Obdavčenje plastične embalaže za enkratno uporabo široke potrošnje

Odziv Ministrstva za okolje in prostor

Področje davkov je v pristojnosti Ministrstva za finance. Za embalažo iz predloga državljana se že plačuje okoljska dajatev, ki pa je prihodek proračuna (nedeljivost proračuna).

Slovenija si sicer zelo prizadeva za zmanjšanje uporabe plastičnih nosilnih vrečk. Ministrstvo za okolje in prostor MOP) je povzelo naslednje aktivnosti:

• določen je nacionalni cilj zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk (to so tiste z debelino stene 49 mikronov ali manj): do konca leta 2019 njihova letna potrošnja ne sme preseči 90 kos/osebo in do konca leta 2025 ne sme preseči 40 kos/osebo;
• s 1. 1. 2018 je uvedena evidenca vseh proizvajalcev in pridobiteljev/uvoznikov plastičnih nosilnih vrečk (vodi Finančna uprava RS - FURS);
• s 1.1.2018 je uvedeno četrtletno poročanje proizvajalcev in pridobiteljev plastičnih nosilnih vrečk o številu vrečk, danih v promet (poročajo FURS-u);
• s 1. 1. 2018 je za proizvajalce in pridobitelje plastičnih nosilnih vrečk ukinjen prag 15.000 kg embalaže/letno v promet, pod katerim ni treba plačevati stroškov ravnanja z odpadno embalažo. To pomeni, da vsi proizvajalci in pridobitelji/uvozniki plastičnih nosilnih vrečk plačujejo stroške ravnanja z odpadno embalažo (plačujejo embalažnino eni od šestih družb za ravnanje z odpadno embalažo);
• s 1. 1. 2018 je za proizvajalce in pridobitelje plastičnih nosilnih vrečk ukinjen prag 15.000 kg embalaže/letno v promet, pod katerim ni treba plačevati okoljske dajatve. To pomeni, da vsi proizvajalci in pridobitelji/uvozniki plastičnih nosilnih vrečk plačujejo okoljsko dajatev;
• od 1. 1. 2019 dalje plastične nosilne vrečke ne bodo smele biti potrošnikom na voljo brezplačno na nobenem prodajnem mestu. Izjema od tega pravila bo veljala samo za zelo lahke plastične nosilne vrečke, tanjše od 15 mikronov (debelina stene vrečke 14 mikronov ali manj), kadar bodo potrošnikom na voljo za sveža nepredpakirana živila. S tem se prispeva k manjši količini zavržene hrane. Vsak prodajalec sam se bo lahko odločal o tem, ali bo to izjemo uveljavljal ali ne:
• od 1. 1. 2018 dalje morajo prodajalci voditi evidenco o zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečkah (torej o tistih z debelino stene 14 mikronov ali manj), ki jih njihov proizvajalec označi kot primerne za stik z živili, če jih potrošnikom ponuja kot nosilne vrečke za predpakirana živila ali neživilske izdelke. Podatek o številu prodanih takih vrečk bodo morali enkrat letno poročati ministrstvu (prvič do 31. 3. 2019 za leto 2018). Če so take vrečke potrošnikom na voljo za nepredpakirana sveža živila, prodajalci nimajo obveznosti vodenja evidence in poročanja;
• ozaveščevalne aktivnosti *. Na spletni strani pa so na voljo podatki o akcijah, izvedenih v letih 2016 in 2017.

Ministrtsvo načrtuje še naslednje aktivnosti:

• načrtuje se priprava gradiv za učitelje z vsebinami o preprečevanju odpadkov, s poudarkom na zmanjšanju potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, ki bodo na voljo na spletni strani (predvidoma že za šolsko leto 2018/19);
• po koncu poročevalskega obdobja za leto 2018 (v drugi polovici leta 2019) ovrednotenje rezultatov doseganja prvega cilja zmanjšanja potrošnje plastičnih nosilnih vrečk:
• če cilji ne bodo doseženi, bo MOP pristopil k pripravi strokovnih podlag za uveljavitev dodatnih ukrepov (npr. dvig okoljske dajatve, določitev minimalne cene, prepoved brezplačnih zelo lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ki so namenjene za sveža nepredpakirana živila ipd.)

Pri vseh ukrepih za zmanjšanje potrošnje določenih izdelkov je treba pozornost nameniti temu, da se dejansko zniža potrošnja takih izdelkov (da se npr. ena in ista vrečka večkrat uporabi) in ne, da se izdelki iz določenega materiala enostavno zamenjajo z izdelki iz drugega materiala (npr. zamenjava plastičnih nosilnih vrečk z nosilnimi vrečkami za enkratno uporabo iz drugih materialov), potrošnja teh izdelkov, gledano v celoti, pa se ne zmanjša ali pa se celo poveča, ker so izdelki iz teh drugih materialov manj trajni od izdelkov, katerih potrošnja se želi zmanjšati.

