Pričanje na sodišču in moč prič
Predlagam, da se uzakoni, da ko sodnica izbere katere priča se bo zaslišala, če sploh, se da nasprotni stranki možnost, da ona predlaga zaporedje.
Namreč dogaja se, da se pomenijo in zaslišijo eno ali nekaj ki mogoče kaj pove, izpoved tudi prilagodijo, nato pa stranka izgleda verodostojna, čeprav izredno dvomljivih prič ne zaslišijo in jih kar pavšalno navaja. Tako bi odpravili krivične domene, prikazovanja ali med odvetniki ali celo odvetnik sodnik in preprečili trgovanja na področju tudi prič.
Tudi kdor ima veliko prič pogosto pomeni, da se z delom je bolj malo ukvarjal in več z druženji in tako so krivice zlahka večje.
Prav tako, je potrebno uzakoniti, da se odloča na podlagi močnih dokazov in ne le pričevanj, saj se s tem rušijo osnove pravnega reda in državne moči, kajti če imaš zveze, zlahka obogatevaš na tuj račun, si prilaščaš in prikazuješ enormne iin nemogoče nvesticije... kot odvetniki dolgoročno dobro živijo brez trdega dela, krivice pa so predmet trgovanj.
Ali pa da izbere dve priči, v zaščito pred koruptinimi ravnanji, ostale sodnik. Če se izkaže fiktivnost, se pričanje zaustavi.
Poleg tega je potrebna navedba prič, prdržanje strank in takojšnje zaslišanje. Če že ne, pa upoštevanje neverbalne komunikacije in snemanje odzivov, ter dokaznih videnj verodostojnosti, ki jih že dobro poznamo.
Priče bi tudi morale obdržati zaznambe kaj so pričale, kdaj in oceno verodostojnosti za vedno, podkrepljeno z video dokazi, katere kopijo imajo tudi same.
Malo off topic, ampak gospa, morali ste imeti hudičevo težko izkušnjo na sodišču, da ste se s toliko predlogi lotili pravosodja. :) Podpiram ...
Naš sodni sistem je tako zgrešen, da ne vem, kje začeti. Zato samo droben del:
Pričav dobri veri zaupa en stavek brez točnih informacij policiji, ki "zbira obvestila". pride policist, se pogovori s pričo, ta zahteva anonimnost - kot pravno neuka oseba ne ve, da se je ogrozila že s tisto zaupano informacijo. Policist ji tega ne pove. Kot strela z jasnega pride vabilo na pričanje.
Tam po končanem pričanju stopi na hodnik in ji obdolženec začne groziti. Priča to pove sodnici, ta pa brezbrižno odvrne, da ni slišala ničesar. Ker res ni. Obdolženec je "slučajno" tudi sodni izvedenec in dobro pozna delo sodišča, zato ve, kje groziti, da groženj ne bo slišal nihče in ne bodo posnete, ker na hodniku ni kamer.
priča seveda dvomi v poštenost dela policije, sodišča in tožilstva, ki ji ostro zavrne dostop do dokumentacije, tudi do lastnega pričanja. Priča ne izve niti, če in kdaj je sodni postopek končan, da bi po postopku zaprosila za dokumentacjio. Prepuščena je sama sebi, kaj je pa obveščala policijo, sama si je kriva.
Nepošteno do konca, potem pa se bodo čudili, da javnost nima zaupanja v policijo in pravosodje. Pri tolikšni "poštenosti" do prič, ki hočejo dobro, nezaupanje res ne preseneča. Glede na aroganco organov bo samo še huje, ker vas država s tem sili, da ste tiho, tudi če kaj veste. Namesto odgovoren državljan je zaželjen državljan, ki misli le nase.
Drugi primer. Če umoriš človeka, ti sodni sistem mora dokazati krivdo. Če pa neka državna institucija, npr. policija, ministrstvo, "ugotovi", da si storil prekršek, si avtomatično krivec, ki mora dokazati nedolžnost. Ko jo brez težav dokažeš, pa organ ne trpi nobenih posledic. Zaposleni, ki je postopek zakuhal, še naprej nemoteno opravlja svoje delo, odvetnika si privoščijo iz proračunskih sredstev, "prekrškar" ga mora najeti sam. Strošek je potem sicer povrnjen, a spet iz proračuna, kar ni pošteno, saj davkoplačevalci niso krivi ničesar, potem pa morajo kriti stroške celotnega postopka, ki ga je začel arogantni in nesposoben uradnik. Gre za oškodovanje javnih sredstev, tega odvetnika bi moral kriti uradnik, ,ki je postopek začel in ki bi za svoje delo moral biti sankcioniran.
Seveda si ne delam utvar, da bo kdaj kaj bolje. Kot vse institucije tudi oni najdejo tisoč razlogov, da vse ostane tako kot je, da jim ni treba spremeniti ničesar. Država zaradi tega tone, pa nikomur ni mar.
Dobro napisano.