektorskih in drugih državnih politik.
Končno pripravo strategij in akcijskih načrtov za to področje v Sloveniji zagotavlja Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (MKGP), kjer verjamemo, da se trudijo prepoznane dejavnike čim bolj upoštevati. Na MOP vsakršne pobude za krepitev medresorskega sodelovanja pri pripravljanju strateških dokumentov, tudi z namenom zagotavljanja zmanjševanja vplivov na podnebje, vsekakor podpiramo, saj se po naših ocenah le na tak način lahko zagotovi objektivne strateške odločitve. V tej luči že sedaj sodelujemo pri pripravljanju državnih strateških dokumentov. Ob tem pa razumemo, da je pri iskanju celostnih rešitev tako kompleksnih problemov kot je npr. tudi trajnostno prehranjevanje, potrebno iskanje kompromisov med različnimi cilji in deležniki.
Republika Slovenija se v okviru mednarodnih pogajanj o podnebni politiki uvršča med bolj ambiciozne države. Ne nazadnje je bila junija letos sopodpisnica izjave trinajstih držav članic iz Skupine za zeleno rast (t.i. GGG), s katero se je pred pripravo EU dolgoročne strategije za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov pozvalo, naj se v njej analizira več različnih poti za dosego ciljev Pariškega sporazuma, dodatno pa tudi pot za scenarij omejitve temperature do 1,5 °C do leta 2050 in za scenarij doseganje brezogljičnosti EU do leta 2050. Tudi v okviru postavljenih ciljev EU si bo kot država članica Republika Slovenija še naprej prizadevala, da bo s svojim naporom, na trajnostni način prispevala k doseganju skupnih ciljev potrebnih za izpolnjevanje pariških zavez.
Za MOP je z vidika boja proti podnebnim spremembam v Sloveniji ključno predvsem to, da sektorske strategije upoštevajo podnebno problematiko in da so sektorski ukrepi skladni s podnebnimi cilji. S tem namenom se npr. na področju blaženja podnebnih sprememb pripravlja projekcije emisij TGP po sektorjih, tudi za kmetijstvo. Trenutno obstajajo projekcije do leta 2035, v okviru projekta LIFE Podnebna pot 2050 pa bodo do jeseni 2019 pripravljene projekcije do leta 2050. Te se namerava uporabiti tudi pri pripravljanju državne dolgoročne strategije zmanjševanja emisij TGP do leta 2050. Z namenom zagotoviti doseganje ciljev omejevanja emisij TGP do leta 2020 iz Odločbe 406/2009/ES je Vlada RS sprejela tudi Operativni program ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 (OP TGP 2020). Iz vsakoletnih poročil o njegovem izvajanju je razvidno, da v sektorjih, ki niso vključeni v sistem trgovanja z emisijskimi kuponi (t.i. ne-ETS), več kot 50 % emisij povzroča promet. Ta predstavlja glavni dejavnik spreminjanja trenda emisij TGP iz ne-ETS sektorjev, v zadnjem letu so se emisije iz prometa npr. povečale za 7 %, kar je vplivalo na skoraj 5-odstotno povečanje ne-ETS emisij. Kmetijstvo je s 16 % drugi največji vir emisij TGP v ne-ETS (v celotni bilanci emisij TGP predstavlja 10-odstotni delež), vendar je trend teh precej bolj stabilen. Zadnji podatki kažejo, da so emisije na ravni tistih iz leta 2005. Ocenjuje se, da bo indikativni sektorski cilj, omejiti emisije TGP do največ +5 % do leta 2020 glede na leto 2005 iz OP TGP 2020 v sektorju kmetijstvo dosežen. Ob tem se je potrebno zavedati, da je indikativni cilji v tem sektorju vezan tudi na "nadcilj" povečevanje prehranske samooskrbe, z doseganjem katerega se omejuje dodatno povečevanje emisij TGP v drugih sektorjih, predvsem v prometu.