Pogosto ne pomislimo, da se za izdelavo kateregakoli izdelka porabljajo naravni viri, in da ima vsak izdelek, ne glede na to, iz katerega materiala je izdelan, svoj vpliv na okolje, zato je treba pri načrtovanju ukrepov za zmanjšanje potrošnje določene skupine izdelkov upoštevati njihov celotni življenjski krog in vplive na okolje takih izdelkov v vseh fazah (načrtovanje, proizvodnja, transport, potrošnja, odpadki), v primerjavi z alternativami, ki obstajajo v danem trenutku na trgu.

* V zadnjih letih se pogosto srečujemo z zahtevami, predlogi in pobudami, za prepoved oz. stroge omejitve dajanja v promet določenih izdelkov, s čimer naj bi rešili probleme, povezane s smetenjem okolja. Prepoved dajanja izdelkov na trg je z vidika varstva okolja eden zadnjih ukrepov za preprečevanje in zmanjševanje obremenjevanja okolja. Vsaka prepoved dajanja določenih proizvodov na trg ima za posledico preusmeritev potrošnikov na druge proizvode, ki so v trenutku prepovedi na voljo na trgu. Zato je pomembno, da se pred uveljavitvijo take prepovedi načrtujejo in izvedejo tudi drugi ukrepi, kot je npr. ozaveščanje potrošnikov. Prepoved naj bi temeljila na analizi celotnega življenjskega kroga, s katero se preučijo vplivi, ki jih imajo na okolje snovi in materiali, ki se uporabljajo za proizvodnjo izdelkov, za katere se načrtuje prepoved, in alternativnih proizvodov, ki so na trgu ali bi se na trgu lahko pojavili kot zamenjava za prepovedane izdelke. Pri tem je treba upoštevati vse faze posameznega proizvoda, od faze njegovega načrtovanja, proizvodnje, distribucije, potrošnje in uporabe, vključno z njegovo trajnostjo in možnostjo ponovne uporabe, do faze, ko ta proizvod postane odpadek, in možnostmi za njegovo recikliranje ali druge postopke predelave. Država pa lahko spodbuja proizvajalce k uporabi okoljsko bolj sprejemljivih materialov tudi z drugimi ukrepi, npr. z uvedbo ustreznih ekonomskih instrumentov, izjemnega pomena pa je tudi ozaveščanje potrošnikov.

Tak ekonomski instrument predstavlja okoljska dajatev, ki jo embalerji in pridobitelji embaliranega blaga ter proizvajalci in pridobitelji servisne embalaže (embalaža, ki se napolni na prodajnem mestu) plačujejo ob prvem dajanju embalaže v promet. Osnova za obračunavanje okoljske dajatve je enota obremenitve okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže na kilogram embalaže. Enota obremenitve za embalažo iz biološko razgradljivih materialov je desetkrat nižja od enote obremenitve za embalažo iz materialov, ki niso biološko razgradljivi, in tritisočkrat nižja od enote obremenitve za embalažo iz PVC. Z novelo Uredbe o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže, ki je bila sprejeta konec leta 2017, je bil za proizvajalce in pridobitelje plastičnih nosilnih vrečk z letošnjim letom ukinjen prag 15 t embalaže, dane letno v promet, pod katerim so bili oproščeni plačila okoljske dajatve.

Ministrstvo za okolje in prostor v sodelovanju z Ministrstvom za izobraževanje, znanost in šport , Zavodom RS za šolstvo, trgovci, nevladnimi organizacijami in društvi ter dvema zbornicama pripravlja kampanjo o škodljivem vplivu lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje. Kampanja bo potekala v šolskem letu 2018/2019. Cilji kampanje so povečati prepoznavnost problema in posledic onesnaževanja in obremenjevanja okolja z lahkimi plastičnimi nosilnimi vrečkami, spodbuditi trajno zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk, ter doseči okoljski cilj glede zmanjšanja potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. S tem želimo opozoriti na velik pomen preprečevanja odpadkov, kar vključuje tudi ukrepe za zmanjšanje količin odpadkov (ponovna uporaba izdelkov in podaljšanje njihove življenjske dobe), ter za zmanjšanje škodljivih vplivov nastalih odpadkov na okolje in zdravje ljudi. Kampanja bo namenjena širši javnosti, s poudarkom na izobraževanju otrok. Na Radiu 1 smo imeli med marcem in majem kratke ozaveščevalne "spote" - zmanjšajmo uporabo plastičnih vrečk.

V tem času na ravni države ni bil sprejet noben drug nov ukrep kar se tiče omejevanja plastike. Menimo, da ukrepi za prepoved ali omejevanje dajanja določenih proizvodov samo na slovenski trg, zaradi majhnosti, geografske lege in dobrih prometnih povezav s sosednjimi državami, ne bi bili učinkoviti, zato se vedno zavzemamo za ukrepe, usklajene na nivoju EU. Prepovedi, ki veljajo v eni sami državi, so manj učinkovite kot prepovedi, sprejete na nivoju EU, saj je dajanje izdelkov na trg urejeno na podlagi pravil o notranjem trgu in s tem povezanim prostim pretokom blaga, ter na podlagi pravil glede preprečevanja trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence.

