27. 1. 2020
Odziv Ministrstva za pravosodje
Glede predlogov v zvezi izvrševanjem kazni zapora s tako imenovanim »vikend zaporom«, ki se izvršuje ob koncu tedna in drugih prostih dneh, pojasnjujemo, da izrečena kazen zapora do treh let ni edini pogoj za izvršitev kazni na tak način. Četrti odstavek 86. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) namreč določa, da se navedena kazen lahko izvrši na obravnavani način v primerih, ko obsojenec še naprej dela ali se izobražuje (in mu je bila izrečena kazen do treh let zapora), hkrati pa tak način izvršitve ni mogoč, če gre za obsojenca za kaznivo dejanje zoper spolno nedotakljivost. Ob tem morajo biti izpolnjeni še nadaljnji pogoji, ki jih določa Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). V 12. členu ZIKS-1 sta najprej natančneje opredeljena pogoja dela ali izobraževanja tako, da mora obsojenec v času odločanja o načinu izvršitve kazni zapora:
- biti zaposlen, samozaposlen ali samostojno opravljati kmetijsko dejavnost v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij ali pa
- imeti v Republiki Sloveniji ali v državi, s katero ima Republika Slovenija urejeno sodelovanje v kazenskih zadevah v zvezi z izvrševanjem kazenskih sankcij, status dijaka in se redno šolati oziroma imeti status študenta in redno izpolnjevati svoje študijske obveznosti.
Hkrati mora biti obsojenec osebnostno toliko urejen, da mu je mogoče zaupati, da takega načina prestajanja kazni zapora ne bo zlorabil.
Iz navedenega izhaja, da mora obsojenec na kazen zapora do treh let v času odločanja o dopustitvi izvrševanja z zaporom ob koncu tedna izpolnjevati kar nekaj formalnih pogojev, dodatno pa tudi pogojev, ki se nanašajo na njegovo osebnost in kažejo na to, da obravnavane ugodnosti, ki mu omogoča nadaljnje delo oziroma izobraževanje, ne bo zlorabil.
Nadalje je za izvrševanje kazni zapora na obravnavani način pomembno, da mora direktor zavoda, v katerem obsojenec prestaja kazen zapora ob koncu tedna, v skladu s tretjim in četrtim odstavkom 12. člena ZIKS-1 najpozneje v osmih dneh po nastopu kazni obsojenca v zavodu oziroma po pravnomočnosti odločitve sodišča o dopustitvi prestajanja kazni ob koncu tedna, po posvetovanju z obsojencem in njegovim delodajalcem oziroma izvajalcem izobraževanja, izdati odločbo, v kateri določi natančnejše pogoje izvrševanja zapora ob koncu tedna (med drugim: dan in čas odhoda ter vrnitve obsojenca v zavod; način preverjanja rednega izpolnjevanja delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti; obveznosti delodajalca oziroma izvajalca izobraževanja glede obveščanja zavoda o izpolnjevanju oziroma opuščanju delovnih oziroma izobraževalnih obveznosti obsojenca, morebitnih zlorabah, hujših kršitvah in drugih okoliščinah, ki lahko vplivajo na način izvrševanja kazni zapora; način in roki izvajanja neposrednega nadzora zavoda). Do izdaje te odločbe obsojenec prestaja kazen zapora v zavodu.
Torej je zagotovljeno tudi ustrezno sodelovanje delodajalca oziroma izvajalca izobraževanja ter nadzor nad morebitnimi kršitvami, posledično pa lahko direktor zavoda v skladu s sedmim odstavkom 12. člena ZIKS-1 sodišču predlaga, da odloči, da obsojenec preostanek kazni zapora prestane v zavodu v naslednjih primerih:
- če obsojenec ne izpolnjuje več pogojev glede zaposlitve oziroma šolanja ali študija;
- če obsojenčev delodajalec oziroma izvajalec izobraževanja ne upošteva pogojev izvrševanja kazni zapora ob koncu tedna in s tem onemogoča nadzor nad njegovim izvrševanjem;
- če obsojenec stori dejanje, ki ima znake kaznivega dejanja ali disciplinskega prestopka;
- če obsojenec krši obveznosti, določene v odločbi direktorja zavoda.
