roki

Odziv Ministrstva za javno upravo

V upravnih zadevah je z Zakonom o splošnem upravnem postopku (ZUP) določen splošni dvomesečni rok za izdajo in vročitev odločitve, ter v izjemnih primerih, ko se odloča v t.i skrajšanem ugotovitvenem postopku (prim. 144. člen ZUP), enomesečni rok za izdajo in vročitev odločitve, v obeh primerih šteto od popolnosti vloge oziroma začetka postopka po uradni dolžnosti. S področnimi zakoni, ki urejajo konkretne upravne zadeve, se s splošnim zakonom določeni roki lahko spremenijo tako, da se skrajšajo ali podaljšajo, če to narekujejo okoliščine konkretnega upravnega odločanja. Dvomesečni rok je določen tudi za odločanje na drugi stopnji. Namen zakonske določitve roka na obeh stopnjah upravnega odločanja je v usmeritvi organa, da postopek vodi hitro in brez zavlačevanja, ter predvsem v varovanju pravnega položaja stranke pred pasivnostjo ali neodzivnostjo organa. S tem prizadeta stranka dobi možnost vplivanja na pristojnost organa, saj z vložitvijo pravnega sredstva v upravnem postopku ali tožbe v upravnem sporu, pristojnost za odločanje prenese na hierarhično višji organ oziroma sodišče, zato se pravnosistemsko ne more zgoditi, da o zahtevku stranke ne bi bilo odločeno, ker ga organ ne vzame v obravnavo. Govorimo o varovani in iztožljivi pravici do obravnavanja njenega zahtevka stranke.

Strinjamo se, da do situacij, ko je zakoniti rok za izdajo in vročitev odločbe prekoračen, ne bi smelo prihajati, v to so nedvomno usmerjana prizadevanja vlade in vseh drugih organov, ki opravljajo nadzor nad odločanjem v upravnih zadevah. Prav tako lahko pritrdimo, da je v primeru neopravičljivih razlogov za zamudo treba ugotavljati morebitno odgovornost. Ob teh pa opozarjamo, da vsaka prekoračitev roka ni posledica malomarnega dela uradne osebe. Slednja je v postopku zavezana načelom varovanja pravic stranke, zaslišanja stranke in materialne resnice (prim. 7., 8. in 9. člen ZUP), zato o nezakoniti prekoračitvi roka ni mogoče govoriti, če je to povezano z izvedbo nujnih procesnih dejanj, zaradi spoštovanja procesnih pravic stranke in ugotavljanja materialne resnice. Zahtevnost določenih postopkov praviloma terja več procesnih aktivnosti (npr. sklic ene ali več ustnih obravnav, izvajanje različnih dokazov), zato takšnih postopkov objektivno ni mogoče zaključiti v dvomesečnem roku. Kolikor organ postopal drugače, bi bila odločba nezakonita, ker bi temeljila na nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju ali pa ne bi bile spoštovani osnovni procesni standardi, ki omogočajo aktivno udeležbo stranke v postopku in s tem povezano varstvo njenega pravnega položaja. Ob tem je treba vzeti v obzir tudi, da stranke pogosto odločilno vplivajo na čas sprejema odločitve, ne redki so primeri, ko stranka ob vložitvi vloge, niti po prvem pozivu ne predloži dokazov, na katere opira svojo odločitev, ali zahteva podaljšanje roka za predložitev, čeprav bi z dokazi o izpolnjevanju pogojev morala razpolagati, ko se je odločila, da vloži zahtevek, ali ko večkrat opravičuje odsotnost na ustni obravnavi. Takrat bi organi morebiti celo lahko zaključili postopek, vendar bi bilo neugodno za stranko, saj bi bil zahtevek zavrnjen, zato pogosto na račun roka za izdajo odločbe, stranki dajejo dodatne možnosti, da bi normativnim zahtevam lahko zadostila in pridobila upravni akt, ki ga pričakuje.

Zavedamo se, da so zgoraj navedena izhodišča splošna, a hkrati ne pristajamo na posploševanje, da se roki v upravnih postopkih ne spoštujejo, niti da uradne osebe v primeru neupravičenega preseganja rokov za to niso odgovorne. Primere prekoračitve rokov je treba obravnavati posamično. Zavedanje pomena spoštovanja rokov tako z vidika interesa stranke kot z vidika interesa države, je nedvomno prisotno pri vsakodnevnem delu organov in njihovih uradnih oseb. Tudi zaradi tega deluje Inšpektorat za javni sektor, katerega ena od najpomembnejših nalog pri nadzoru spoštovanja pravil upravnega postopka, je prav nadzor nad spoštovanjem pravil o rokih za zakonit zaključek upravnega postopka.

