Pozabljeno geslo? Registracija
Predlagam vladi

Odziv pristojnega organa

  naslednji ⟩     ⟨ prejšnji  

Ureditev zakonodaje na področju pripravljenosti za delo na domu

3270 OGLEDOV 1 KOMENTAR

Zakon o delovniih razmerjih eksplicitno ne ureja vseh podrobnosti pripravljenosti dela na domu.

ZDR nima definirane časovne omejitve za to obliko dela, ter točno določene višine dodatka za takšno obliko dela.

Ohlapna definicija delodajalcem omogoča, da delavcem nalagajo stalno pripravljenost na domu brez časovnih omejitev in s tem kršijo delavcem pravico do počitka in hkrati ne zaposlijo dodatno potrebnih kadrov.

Prav tako se v različnih delovnih panogah za isto oblika dela obračunavajo različni dodatki od 10% pa vse do 50% osnovne urne postavke.S tem je kršena pravica delavcev do enakopravnosti.

Ohlapna zakonodaja na tem področju delavcem prav tako ne omogoča pravne zaščite v primeru obravnave na sodišču.

Predlagam, da vlada podrobno preuči zakon o delovnih razmerjih in natančno določi omejitve, višino dodatkov in pravice delavca ter delodajalca za to področje dela.

19 glasov
3 glasovi
Kvorum vsaj 11 glasov ZA
AVTOR S Srcek 2 predloga
STANJE
  • PREDLOG POSLAN
  • ZADNJA SPREMEMBA
  • KONEC OBRAVNAVE
  • ODGOVOR

Odgovor


03.04.2018

Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti

Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 - popr., 47/15 - ZZSDT, 33/16 - PZ-F 52/16 in 15/17 - odl. US; v nadaljnjem besedilu: ZDR-1) kot splošen zakon na področju urejanja delovnih razmerij instituta t.i. pripravljenosti za delo na domu ne ureja.

Pri razumevanje posebne narave tega instituta pa velja vendarle opozoriti na definicijo delovnega časa, kot jo določa ZDR-1. Kot efektivni delovni čas je v drugem odstavku 142. člena ZDR-1 opredeljen vsak čas, v katerem delavec dela, kar pomeni, da je na razpolago delodajalcu in izpolnjuje svoje delovne obveznosti iz pogodbe o zaposlitvi. Ob tem pa naj poudarimo, da pri opredelitvi efektivnega delovnega časa ZDR-1 sledi zahtevam Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/88).

Prav tako ZDR-1 sledi zahtevam iz Direktive 2003/88 pri urejanju odmora med delom ter dnevnega in tedenskega počitka.

Dalje želimo opozoriti, da predstavlja Direktiva 2003/88 temeljni pravni vir, ki določa zahteve v zvezi z varnostjo in zdravjem pri organizaciji delovnega časa. Cilj Direktive 2003/88 je zagotavljanje standardov, skupnih vsem državam članicam, za zaščito delavcev pred zdravstvenimi in varnostnimi tveganji, povezanimi s predolgim in neustreznim delovnim časom ter nezadostnim časom za počitek in okrevanje od dela. Ne določa pa ta direktiva pravil, ki bi se nanašala na plačilo (razen pravice do štirih tednov plačanega dopusta).

Izpostavljeni institut pa je predmet ureditve nekaterih specialnih zakonov na področju javnega sektorja, kjer je prisotna potreba, da je delavec izven delovnega mesta dosegljiv za opravljanje delovnih nalog. Gre za dejavnosti na področju zdravstva, organizacije in dela policije, obrambe, zaščite in reševanja, veterinarstva, sodniške službe, državnega tožilstva, zunanjih zadev in gasilstva. Določena posamezna vprašanja v zvezi z izvajanjem obveznosti delavca, da je za delodajalca dosegljiv izven delovnega mesta, predvsem plačilo dodatka, so urejana tudi v posameznih kolektivnih pogodbah s področja dejavnosti javnega sektorja.

Dalje naj pojasnimo, da določena vprašanja glede pripravljenosti za delo na domu urejajo tudi nekatere kolektivne pogodbe zasebnega sektorja. Ob navedenem je treba poudariti, da so za razlago kolektivnih pogodb pristojne posebej v ta namen ustanovljene komisije/odbori za razlago (praviloma iz vrst članov, ki so podpisniki kolektivne pogodbe). Podpisniki kolektivnih pogodb pa lahko predlagajo spremembo ali dopolnitev ureditve, v kolikor menijo, da je to v posamezni kolektivni pogodbi primerno in potrebno.

Dodatno naj opozorimo, da ima delavec, ki meni, da delodajalec ne izpolnjuje obveznosti iz delovnega razmerja ali krši katero od njegovih pravic iz delovnega razmerja, skladno s predpisanim postopkom uveljavljanja pravic v 200. členu ZDR-1 pravico pisno zahtevati, da delodajalec kršitev odpravi in obveznost izpolni. Če delodajalec v roku osmih delovnih dni po vročeni pisni zahtevi delavca ne izpolni svoje obveznosti oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec v roku 30 dni od poteka roka za izpolnitev obveznosti s strani delodajalca zahteva sodno varstvo pred pristojnim delovnim sodiščem. V skladu z Zakonom o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04, 10/04 - popr., 45/08 - ZArbit, 45/08 - ZPP-D, 47/10 - odl. US, 43/12 odl. US in 10/17 - ZPP-E) je delovno sodišče pristojno odločiti v sporu o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja. Neodvisno in vzporedno z uveljavljanjem pravnega varstva pa lahko delavec, ki meni, da mu delodajalec krši pravico iz delovnega razmerja, poda prijavo kršitve na Inšpektorat RS za delo.

Upoštevaje navedeno menimo, da specifičnih vprašanj, ki se nanašajo na izvajanje pripravljenosti za delo na domu, ki se izvaja le v določenih dejavnostih, kjer je prisotna potreba, da je delavec izven delovnega mesta dosegljiv za opravljanje delovnih nalog, ni primerno urejati v splošnem zakonu, ki ureja delovna razmerja. Nenazadnje naj dodamo, da je bil ZDR-1 s strani zakonodajalca sprejet po dogovoru s socialnimi partnerji ter da bi morebitne spremembe in dopolnitve tega zakona zahtevale dodaten dogovor oziroma kompromis med socialnimi partnerji.

Priloge:

Popravki predloga

Verzija predloga z dne, 22.01.2018 | 13:44:22

Ureditev zakonodaje na področju pripravljenosti za delo na domu

Zakon o delovniih razmerjih eksplicitno ne ureja vseh podrobnosti pripravljenosti dela na domu.

ZDR nima definirane ćasovne omejitve za to obliko dela, točno določene višine dodatka za to obliko dela.

Ohlapna definicija delodajalcem omogoča, da delavcem nalagajo stalno pripravljenost na domu brez časovnih omjetie in s tem kršijo delavcem pravico do počitka in hkrati ne zaposlijo dodatno potrebnih kadrov.

Prav tako se v različnih delovnih panogah za isto oblika dela obračunavajo različni dodatki od 10% pa vse do 50% osnovne urne postavke in je s tem kršena pravica delavcev do enakopravnosti.

Ohlapna zakonodaja na tem područje delavcem prav tako ne omogoča pravne zaščite v primeru obravnave na sodišču.

Predlagam, da vlada podrobno preuči zakon o delovnih razmerjih in natančno določi omejitve, dodatken pravice delavca in delodajalca za to področje dela.

Komentarji