Glede na navedeno ocenjujemo, da je dolžina izrečene kazni, ki omogoča izvrševanje na obravnavani način, ter trajanje takšnega izvrševanja v KZ-1 v zvezi z ZIKS-1 določeno ustrezno.
V zvezi s predlogom, naj se za obsojence zaradi hujših oblik kaznivih dejanj zoper gospodarstvo določi, da ne morejo biti pogojno odpuščeni, pojasnjujemo, da KZ-1 v zvezi s pogojni odpustom na drugačen način vzpostavlja razlike glede na storitev lažjega ali težjega kaznivega dejanja. Temeljno pravilo določa prvi odstavek 88. člena KZ-1 tako, da obsojenec, ki je prestal polovico kazni zapora, sme biti (ne pa nujno) odpuščen s prestajanja kazni z nadaljnjim pogojem, da do poteka časa, za katerega je izrečena kazen, ne bo storil novega kaznivega dejanja. Če pa gre za obsojenca, ki mu je sodišče izreklo kazen nad petnajst let zapora, sme biti v skladu z drugim odstavkom 88. člena KZ-1 pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal tri četrtine kazni. V zvezi z obsojencem, ki mu je sodišče izreklo kazen dosmrtnega zapora, pa tretji odstavek 88. člena KZ-1 določa, da sme biti pogojno odpuščen s prestajanja kazni, ko je prestal petindvajset let zapora.
Možnost pogojnega odpusta je utemeljena na spoznanju, da se bodo obsojenci bolje vedli v zavodu za prestajanje kazni zapora oziroma, da bodo bolj disciplinirani in bodo posledično bolj sodelovali pri pripravi za življenje po prestani kazni, če vedo, da si s tem lahko omogočijo odpust iz zapora pred potekom časa, na katerega so bili obsojeni. Temu izhodišču se pridružuje tudi spoznanje, da se obsojenci na večletne zaporne kazni težje prilagodijo na življenje na prostosti, ker pogosto vodi v povratništvo.
Ob tem poudarjamo, da pogojni odpust ni neposredno odobren na podlagi izpolnitve navedenih časovnih pogojev iz prvega do tretjega odstavka 88. člena KZ-1, ampak pristojni organ presoja okoliščine iz petega odstavka 88. člena KZ-1 v vsakem konkretnem primeru. Glede na okoliščine konkretnih primerov se pogojno odpuščenemu obsojencu lahko za čas trajanja pogojnega odpusta (do izteka trajanja izrečene kazni) določijo tudi varstveno nadzorstvo ter naloge, ki jih mora izpolniti (sedmi in osmi odstavek 88. člena KZ-1).
Torej je pogojni odpust institut, ki prispeva k večji disciplini v zavodu, saj predstavlja neke vrste »nagrado, ki si jo je treba prislužiti«, in omogoča tudi nadzorovano pripravo na svobodno življenje. Pomembno je, da KZ-1 določa tudi sankcijo za kršitve, ki bi jih obsojenec storil v obravnavanem obdobju, saj 89. člen KZ-1 določa sodišču možnost preklica pogojnega odpusta zaradi storjenih novih kaznivih dejanj, pa tudi zaradi dejstva, da obsojenec ne opravlja nalog iz osmega odstavka 88. člena KZ-1. V takem primeru mora obsojenec v zavodu za izvrševanje kazni zapora prestati preostanek kazni.
V zvezi z alternativnim predlogom, v skladu s katerim naj bi se kazni izrekale v razponu, pojasnjujemo, da predstavlja sistemsko spremembo določanja in izrekanja kazni zapora, ki trenutno ni predvidena.
