Vsak zaposleni v javni upravi naj vsak dan konec delovnega dne napiše kaj je delal in bo potem razvidno ali je še smisleno imeti to delovno mesto ali ne in se bo odločevalec lažje odločil. Ocenjujem, da jih velika večina dela zelo malo ali nič. Potrebujemo malo, dobro plačano in visoko profesioanlno javno upravo.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za javno upravo
V zvezi z navedenim predlogom uvodoma pojasnjujemo, da predloga ni možno realizirati, saj je preveč splošen. Ker v predlogu ni natančneje opredeljeno, na koga se pravzaprav nanaša očitek o prevelikem številu in nedelu zaposlenih, v okviru pristojnosti Ministrstva za javno upravo pojasnjujemo glede zaposlenih v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti.
Delovna razmerja javnih uslužbencev v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti (v nadaljevanju: organi) ureja Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07–UPB3, 65/08, 69/08-ZTFI-A, 69/08-ZZavar-E, 74/09 Odl.US: U-I-136/07-13 in 40/12-ZUJF, v nadaljevanju: ZJU). V zvezi s predlogom pojasnjujemo, da organi sklepajo delovna razmerja in upravljajo s kadrovskimi viri v skladu s sprejetimi kadrovskimi načrti. Kadrovski načrt je pomemben akt v poslovanju organa, saj se z njim prikaže dejansko stanje zaposlenosti in načrtovane spremembe v številu javnih uslužbencev za obdobje dveh let (drugi odstavek 42. člena). V skladu z ZJU mora biti kadrovski načrt usklajen s sprejetim proračunom (prvi odstavek 44. člena). Nadalje ZJU določa, da morajo vsi organi imeti za organiziranje svojega dela akt o sistemizaciji delovnih mest, razen če poseben zakon ne določa drugače (prvi odstavek 21. člena). V aktu o sistemizaciji morajo biti skladno z notranjo organizacijo organov določena posamezna delovna mesta, ki so potrebna za izvajanje nalog, zaradi katerih je organ ustanovljen. Poleg tega mora akt o sistemizaciji vsebovati tudi najmanj opis nalog posameznega delovnega mesta in navedbo pogojev za njegovo zasedbo. Ob tem pojasnjujemo še, da je sicer organiziranost in število zaposlenih v državni upravi v pristojnosti Vlade Republike Slovenije, v državnih organih v pristojnosti predstojnikov teh organov in v upravah lokalnih skupnosti v pristojnosti županov.
V zvezi s predlogom za zmanjšanje števila zaposlenih dodatno pojasnjujemo, da so bili zaradi javnofinančnih razmer v preteklih letih sprejeti številni varčevalni ukrepi. Med njimi posebej opozarjamo, da je od leta 2005 dalje veljala politika zmanjševanja števila zaposlenih oziroma omejevanje zaposlitev in da so Zakoni o izvrševanju proračuna Republike Slovenije določali, da se število zaposlenih ne sme spreminjati oziroma dovoljeno število zaposlenih v državnih organih ne sme povečevati. Šele Zakon o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2018 in 2019 (Uradni list RS, št. 71/17 in 13/18 – ZJF-H) je v 60. členu (politika zaposlovanja) določil, da vlada lahko v izjemnih primerih odloči, da se dovoljeno število zaposlenih v skupnem kadrovskem načrtu državnih organov v letu 2018 poveča za največ 0,7 odstotka.
Glede na navedeno menimo, da ni mogoče kar tako pavšalno in brez verodostojnih ocen trditi, da je zaposlenih preveč. Predlog ne vsebuje nobenih argumentov za takšne navedbe in ne upošteva vrste in narave nalog, ki jih javni uslužbenci opravljajo. Prav tako so očitki, da velika večina zaposlenih dela zelo malo ali nič, popolnoma nekorektni in brez utemeljene podlage, zato menimo, da predlog ni sprejemljiv oziroma ni primeren za nadaljnjo obravnavo.
Glede na to, da delavcev v javni upravi pimanjkuje oz. da se zaradi slabih pogojev delavci selijo v tujino, se nikakor ne strinjam z vašim predlogom. Glede na to kako država deluje so delavci v javni upravi zelo pomembni. Kot zanimivost dodajam še citat gospoda Lavtarja.
Procesa upravljanja tako na državni kot na lokalni ravni ni mogoče kakovostno realizirati brez strokovne pomoči oziroma strokovne podpore predstavniškim organom, se pravi vladi, poslancem, predsedniku republike, županu in občinskemu svetu. Upravljanje naj bi bila kombinacija političnih in strokovnih stališč, ki omogoča učinkovito opravljanje javnih zadev (Lavtar, R; 2008).
www.mizs.gov.si/fileadmin/mizs.gov.si/pageuploads/podrocje/vs/Gradiva_ESS/Impletum/IMPLETUM_282POSLOVNI_Drzavna_Lavtar.pdf
Primanjkuje? Hahaha, pa kaj še. Naj jih pametno prerazporedijo in prekvalificirajo. Poznam kar nekaj ljudi, ki dela v javni upravi in se večino časa praskajo po riti in kofetkajo, ker nimajo prav nobene prave zadolžitve. Floskule o primanjkovanju ljudi v javni upravi so očitno še vedno aktualne.
