odprava napredovanja v plačilne razrede
Moj predlog se nanaša na odpravo napredovanj v plačilne razrede.
Ne razumem koristi tega sistema, zato je moje osebno mnenje, da bi plačilni razred moral biti eden za vsako delovno mesto v javni upravi in sicer do take višine, kot ga je možno na določenem delovnem mestu najvišje doseči.
Moje osebno mnenje na podlagi opazovanj je, da so mladi še bolj zagnani v delo kot starejši, ki jim po tem sistemu avtomatsko pripada višji plačilni razred na vseh delovnih mestih. Izkušnje so tako in tako potrebne na vsakem delovnem mestu in zaradi tega mislim, da tisti zaposleni v javni upravi, ki določeno delo opravljajo že dalj časa, ga ne opravljajo nič boljše in hitrejše kot mladi, ki se priučijo in so še polni elana, si želijo izzive, si želijo novih znanj, so inovativni in so zavzeti za delo. Če je na primer za določeno delovno mesto možno iz 17 plačilnega razreda z leti priti do 27 plačilnega razreda, zakaj ne bi že v startu bil za to delovno mesto določen 27 plačilni razred.
Opazujem tudi, da je veliko nezadovoljstva med delavci glede primerjanja med zaposlenimi v javni upravi, kdo je v višjem plačilnem razredu in zakaj. Pri tem mislim na tiste, ki so na istem delovnem mestu. Pride do razprtij, nezadovoljstva, posledično tudi do slabše opravljenega dela.
Skratka ne razumem čemu in komu koristi to, da z leti napreduješ v plačilne razrede in zakaj ne bi bila plača enotna za vsako posamezno delovno mesto.
Plačilni razredi so zelo nepravični do večine zaposlenih. Potrebno bi bilo ponovno ovrednotiti delo ljudi in postaviti povsem nove načine nagrajevanja za aktivnost.
Vrednotenje dela brez, da bi upoštevali trenutno finančno in socialno-ekonomsko stanje posameznika je zgrešeno.
Vsak človek si zasluži, da je zanj poskrbljeno v osnovnih življenjskih potrebah.
Na primer, če vzamemo v okvir mlado družino, mladega delavca brez lastnega stanovanja, brez privarčevanega denarja, brez zapuščine, s starim avtomobilom, v primerjavi s starejšim delavcem, ki nima otrok, z večsobnim stanovanjem ali hišo, z dobrim avtomobilom, vikendom oz. zapuščino in veliko privarčevanega denarja se zdi, da bi bilo pravično, da družba pomaga predvsem prvemu, da se postavi na noge, da postane samostojen, neglede na to, da je starejši delavec delal že vrsto let.
Kljub temu pa se zdi smiselno, da se nagradi vztrajno in dobro delo osebe, ki je zvesta podjetju in delo zanj opravlja že dolgo. Toda ob dobri plači se zdi nagrajevanje skoraj nesmiselno oz. se zdi, da bi bilo dosti boljše kot nagraditi v plačilu, nagraditi v obliki dela prostih dni ali morda drugih ugodnosti, na primer dodatnih zdravstvenih ugodnosti, ki so povezane z opravljanjem dela.
V obstoječem kapitalističnem sistemu pa je pač tako, da se vrednoti zgolj opravljanje dela, četudi delavec živi na cesti in nima nikakršne perspektive za kakršnokoli zadovoljivo napredovanje. Tako mislim, da ni bistveno ali gre za novega ali starega ali "vmesnega" delavca, temveč predvsem okvir, ki ga družba postavlja za vrednotenje posameznika ob istočasnosti opravljanja dela.
Druga zadeva so razlike v prihodnih med razredi. Pomeni, da nekdo, ki napreduje iz najnižega razreda za en razred višje, je razlika v prihodku zelo majhna v primerjavi s tistim, ki napreduje iz predzadnjega najvišega razreda v najviši razred. Karikiram - prvi si bo z večjo plačo lahko kupil en "burek" več, drugi pa "1000" burekov več.
Tretja zadeva je, da sicer nekateri v osnovnih razredih ne napredujejo veliko, dobivajo pa nagrade, ki so tako velike, kot bi napredovali za "100" rezredov. - Kar hočem povedati je, da se zdi smiselno, da se odločimo za en ali dva načina nagrajevanja, ne pa da se utečeno nagrajevanje zaobide, ter se ga prikaže kot minimalističnega v primerjavi z nagrajevanjem v obliki enkratnih izplačil. Češ, za rajo so dobri nižji razredi, za "bankirje" pa polmilijonske nagrade za " uspešno delo" ali pa blazno visoke odpravnine.
Državo vodijo ljudje, ki so pozicionirani v višjih razredih. Jasno je, da ne bodo spustili pozicije moči, ter sistem nagrajevanja podredili DEJANSKI potrebi ljudi. - To je bistveno!
Temu sledi tudi funkcioniranje izobrževalnega sistema, ki je temu prav tako podrejen. Tako naposled enemu človeku izobrazba prinese praktično celotno življenje zagotovljene kvalitetne možnosti za bivanje, drugemu, ki je manj izobražen pa celotno življenje životarjenje in stanje v vrsti rdečega križa, neglede na to ali je zaposlen ali ne.