Uradni odziv Ministrstva za pravosodje

Uvodoma pojasnjujemo, da predsednik Vrhovnega sodišča Republike Slovenije na podlagi 60.c člena Zakona o sodiščih (ZS; Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08, 96/09, 86/10 – ZJNepS, 33/11, 75/12 – ZSPDSLS-A, 63/13, 17/15 in 23/17) in s soglasjem ministra za pravosodje vsako leto sprejme časovne standarde za prihajajoče leto, s katerimi je določen pričakovani čas opravljanja tipičnih procesnih dejanj in reševanja zadev na posameznih vrstah ter stopnjah sodišč. Časovni standardi so merilo učinkovitosti poslovanja posameznih sodišč in predstavljajo orodje, ki sodiščem omogoča prilagajanje delovnih procesov z vidika hitrosti reševanja zadev ter zagotavljanja pravice do sojenja v razumnem roku, in tako prispevajo k varovanju interesa strank, da brez nepotrebnega odlašanja pridejo do zakonite in pravilne sodne odločbe. Njihova javna objava vsem zainteresiranim omogoča dodaten vpogled v poslovanje sodišč, uporabnikom sodišč (strankam, odvetnikom, državnim tožilcem in drugim) pa okvirno informacijo o hitrosti reševanja zadev na posameznem sodišču, s čimer pripomorejo k večji pravni varnosti in predvidljivosti postopkov ter transparentnosti poslovanja sodišč. Sodstvo se je v okviru Strategije za pametno, trajnostno in vključujočo rast Evropa 2020 tudi zavezalo, da bo pričakovani čas rešitve pomembnejših zadev skrajšalo na 6 mesecev, pričakovani čas rešitve ostalih zadev pa na 3 mesece. Glede predloga, ki se nanaša na ukrepe za nadzor nad kvaliteto dela sodnikov pojasnjujemo, da odgovornost sodnikov in sodišč normativno urejajo Ustava RS (Ustava; Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97 – UZS68, 66/00 – UZ80, 24/03 – UZ3a, 47, 68, 69/04 – UZ14, 69/04 – UZ43, 69/04 – UZ50, 68/06 – UZ121,140,143, 47/13 – UZ148, 47/13 – UZ90,97,99 in 75/16 – UZ70a.), Zakon o sodniški službi (ZSS; Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 91/09, 33/11, 46/13, 63/13, 69/13 – popr., 95/14 – ZUPPJS15, 17/15 in 23/17) in ZS.

Trajni mandat sodnikov določa Ustava v 129. členu in je ena izmed prvin sodniške neodvisnosti. Trajnost sodniške funkcije ne pomeni nedotakljivosti in neodgovornosti. V 132. členu Ustave s podnaslovom prenehanje in odvzem sodniške funkcije je določeno, da sodniku preneha sodniška funkcija, če nastopijo razlogi, ki jih določa zakon; da lahko državni zbor na predlog sodnega sveta sodnika razreši, če sodnik pri opravljanju sodniške funkcije krši ustavo ali huje krši zakon; da državni zbor sodnika razreši, če ta naklepno stori kaznivo dejanje z zlorabo sodne funkcije, ugotovljeno s pravnomočno sodno odločbo.

Ustava prepušča ureditev razlogov in postopka za ugotovitev teh razlogov ter ugotovitev prenehanja sodniške funkcije zakonu. ZSS tako podrobno ureja razloge, zaradi katerih lahko preneha sodniška funkcija, iz česar izhaja, da sodniku, ki ne ustreza sodniški službi, sodniška funkcija preneha. Sodnik je tudi disciplinsko odgovoren. ZSS v 81. členu določa vrsto dejanj, ki pomenijo disciplinske prekrške in za katere izreka disciplinsko sodišče predpisane sankcije. Zaradi težje disciplinske kršitve, zaradi katere sodnik ne bi bil več primeren za opravljanje sodniške funkcije, se izreče sodniku prenehanje sodniške funkcije.

Zakonodaja pozna širok nabor institutov nadzora nad kvaliteto dela sodnikov, kot so ocena sodniške službe, ugotavljanje disciplinske odgovornosti, službeni nadzor sodnikovega dela, in institutov, ki se nanašajo na delo sodišča, kot so pregled poslovanja sodišča in izvajanje nadzora nad sodno upravo. Uporaba posameznih institutov je primarno v pristojnosti predsednikov sodišč, sodnikov samih in sodnega sveta, določene vzvode pa ima v omejeni obliki tudi minister za pravosodje oziroma Služba za nadzor organizacije poslovanja sodišč, ki deluje v okviru Ministrstva za pravosodje.

Pomembna novost je krepitev položaja in pristojnosti sodnega sveta. Zakon o sodnem svetu (Uradni list RS, št. 23/17), ki se uporablja od 20. 11. 2017, zagotavlja prenos pristojnosti glede disciplinskega sankcioniranja sodnikov s sodišč na sodni svet, kar poenoti standarde pričakovanega delovanja sodnikov na vseh slovenskih sodiščih in prispeva k povečanju splošnega zaupanja v pravosodje ter spremembe strukture disciplinskih organov.

V okviru pravnih sredstev pa poznamo varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ki omogoča uveljavljanje odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki je posledica prekomernega trajanja sodnih postopkov. Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (ZVPSBNO; Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo) ureja opravljanje zadev sodne uprave iz pristojnosti sodišč in zadev pravosodne uprave iz pristojnosti ministrstva, pristojnega za pravosodje, za varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sodno varstvo te pravice in pravično zadoščenje v primerih njene kršitve.

Glede na vse zgoraj navedeno zaključujemo, da sta pobudi, kot ju naslavlja državljan, v posameznih predpisih že ustrezno normirani.