Legalizacija splošne stavke zasebnega sektorja

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Veljavna pravna ureditev pravice do stavke v naši državi temelji na ratificiranih mednarodnih dokumentih (Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, Spremenjena Evropska socialna listina, Konvencija MOD št. 87 o sindikalnih svoboščinah in zaščiti sindikalnih pravic), Ustavi Republike Slovenije in posebnem zakonu.

Ustava Republike Slovenije opredeljuje pravico do stavke v 77. členu, v poglavju o gospodarskih in socialnih pravicah, ko izrecno določa, da imajo delavci pravico do stavke. To pomeni, da je pravica do stavke individualna pravica delavca, ki pa jo je mogoče uresničevati le kolektivno. Na podlagi drugega odstavka navedenega člena ustave pa je dovoljeno pravico do stavke zakonsko omejiti, če to zahteva javna korist, upoštevajoč pri tem vrsto in naravo dejavnosti.

Temeljno zakonsko podlago ureditve pravice do stavke v Republiki Sloveniji predstavlja Zakon o stavki (Uradni list SFRJ, št. 23/1991, s spremembami, v nadaljnjem besedilu: ZStk), ki stavko definira na ta način, da določa, da je stavka organizirana prekinitev dela delavcev za uresničevanje tako ekonomskih in socialnih pravic, kot tudi interesov iz dela. Nosilci pravice do stavke so torej delavci. Zakon ureja stavko tako v javnem kot v zasebnem sektorju, pri čemer je nekaj določb skupnih, dodatno pa ZStk vsebuje še specifične določbe, ki se nanašajo na pravico do stavke za zaposlene v javnih službah, državnih organih ter v vojski in policiji.

Zakon v nadaljevanju določa pogoje, ki morajo biti izpolnjeni za zagotovitev zakonitosti stavke, kar Vpliva tudi na pravice in varstvo delavcev, ki so udeleženi v stavki. Ti pogoji pa so med drugim povezani tudi z organizacijo in izvedbo stavke.

Skladno s prvim odstavkom 2. člena ZStk je stavko možno organizirati v podjetju, drugi pravni osebi (v nadaljnjem besedilu: organizacija), delu organizacije, pri delodajalcu, v panogi, dejavnosti ali kot splošno stavko, pri čemer zakon ne ločuje te pravice na javni in zasebni sektor. Kot možne organizatorje stavke zakon določa delavce, ki lahko organizirajo stavko v organizaciji, delu organizacije ali pri delodajalcu in sindikate, ki poleg navedenih lahko organizirajo tudi stavko v panogi ali dejavnosti ter splošno stavko.

Upoštevaje navedene zakonske določbe je skladno z veljavno zakonodajo možno organizirati tako stavko v posameznih dejavnostih javnega ali zasebnega sektorja kot tudi splošno stavko, in sicer za uresničevanje ekonomskih in socialnih pravic in tudi interesov iz dela, pri čemer sklep o začetku take stavke sprejme pristojni organ sindikata.

Uporabo določb Zakona o stavki, kolektivnih pogodb in splošnih aktov, ki urejajo pravice in obveznosti v zvezi s stavko nadzoruje delovna inšpekcija. Za presojo, ali je konkretna stavka zakonita ali ne, pa je mogoče v skladu s 6. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih sprožiti kolektivni delovni spor pred delovnim sodiščem.

Upoštevaje vse navedeno ocenjujemo, da je ureditev možnosti organiziranja stavke ustrezna in tudi skladna z mednarodnimi dokumenti, ki urejajo to področje.