Sprememba 11. člena PPOZNUOŠ

Sprememba 11. člena PPOZNUOŠ

Predlagam spremembo 11. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli.

Trenutni člen prilagam v priponki

Omejitve glede tega, da večina ocen ne sme biti pridobljena na podlagi pisnih izdelkov, se mi zdijo nesmiselne iz več razlogov:

· Pisni izdelki so edini pravi legitimni odraz znanja učenca, saj so glede na ostale oblike ocenjevanja bolj poglobljeni in v večji meri izključujejo subjektivnost ocenjevalca, saj se lahko na pisni izdelek bolj učinkovito pritožiš, ker imaš pisni dokaz

· Pisni izdelki so časovno učinkovitejši, saj jih ves razred piše naenkrat, za kar grejo tri šolske ure (ena ura priprave na test, ena ura testa in ena ura poprave/analize), v primerjavi z ustnim ocenjevanjem znanja, za katerega gre do n-krat 15 minut (n = število učencev, ki je v veliki večini primerov okoli 20, torej 20 krat 15 min je enako 300 min ali skoraj 7 ur), kdor pa ni ocenjevan, po navadi gleda v zrak.

· Pisni izdelki morajo biti napovedani vnaprej, medtem ko ustno ocenjevanje ni nujno napovedano (razen, kdaj je »začetek spraševanja«), torej so učenci brez statusa pod večjim stresom, kadar tvegajo, da bodo ustno ocenjeni, kar ima slabe posledice na njihovo zdravje, pa tudi večkrat se izkaže, da tovrstno ustrahovanje ni produktivno z vidika usvojenega/izkazanega znanja.

· Če ne sme biti večina ocen pisnih, to pomeni, da mora biti vsaj polovica bodisi ustnih ali v obliki seminarskih nalog, predstavitev, izdelkov ipd., kar je spet časovno manj učinkovito, ker potem zmanjka časa, da učitelj pokrije določene vsebine, in s tem učenci ne dobijo dovolj širokega znanja.

Zato predlagam, da se črta nepotrebne omejitve glede razmerja pisnih in nepisnih ocen. S tem ne bo nihče v izgubi, saj lahko učitelj določi razmerje oblik ocenjevanj po svoje in bojo kvečjemu v prednosti tisti učitelji, ki bodo želeli imeti večji delež pisnih ocen.

Sprememba 11. člena PPOZNUOŠ

Predlagam spremembo 11. člena Pravilnika o preverjanju in ocenjevanju znanja ter napredovanju učencev v osnovni šoli.

Trenutni 11. člen lahko najdete v prilogi.

Omejitve glede tega, da večina ocen ne sme biti pridobljena na podlagi pisnih izdelkov, se mi zdijo nesmiselne iz več razlogov:

• Pisni izdelki so edini pravi legitimni odraz znanja učenca, saj so glede na ostale oblike ocenjevanja bolj poglobljeni in v večji meri izključujejo subjektivnost ocenjevalca, saj se lahko na pisni izdelek bolj učinkovito pritožiš, ker imaš pisni dokaz
• Pisni izdelki so časovno učinkovitejši, saj jih ves razred piše naenkrat, za kar grejo tri šolske ure (ena ura priprave na test, ena ura testa in ena ura poprave/analize), v primerjavi z ustnim ocenjevanjem znanja, za katerega gre do n-krat 15 minut (n = število učencev, ki je v veliki večini primerov okoli 20, torej 20 krat 15 min je enako 300 min ali skoraj 7 ur), kdor pa ni ocenjevan, po navadi gleda v zrak.
• Pisni izdelki morajo biti napovedani vnaprej, medtem ko ustno ocenjevanje ni nujno napovedano (razen, kdaj je »začetek spraševanja«), torej so učenci brez statusa pod večjim stresom, kadar tvegajo, da bodo ustno ocenjeni, kar ima slabe posledice na njihovo zdravje, pa tudi večkrat se izkaže, da tovrstno ustrahovanje ni produktivno z vidika usvojenega/izkazanega znanja.
• Če ne sme biti večina ocen pisnih, to pomeni, da mora biti vsaj polovica bodisi ustnih ali v obliki seminarskih nalog, predstavitev, izdelkov ipd., kar je spet časovno manj učinkovito, ker potem zmanjka časa, da učitelj pokrije določene vsebine, in s tem učenci ne dobijo dovolj širokega znanja.

Zato predlagam, da se črta nepotrebne omejitve glede razmerja pisnih in nepisnih ocen. S tem ne bo nihče v izgubi, saj lahko učitelj določi razmerje oblik ocenjevanj po svoje in bojo kvečjemu v prednosti tisti učitelji, ki bodo želeli imeti večji delež pisnih ocen.