Glede predloga, naj se jasnejše zapiše pogoje za izrek pogojne obsodbe, ocenjujemo, da so pogoji za izrek pogojne obsodbe popolnoma jasno določeni v 58. členu KZ-1. Izreče se lahko le v primerih, ko sodišče storilcu določi kazen zapora do dveh let ali denarno kazen, in se ne sme izreči, če gre za kaznivo dejanje, za katero KZ-1 predpisuje kazen zapora najmanj treh let (posebni minimum).
Ob navedenem morajo biti za izrek pogojne obsodbe izpolnjene tudi okoliščine iz tretjega odstavka 58. člena KZ-1, ki kažejo na to, da obsojenec ne bo več ponavljal kaznivih dejanj.
V zvezi z begom obsojencev KZ-1 v skladu z načelom sorazmernosti določa kazniva dejanja v 291. do 293. členu KZ-1.
Sankcijo za položaj, ko se obsojenec ne zglasi v zavodu za prestajanje kazni, kar naj bi po predlogu opredelili kot kaznivo dejanje, pa KZ-1 določa v tretjem odstavku 94. člena KZ-1 tako, da v času, ko se obsojenec na poziv prestajanje kazni ni odzval ali nastopa kazni ni mogoče zagotoviti, ker je na begu, se skriva ali se kako drugače izmika izvršitvi kazni ali je kako drugače nedosegljiv državnim organom, ne teče zastaranje izvršitve kazni. V skladu z navedeno določbo zastaranje izvršitve tudi ne teče v času, ko je začetek izvrševanja odložen v skladu z zakonom. KZ-1 v 94. členu ustrezno ureja tudi primere, ko obsojenec pobegne s prestajanja kazni, saj v takem primeru izvršitev preostanka kazni sploh ne zastara.
Nadalje ustrezne ukrepe za primer, ko se obsojenec ne zglasi v zavodu za prestajanje kazni, določa tudi ZIKS-1, saj v drugem odstavku 20. člena predpisuje obveznost zavoda za prestajanje kazni zapora, da o tem obvesti pristojno sodišče. Če sodišče ugotovi, da je bil poziv za nastop kazni obsojencu pravilno vročen ali če iz okoliščin izhaja, da se obsojenec izmika vročitvi poziva, odredi privedbo, ki jo izvrši policija.
Glede predloga, naj se nastop prestajanja kazni vedno določi takoj po izreku pravnomočne sodbe, pojasnjujemo, da lahko sodišče v skladu s tretjim odstavkom 20. člena ZIKS-1 še pred izvršljivostjo pravnomočne sodbe odredi privedbo obsojenca, če njegovo dosedanje obnašanje, predvsem pa izmikanje udeležbi na posameznih procesnih dejanjih ali druge posebne okoliščine kažejo na nevarnost, da bo pobegnil. Če privedba ne uspe, če obsojenec sodišču ni sporočil spremembe svojega naslova oziroma prebivališča ali če ni mogoče ugotoviti, kje se obsojenec nahaja, odredi sodišče v skladu s četrtim odstavkom navedenega člena ZIKS-1 tiralico.
Nadalje so v zvezi z obravnavano problematiko pomembne tudi določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), ki v 361. členu za primer, ko je izrečena sodba s kaznijo zapora – torej še pred pravnomočnostjo – določa možnosti za odreditev pripora na predlog državnega tožilca, če je obtoženec že v priporu, pa se ta ob obstoju določenih pogojev lahko podaljša do pravnomočnosti in nastopa kazni.
ZKP v sedmem odstavku 361. člena določa celo možnost, da se obtoženec, ki je v priporu in mu je izrečena kazen zapora, še pred pravnomočnostjo sodbe odda v zavod za prestajanje kazni zapora, če to sam zahteva. Mimo zahteve takega obtoženca pa začetek prestajanja kazni zapora pred pravnomočnostjo sodbe, s katero je bila kazen izrečena, ni mogoč, saj v skladu s 27. členom Ustave RS vsakdo velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo.
Glede na navedeno ocenjujemo, da je tudi ureditev začetka izvrševanja kazni zapora ustrezna.