--
V predlogu ste navedli en kup posploševanja. Dejansko so razmere zelo različne. Nekje je tako kot pravite, drugje ni, ponekod le deloma ali občasno itn. Veliko je odvisno tudi od vrste dela, ki ga oseba opravlja. Na primer ponekod mora biti delo opravljeno v točno predvidenem načinu in so odstopanja v opravljanu minimalna ali celo nična. Spet, drugje so razlike zelo velike, recimo v opravljanju dela med vajencem ali na novo zaposlenim ali osebo, ki delo opravlja že desetletja. Torej posploševanje nikakor ni na mestu.
Druga zadeva je kvaliteta opravljenega dela in pričakovanja, ki se zahtevajo od zaposlenega. Tudi v tem lahko vidimo, da posploševanje (v smislu mladi, stari, novo zaposleni, staro zaposleni ipd) ni na mestu.
Kljub temu sem glasoval ZA.
.
V osnovi je sistem napredovanja kar ok.
Problem je, kot pri večini stvari v Sloveniji, v njegovem izvajanju. To, da so skoraj vsi zaposleni v JS ocenjeni z oceno "odlično", vmes je tu in tam kak "prav dober", slabiših ocen pa ni, je absurdno.
Če bi nekako uspeli urediti sistem tako, da bi bilo to ocenjevanje veliko bolj realno, se mi zdi napredovanje v višji plačilni razred dobra vzpodbuda za prizadevne in dobre delavce. Hkrati bi bilo smiselno uvesti tudi možnost nazadovanja za tiste, ki so konstantno pod pričakovanji.
Tako kot je pa imamo dejansko avtomatično napredovanje vseh zaposlenih vsakih toliko let, ker so itak vsi odlični....kar je neumnost - dodatek na delovno dobo že imamo, za to res ni smiselno dvigati še plačnega razreda.
David s tem ocenjevanjem se ne strinjam. Tudi sam sem kot delavec zaposlen v javni upravi. Odlične in sem pa tja kakšne prav dobre ocene so rezervirane za funkcionarje na ministrstvih in njihovih službah. Za nas navadne delavce pa so še kako rezervirane tudi ocene dobro in zadostno. Problem je v tem, ker mi navadni delavci zaradi takih ocen napredujemo vsake tri leta za en razred (to se pozna za 10 - 30 EUR pri plači), tisti tam gori z odličnimi ocenami pa napredujejo po dva do tri razrede na tri leta, kar pomeni tudi do 250 EUR ali pa še več večja plača na mesec ob njihovih plačilnih razredih. Ko sem napredoval za en plačilni razred (24 EUR neto na mesec) sem državo stal 288 EUR na leto več. Na ministrstvu pod okriljem katerega delam pa je funkcionar napredoval dva razreda (136 EUR na mesec) ta pa državo stane 1632 EUR na leto več. Pa še en kup bonitet mu pripada. Je to pošteno. Sem ZA sprejetje predloga.
Vidim problem tudi v tem, da ocenjevanja niso objektivna in pravična. Različne vodje imajo različne načine ocenjevanja. Vem, da obstajajo napisana pravila oz. merila, kaj pomeni kakšna ocena, vendar vsi vodje nimajo teh sposobnosti, da bi znali ocenjevati po teh navodilih oz. se včasih ne želijo komu "zameriti" oziroma ne znajo ločiti osebne odnose od profesionalne ravni odnosov. Vsako delo mora biti opravljeno dobro in vsak mora dati vse od sebe, da je delo opravljeno v najkrajšem možnem času. Res je, da so eni bolj sposobni od drugih, važno pa je, da se vsak zaposleni potrudi po svojih najboljših močeh. Tisti, ki pa ne menijo tako in ne živijo po takšnih načelih pa itak ne bodo kaj več naredili, da bi prišli v višji plačilni razred in navadno imajo takšni v javni upravi tudi močne "botre" in se ne sekirajo, ker jim kritike nihče ne upa izreči. Žal je tako.
@leseniunikati
Podatki ocenjevanja javnih uslužbencev za leto 2015:
Odlično - 75,9%
Zelo dobro - 20,2%
Dobro - 3,6%
Zadovoljivo - 0,3%
Nezadovoljivo - 0,0% (s številko - 4 zaposleni)
Imate morda kakšne bolj sveže podatke, ki kažejo na neko bolj realno porazdelitev teh ocen v letih 2016 in 2017?
Nimam nobenih podatkov. S svojim predlogom želim samo opozoriti, da so plačilni razredi nesmiselni in nimajo nobenega dobrega učinka na boljše, slabše, počasneje ali hitreje opravljeno delo. Ne zanima me statistika (čeprav moram reči, da je videti malo čudno, da je toliko delavcev nadpovprečnih) temveč me zanima človek, odnosi, pozitivno delovno okolje, pozitivni in zadovoljni zaposleni. Kot sem že napisala moj predlog je za vsako posamezno delovno mesto isto plačilo, ki pa naj bo v osnovi dovolj veliko za človeka dostojno življenje v naši prelepi državi, kot obljublja Ustava RS. Za delovno dobo pa že sedaj dobimo procente, žal pač manjše kot v gospodarstvu. Delo pa mora tako in tako biti narejeno, ker narava dela navadno tako zahteva. Tisti, ki so nadpovprečni pa upamo, da jih bodo nadrejeni opazili in jih nagradili na podlagi takšnega sistema, kjer ne bo mogočih zlorab, izkoriščanj osebnega poznanstva in prijateljstva in bo temeljil samo na strokovnosti in objektivnosti. Upam, da ima naša mladina kakšne dobre predloge, ker zaupam njihovi še čisti, pozitivni miselnosti, ki jih spremljajo pogumne želje po spremembah.