1. 8. 2017
Odziv Ministrstva za okolje in prostor
Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo določa pravila ravnanja v proizvodnji ter pri dajanju v promet in pri uporabi embalaže ter pravila ravnanja in druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaže za preprečevanje ali zmanjševanje kakršnega koli vpliva embalaže in odpadne embalaže na okolje ter za preprečevanje trgovinskih ovir ter izkrivljanja in omejevanja konkurence. Predpis je skladen z zakonodajo EU.
Področje embalaže je harmonizirano v EU. Embalaža je lahko dana v promet le, če izpolnjuje vse predpisane bistvene zahteve, po drugi strani pa država ne sme omejevati dajanja na trg embalaže, ki te zahteve izpolnjuje. Država tudi ne sme prepovedati dajanja v promet embalaže, ki je zakonito dana v promet v drugi državi članici. Poleg tega predpisi EU zelo natančno določajo zahteve za materiale in izdelke, namenjene za stik z živili, predvsem z namenom preprečiti, da bi sestavine iz materialov prehajale v živila v takih količinah, ki bi lahko ogrožale zdravje ljudi ali povzročale nesprejemljive spremembe v sestavi živil oziroma, ki bi lahko poslabšale njihove organoleptične lastnosti. Izbira embalažnega materiala, oblika in velikost embalaže igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti in neoporečnosti živil ter pri določanju pogojev, pod katerimi je treba določeno živilo hraniti, da ohrani svoje lastnosti in je neoporečno do konca roka uporabe, ki je naveden na embalaži.
Del predloga se nanaša na zmanjševanje količin embalaže za enkratno uporabo v fazi njene potrošnje. Uredba o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo že več kot 10 let določa, da proizvajalci svoje proizvode lahko embalirajo v vračljivo embalažo za večkratno uporabo, za kar so jim dane tudi določene spodbude, kot je oprostitev od plačila okoljske dajatve in stroškov ravnanja z odpadno embalažo. Proizvajalci pa pri odločitvi za ali proti vračljivi embalaži pretehtajo vse vidike, med drugim tudi glede varnosti in neoporečnosti proizvodov, embaliranih v vračljivo embalažo, vplivov takšne embalaže na okolje v vseh fazah proizvodnje, transporta, čiščenja in priprave embalaže na ponovno polnitev ter potrošnje. Zlasti pri živilih je pomembno zagotavljanje njihove varnosti in neoporečnosti. Predloga ni mogoče realizirati na način, da bi s predpisom prepovedali določene vrste embalaže, določili najmanjšo še dovoljeno embalažno enoto za posamezen proizvod ali pa določili uporabo nekaterih vrst embalaže ali velikosti posameznih embalažnih enot kot obvezne. Tudi v tem primeru pa velja, da ponudba sledi povpraševanju. Ker prav potrošniki sami igramo ključno vlogo pri ravnanju z embalažo in odpadno embalažo, moramo biti primerno obveščeni in okoljsko ozaveščeni, da lahko prilagodimo svoje vedenje in spremenimo odnos do potrošništva. Proizvajalci se namreč zelo hitro prilagodijo zahtevam potrošnikov in ponujajo take izdelke, kot jih potrošniki najraje izbiramo.
Del predloga pa se nanaša na zmanjševanje potrošnje plastičnih nosilnih vrečk. Nosilne vrečke so embalaža, ne glede na material, iz katerega so izdelane, med njimi so najbolj razširjene plastične nosilne vrečke. Za nosilne vrečke v celoti velja Uredba o embalaži in odpadni embalaži, v kateri pa, enako kot v zakonodaji EU, niso bili določeni nobeni posebni ukrepi za zmanjševanje potrošnje plastičnih nosilnih vrečk, pa čeprav se uporabljajo za različne namene, njihova potrošnja pa se bo nedvomno nadaljevala tudi v prihodnje.
Večina skupnega števila uporabljenih plastičnih nosilnih vrečk v EU so vrečke z debelino stene manj kot 50 mikronov (lahke plastične nosilne vrečke), ki jih potrošniki manj pogosto ponovno uporabimo kot debelejše plastične nosilne vrečke, zato hitreje postanejo odpadki. Ker je njihova masa majhna, pogosteje tudi smetijo okolje. Zmanjšanje potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk tako posledično prispeva k zmanjševanju onesnaževanja okolja.