Razlog: Podvojen komentar
Primanjkuje? Hahaha, pa kaj še. Naj jih pametno prerazporedijo in prekvalificirajo. Poznam kar nekaj ljudi, ki dela v javni upravi in se večino časa praskajo po riti in kofetkajo, ker nimajo prav nobene prave zadolžitve. Floskule o primanjkovanju ljudi v javni upravi so očitno še vedno aktualne.
Se nikakor ne strinjam! Lahkomiselno napisano in izjemno zmotno, da uslužbenci ne delajo nič. Še posebaj pa se mi zdi nesmiselno, da bi ob koncu dneva pisali ''koliko in kaj so opravili'', saj so take stvari že tako ali tako zadane. Število rešenik zadev na refenta. Sicer predlog ni slab, ker bi nas stalo zelo malo. Je pa res, da so na primer na Upravnih enotah nekateri oddelki preobremenjeni, ravno zato, ker je premalo zaposlenih! medtem, ko so drugi oddelki polni, in v pisarni sedi po 10 uslužbencev s preveč časa. Predlaga bi zgolj bolj smiselno porazdelitev uslužbencev.
Preobremenjenost v javni upravi je pogosto rezultat upiranja digitalizaciji. Še vedno na primer tudi nimamo kakovostne eUprave, ki bi razbremenila uslužbence javne uprave. Kot sem dejal že v drugem komentarju, bi bile potrebne reorganizacija dela, prerazporeditev in prekvalifikacija delovne sile.
Ta predlog se mi zdi smiselen, ker bi tako lahko merili učinkovitost javne uprave oziroma delo javnih uslužbencev. Zdi se mi smiselno, ker se povsod drugje na drugih delovnih mestih meri učinkovitost zaposlenih in se glede na to izplačuje tudi nagrade za delovno uspešnost. S tem bi zagotovili, da bi delo v javni upravi res opravlja v skladu z zahtevami in delovnimi nalogami. Zdi se mi pomembno, da nekako v to uvedemo tudi tehnologijo, ki bi to merila.
BIstven problem pri javni upravi je bolj kot nedelavnost, pomankanje podjetnosti in inovativnosti.
Recimo, za drugi tir so izbrali načrte od nekaj let nazaj, ko niso več aktualni, niso se potrudili, da bi bil cenejši.
Potem so pa še nekateri predlogi, ki sem jih dal tukaj, a so jih enostavno zavrnili. Pa so bili dobri. Na en predlog celo niso odgovorili, čeprav sem jih opozoril na to.
Recimo učenje slepega tipkanja v osnovni šoli,
ali pa predlog, da bi na netu lahko našli preglede vožnje na avtocesto, tako, da bi bilo manj voženj v nasprotno smer avtoceste,
potem volilni sistem z rezervnim glasom. itd.
Ucenje slepega tipkanja je brezveze, ker otroke odvraca od racunalnistva. V zivljenju se naucijo tocno toliko hitro, kot rabijo.
Problem pri JU je ekonomski. Poglej recimo naslednje 4 primere:
- S svojim denarjem kupuješ nekaj zase - potrudil se boš, da boš dobil najboljši price/performance, kar se ga da.
- S svojim denarjem kupuješ nekaj, za nekoga drugega - potrudil se boš, da boš prišel poceni skozi, pa vseeno, tudi če je slaba roba.
- S tujim denarjem kupuješ nekaj zase - kupil boš nekaj dobrega, pa vseeno, če je drago.
- S tujim denarjem kupuješ nekaj za nekoga drugega - vseeno ti je a je dobro, in vseeno ti je kolikor stane. No, to so naši politiki, vlada, in vsi okoli.
Učenje tipkanja ni brez veze, ker je signifikantno hitrejše. Burek, težko boš dokazal, da ni hitrejše. Učence pa je možno motivirati, tudi za učenje črk jih je možno motivirati.
Kar pa se ekonomskih vidikov tiče, JU ima dobre in slabe lastnosti. Recimo Internet je nastal v državni službi. itd.
Nevem če obstajajo še trije poklici na tem svetu, kjer je odločilnga pomena hitrost tipkanja.
Seveda je hitrejše, samo nihče tega ne rabi... razen mogoče kaki prepisovalci, sodni zapisnikarji, ipd.