MOP bo tudi v nadaljevanju podpiral programiranje t.i. dodatnih ukrepov, če ti ne bodo povečevali tveganj povezanih s podnebnimi spremembami. To pomeni, da se bo podpiralo in spodbujalo vse tiste politike in ukrepe, ki bodo skladne s sektorskimi cilji in bodo hkrati krepile odpornost na podnebne spremembe oz. boj proti podnebnim spremembam."
Ko govorimo o trajnostni prehranski politiki, ne moremo tudi mimo vprašanja odpadne hrane in preprečevanja nastajanja le te. Za MOP je ključnega pomena prav to vprašanje, vprašanje količine nastale odpadne hrane, zato je že v letu 2010 začelo z akcijami za zmanjševanje količin odpadkov. V letu 2016 je Republika Slovenija sprejela Program ravnanja z odpadki, katerega del je tudi Program preprečevanja odpadkov, ki obravnava preprečevanje različnih tokov odpadkov, med drugim tudi tok odpadne hrane.
Odpadna hrana nastaja po celotni verigi preskrbe s hrano, od kmetijske pridelave, živilske predelave in distribucije do porabe hrane v gospodinjstvih, zajema pa tudi ravnanje z odpadki, od zbiranja in obdelave do odlaganja. Vzrokov za nastajanja odpadne hrane je lahko več, med drugim: neživljenjski standardi glede velikosti in oblike sadja in zelenjave, neustrezni transport, neustrezno skladiščenje in embaliranje, neustrezno ravnanje z odpadno hrano, pomanjkljiv načrta dobave in prodaje in drugo. Nastajanje odpadne hrane pri končnem potrošniku pa je zlasti posledica prevelikih nakupov hrane, neustreznega shranjevanja hrane, pripravljanja in kuhanja prevelikih količin hrane in napačnega razumevanja pojmov »porabiti do« in »uporabno najmanj do«.
Poleg družbenega in ekonomskega vidika je pomemben tudi okoljski vidik ravnanja z odpadno hrano. Spopadanje s to problematiko ovirajo nekakovostni podatki o dejanskih količinah nastale odpadne hrane. Na ravni EU, enako velja za Slovenijo, so zgolj okvirni, zato za zdaj še ni mogoče govoriti o odpadni hrani, temveč zgolj o odpadkih, ki odpadno hrano lahko vsebujejo. Na mednarodni ravni je z vzpostavljanjem metodologije za spremljanje podatkov o odpadni hrani leta 2012 začel Eurostat v projektu FUSION. Slovenija je Eurostatu prvič pilotno poročala leta 2014. Po preračunih Statističnega urada RS (SURS) smo tega leta proizvedli 123.000 ton odpadkov, ki lahko vsebujejo odpadno hrano, ali skoraj 55 kilogramov na prebivalca. Največji delež, 52 odstotkov, teh odpadkov je nastalo v gospodinjstvih, 48 odstotkov pa v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, zato je s svežnjem ukrepov najprej potrebno doseči zmanjšanje količine odpadne hrane v gospodinjstvih, kar pa zahteva dvig pozornosti ljudi predvsem pa spremembo njihovih vedenjskih (potrošniških) navad. V Programu ravnanja z odpadki je preprečevanje količine odpadne hrane v Sloveniji zastavljen kot dolgoročni cilj svežnja ukrepov, pri čemer je pri tem potrebno po možnosti upoštevati vse akterje od pridelave, proizvodnje prek potrošnje in do potrošniških navad (družbe).
Odziv Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano
MKGP opravlja naloge na področjih kmetijstva, razvoja podeželja, prehrane, varstva rastlin, prostoživečih živali; veterinarstva in zootehnike, gozdarstva, lovstva, ribištva, varnosti in kakovosti krme in hrane oziroma živil, razen prehranskih dopolnil, živil za posebne prehranske oziroma zdravstvene namene ter hrane oziroma živil v gostinski dejavnosti, institucionalnih obratih prehrane ter obratih za prehrano na delu.