Evropska Komisija je januarja letos objavila prvo vseevropsko strategijo za plastiko, ki je hkrati tudi del prehoda na bolj krožno gospodarstvo. Strategija se osredotoča na varovanje okolja pred onesnaževanjem s plastiko ter hkrati spodbujanje rasti in inovacij, pri čemer bo izzive preoblikovala v pozitivne ukrepe za prihodnost Evrope. Preoblikovanje načina zasnove, proizvodnje, uporabe in reciklaže proizvodov v EU ima velik poslovni potencial in s prevzemom vodilnega položaja pri tem prehodu se bo ustvarilo nove priložnosti za naložbe in delovna mesta. Po novih načrtih bo do leta 2030 vso plastično embalažo na trgu EU mogoče reciklirati, potrošnja plastike za enkratno uporabo bo manjša, namerna uporaba mikroplastike pa bo omejena. Na podlagi te strategije je Evropska komisija konec maja sprejela predlog direktive o zmanjšanju vpliva nekaterih plastičnih proizvodov za enkratno uporabo na okolje. Predlog prinaša nova EU pravila za deset izdelkov za enkratno uporabo iz plastike, ki jih najpogosteje najdemo na evropskih plažah in morjih, ter za izgubljeno in odvrženo ribolovno orodje, kar skupaj predstavlja kar 70% vseh predmetov, ki so najpogosteje med odpadki v morju. Na plažah najpogosteje najdejo plastični odpadki oz. odpadki, ki vsebujejo plastiko:, ki izvirajo od posod za živila, lončkov za pijačo, vatiranih palčk, jedilnega pribora, krožnikov, mešalnih palčk, slamic, palčk za balone in balonov, zavitkov in ovojev, vsebnikov za pijače, njihovih pokrovčkov in zamaškov (plastenke za pijače), filtrov za tobačne izdelke, higienskih izdelkov(vlažilni robčki, higienski vložki), lahkih plastičnih nosilnih vrečk in ribolovnega orodja, zato se predlagani ukrepi nanašajo zlasti na tovrstne proizvode. Ribolovno orodje je vključeno v predlog direktive kljub temu, da ne gre za plastiko za enkratno uporabo, vendar ta oprema vključuje veliko elementov iz take plastike. Ukrepi, ki jih Komisija predlaga se nanašajo na zmanjšanje potrošnje, omejitev dajanja na trg (samo za proizvode za katere že obstajajo alternative), zasnovo in označevanje proizvodov, razširjeno odgovornost proizvajalcev, ločeno zbiranje odpadkov in ozaveščanje potrošnikov. Poleg tega se predlaga še 90% cilj za ločeno zbiranje plastenk do leta 2025. Več informacij je na voljo na spletni strani Evropske komisije (http://ec.europa.eu/environment/waste/plastic_waste.htm). Kot rečeno, se Slovenija glede prepovedi dajanja na trg določenih proizvodov bolj kot za aktivnosti na nivoju posamezne države članice zavzema za prepovedi na nivoju celotne EU, zato vedno podpiramo tovrstne aktivnosti in ukrepe.

Velja pa na tem mestu tudi omeniti, da ponudba vedno sledi povpraševanju. Okoljsko ozaveščeni potrošniki predstavljamo pomembne deležnike tako pri izbiri izdelkov in njihove embalaže kot pri ravnanju z odpadki. Proizvajalci se namreč zelo hitro prilagodijo zahtevam potrošnikov in ponujajo take izdelke in v taki embalaži, kot jih potrošniki najraje izbiramo. Ukrepi, s katerimi se omeji (ali prepove) prodaja določenih izdelkov, pa ne vplivajo na odločitev posameznika za ločeno zbiranje odpadkov in posledično na povečanje deleža njihovega recikliranja in predelave. Zato menimo, da samo z uvedbo restriktivnih ukrepov na področju potrošnje, brez sodelovanja okoljsko ozaveščenih potrošnikov, ki zlasti samoiniciativno ravnajo na trajnosten in okolju prijazen način, ni mogoče doseči cilja preprečevanja ali zmanjševanja škodljivih vplivov nastajanja odpadkov in ravnanja z njimi na okolje. Potrošniki imamo vedno na voljo izbiro. Lahko zavrnemo plastično nosilno vrečko, ki je ne potrebujemo, čeprav nam jo trgovec ponudi brezplačno. Platneno nakupovalno vrečko ali nakupovalno košaro si lahko omislimo tudi brez prepovedi prodaje plastičnih nosilnih vrečk. Za že predpakirano sadje in zelenjavo ne potrebujemo ločevalne vrečke, čeprav je (brezplačno) na voljo. Med enakovrednimi izdelki izberimo tistega, ki je pakiran v reciklabilno embalažo. Predvsem pa izdelke, ki jih več ne potrebujemo in niso primerni za ponovno uporabo, odvrzimo v ustrezen zabojnik za odpadke ali odnesimo v zbirni center. Tako bomo sami prispevali k manj odpadkom v okolju. Zavedajmo se, da lahko vsak posameznik z majhnimi dejanji prispeva svoj delež k varovanju okolja. Če namreč vsak posameznik naredi majhno dejanje, skupaj za varovanje okolja naredimo veliko. Ni nujno, da nas k temu silijo zakonsko določena pravila in prepovedi.