Na srednjih ekonomskih šolah je znanje slepega tipanja obvezno. To dokazujejo z rednim predmetom učenja. Menim, da je to zelo koristno za posameznika, ki dela za računalnikom. Saj je njegovo delo hitrejše, učinkovito in produktivno.
Gledanje na porabo denarja je od posameznika zelo različno in menim, da vsak posameznik drugače razpolaga z denarjem tako kot javna uprava.
Predlog sploh ni slab, poceni in učinkovit. Je pa res, da tako enostavno ne bo šlo.
Javni sektor bi delil na dva dela : državno upravo in ostalo. Kar se tiče državne uprave je nesporno preveč ljudi predvsem pa ti ljudje delajo veliko nepotrebnih stvari. Kriva je zakonodaja predvsem pa ZUP. To je skrajno primitiven in okamenel predpis. Ste slišali za za obrazložitev na 131 straneh...!!! ... in za neskončno veliko poročil, ki jih nihče ne bere.Kar se tiče nadzora samo zunanji nadzor ne bo naredil popolnoma nič. Nujen je tudi notranji strokovni nadzor, ki mora biri permanentna naloga vsakega organa. Žal se je z negativno selekcijo, odvzemom stimulacije in zgrešenim ocenjevanjem in napredovanjem naredilo eno samo mečkanje in neučinkovitost.
Kar pa se tiče zdravstva , šolstva in podobno bi jim morali dati veliko večjo avtonomijo in veliko večjo težo strokovnjakom s tega področja. Odlično delajo (ocenjujem kot uporabnik) ampah predpisi predpisi predpisi. Ko greste pod kirurški nož se ne boste spomnili prepisov ampak ali boste preživeli.
Vso komentarji po svoje držijo, ampak glavni vzrok so slabi predpisi, ki se jih morajo vsi držati
Po napisanem lahko rečem, da nimate pojma, kaj se dogaja v javni upravi. Večji del javne uprave ima celo premalo zaposlenih, kot recimo bolnišnice, policija, vojska itd. Verjetno ste imeli bolj v mislih državno upravo, ki ni tako na očeh in preprosti ljudje ne vedo, kaj se tam dela. Spet tam, vsaj kolikor situacijo poznam (pa jo poznam kar dobro), je situacija taka, da večina državnih uslužbencev veliko in dokaj dobro dela, problem pa je drugje. Mnogi opravljajo bedaste in povsem nepomembne in nepotrebne naloge. Vsak novinar, poslanec ali vsak občan se lahko spomni kakšne poizvedbe (na primer o porabi svinčnikov ali toaletnega papirja), potem pa 3000 organov dela analize in vodi evidence, da lahko odgovorijo na ta vprašanja. Drug problem je v tem, da predstojniki organov in vodje oddelkov gradijo svoj pomen na številu zaposlenih in zaposlujejo ljudi ne glede na potrebe. Nobenega od teh problemov ne reši vaš predlog.
Za spremljanje učinkovitosti izvajalcev del so potrebni normativi, ki obstajajo, saj brez njih ne bi bilo možno postaviti zahteve po sposobnostih delavcev in določiti plače. Tehnologija dela se je posodobila in računalnik je nevtralen sledilec opravljenega dela, le smiselni algoritem primerjave zbranih podatkov s predvidenimi še manjka. Onemogočanje ponarejanja podatkov, ali opozarjanje na poizkuse zlorab evidenc opravljenega dela mora biti zajeto v algoritmu.
Ukrep ne bi prinesel izboljšanja, ker bi ocenjevali sami sebe in večina bi hitro začela napihovati svoje dosežke ali "dosežke".
Ocenjevanje mora biti zunanje - učinkovitost nekega organa je vidna že zdaj. Jasno je, da je ljudi na ministrstvih preveč, kakšen premalo na inšpekciji, predvsem pa je treba reorganizirati delo, ga poenostaviti, predvsem pa - uradnik bi moral razumeti, da tam ni zato, da dela, ampak da kaj naredi. Ne razlikujejo namreč med delom in učinkovitostjo, za njih je delo samo po sebi namen, nekaj običajnega. Vajeni so zapletati vse, kar se da, posledično imamo takšno birokracijo, ki razodeva miselnost našega uradnika.
Nadzor nad delovanjem javne uprave se izvaja formalno in neformalno, vedno pa ima izhodišče v ustavi in zakonih. Spoznanje o nujnosti nadzora ni novo. Nadzorne funkcije obstajajo odkar obstaja družba, spreminjajo se le način, vsebina in nosilci v skladu s spreminjajočimi se družbenimi odnosi. Ker ljudje v javnem sektorju niso angeli, potrebujemo določen sistem nadzornih mehanizmov, da zagotovi zakonitost izvajanja oblasti v državi.