Prav tako je MKGP zavezano k izvajanju Resolucije o strateških usmeritvah razvoja slovenskega kmetijstva in živilstva do leta 2020 – »Zagotovimo.si hrano za jutri«, ki kot strateške cilje razvoja kmetijstva in živilstva določa:
- Zagotavljanje prehranske varnosti s stabilno pridelavo varne, kakovostne in potrošniku dostopne hrane;
- Povečanje konkurenčne sposobnosti kmetijstva in živilstva;
- Trajnostna raba proizvodnih potencialov in zagotavljanje s kmetijstvom povezanih javnih dobrin;
- Zagotavljanje skladnega in socialno vzdržnega razvoja podeželja (v sodelovanju z drugimi politikami).
Glavni cilj slovenskega kmetijstva v prihodnosti iz vidika uspešnega upravljanja s podnebnimi spremembami je v zmanjševanju ranljivosti kmetijstva na podnebne spremembe ter izboljšanje upravljanja s tveganji. Vse našteto bomo dopolnjevali z vključevanjem okoljskih vsebin v kmetijsko politiko ter uporabo inovativnih pristopov. Le na ta način bomo lahko ohranili sedanji nivo kakovosti slovenskega kmetijstva in življenja na podeželju ob istočasni skrbi za okolje, ljudi, živali in rastline, ki se odraža v vedno večjem številu ukrepov kmetijske politike.
Glede na končne podatke statističnega raziskovanja strukture kmetijskih gospodarstev o rabi zemljišč in številu živine na kmetijskih gospodarstvih (KMG), ki so bili objavljeni konec junija 2017, se v Sloveniji s kmetijsko dejavnostjo ukvarja 69.902 kmetijskih gospodarstev (3 % manj kot v letu 2013), ki uporabljajo nekaj manj kot 480 tisoč ha kmetijskih zemljišč (+1 %). Ker se je število KMG v zadnjih treh letih zmanjšalo, površina kmetijskih zemljišč v uporabi pa malenkost povečala, se je povprečna velikost KMG povečala od 6,6 ha v letu 2013 na 6,9 ha v letu 2016 (+4 %).
Z živinorejo se ukvarja 55.782 kmetijskih gospodarstev (3 % manj kot leta 2013), ki redijo 418.684 glav velike živine (5 % več kot leta 2013). Porast števila GVŽ je predvsem posledica povečanja števila perutnine. Živinorejska gospodarstva v povprečju redijo 7,5 GVŽ, kar je 9,0 % več kot ob popisu 2013 (6,9 GVŽ na gospodarstvo).
Poudarili bi, da znaša v Sloveniji delež travinja okoli dve tretjini kmetijskih zemljišč, zato je strateškega pomena ohranitev in razvoj govedoreje (mleko, meso), ki omogoča izrabo prevladujočega travinja, kar je še zlasti pomembno za območja z omejenimi dejavniki za pridelavo.
Menimo, da je pravica vsakega posameznika, da se sam odloča o izbiri vrste hrane, ki jo uživa, prav tako mu ne moremo vsiljevati prehranskih navad, lahko le ozaveščamo ljudi o prednostih uravnotežene prehrane in o slabostih neuravnotežene prehrane.
Iz zapisanih nalog in zavez MKGP izhaja, da zahteve o odpravi živinoreje ne moremo podpreti. To bi bilo mogoče le, če bi prišlo do širokega družbenega konsenza o odpravi živinoreje. Si pa bomo, tako kot do sedaj, tudi v bodoče še bolj prizadevali za čim manjši negativen vpliv živinoreje na okolje in podnebne spremembe z obstoječimi ter novimi ukrepi skupne kmetijske politike in z raziskavami podprtimi skozi Ciljno raziskovalne programe.