Ravni potrošnje plastičnih nosilnih vrečk se med državami EU močno razlikujejo, in sicer zaradi razlik v potrošniških navadah, okoljski ozaveščenosti ter učinkovitosti ukrepov, ki jih sprejmejo države članice. Nekaterim državam članicam je v preteklih letih uspelo občutno zmanjšati potrošnjo plastičnih nosilnih vrečk. V najuspešnejših sedmih državah članicah raven potrošnje takih vrečk znaša le še 20 % povprečne potrošnje v EU. Izkušnje teh držav kažejo, da ima pri doseganju ciljev v zvezi z zmanjšanjem potrošnje plastičnih nosilnih vrečk odločilno vlogo obveščanje potrošnikov, zato je treba zlasti na institucionalni ravni okrepiti aktivnosti za dvig ozaveščenosti potrošnikov o vplivu plastičnih nosilnih vrečk na okolje in končati sedanje dojemanje plastike kot neškodljivega in poceni blaga. Temu je sledila sprememba zakonodaje EU o embalaži in odpadni embalaži, vlada pa je ta mesec obravnavala spremembe in dopolnitve Uredbe o ravnanju z embalažo in odpadno embalažo iz tega naslova. Določena sta prepoved brezplačnih plastičnih nosilnih vrečk in nov okoljski cilj – zmanjšati letno raven potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk. Z namenom prispevati k odpravljanju smetenja, spreminjanju vedenjskih vzorcev potrošnikov in spodbujanju preprečevanja odpadkov so sprejeti določeni ukrepi, katerih cilj je, da se letna raven potrošnje lahkih plastičnih nosilnih vrečk zmanjša pod 90 vrečk na prebivalca do 31. decembra 2019 in pod 40 vrečk na prebivalca do 31. decembra 2025. Ključni ukrep za doseganje tega cilja je povečati ozaveščenost potrošnikov o vplivu lahkih plastičnih nosilnih vrečk na okolje, čemur bo ministrstvo posvetilo posebno pozornost v prihodnjem kratkoročnem obdobju.
Na vseh prodajnih mestih blaga ali izdelkov bodo od 1. 1. 2019 dalje prepovedane brezplačne plastične nosilne vrečke, kar pa ne pomeni, da jih trgovci ne smejo ukiniti že pred tem datumom. Tudi potrošniki lahko že danes na prodajnem mestu zavrnemo ponujene brezplačne nosilne vrečke in uporabimo svoje, ki jih vzamemo s seboj po nakupih.
V okoljski cilj in prepoved brezplačnih nosilnih vrečk pa niso vključene tiste plastične nosilne vrečke, ki so namenjene za primarno embalažo svežih živil, ki niso predpakirana, in jih potrošniki tudi uporabimo v ta namen, če je debelina njihove stene manj kot 15 mikronov. V Sloveniji namreč v prodaji na drobno velika večina sadja in zelenjave, pogosto pa tudi sveže meso, mesni izdelki in delikatese, niso predpakirani, kar izhaja iz naših navad, da želimo sami izbirati posamezne kose, ali da nam mesar v mesnici ali prodajalec v posebnem oddelku delikatese postreže meso ali delikatese, ki jih sami izberemo. Na oddelku sadja in zelenjave so nam samopostrežno na voljo brezplačne zelo lahke plastične nosilne vrečke manjšega volumna, s čimer se že več let zagotavlja uveljavljanje načela varne hrane glede omejevanja prenosa škodljivih snovi z ene vrste sadja ali zelenjave na drugo vrsto. Vsaka drugačna embalaža, na primer plastične škatle ali papirnate vrečke, je težja in bi samo povečala količine embalaže in odpadne embalaže. Uporaba vrečk obenem prispeva tudi k temu, da se zavrže manj hrane, saj imamo potrošniki možnost izbrati samo toliko kosov oziroma takšno količino živil, kot jih dejansko potrebujemo. S predpakirano hrano se namreč poveča tudi verjetnost za dvig količin odpadne hrane, ker je v posamezenm paketu več hrane, kot jo potrebujemo ali pa npr. trgovec zavrže celoten paket zaradi enega poškodovanega ali nagnitega sadeža. Uvedena izjema je tako z okoljskega vidika in z vidika vplivov na zdravje ljudi upravičena in sprejemljiva.