8. 8. 2017
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Enakost žensk in moških ter varstvo pred diskriminacijo sta temeljni človekovi pravici in temeljni vrednoti sodobnih demokratičnih družb. Načelo enakosti in prepoved diskriminacije sta vgrajena v vse temeljne mednarodne akte s področja človekovih pravic. Načelo enakosti zahteva, da enako situacijo obravnavamo na enak način, neenako situacijo pa na različen. V kolikor ne ravnamo v skladu s tem načelom, je takšno ravnanje, v odsotnosti objektivne in razumne utemeljitve, diskriminacija. Vendar pa je dovoljeno, in ne gre za diskriminacijo, če sprejmemo ukrepe za odpravo dejanske neenakosti in izboljšanje položaja določenih diskriminiranih skupin, če je to objektivno in razumno. K sprejetju takšnih specifičnih pozitivnih ukrepov za odpravo diskriminacije žensk in spodbujanje enakosti žensk in moških nas zavezujejo Konvencija Združenih narodov o odpravi diskriminacije žensk, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 12. protokol h konvenciji in zakonodaja Evropske unije.
Da bi preprečili posredno diskriminacijo, je namreč v nekaterih primerih potrebno sprejeti ukrepe, s katerimi ljudem, ki se nahajajo v de facto različnih situacijah, zagotovimo enake možnosti in pravice, preko različnega obravnavanja, glede na njihove različne okoliščine. Tako morajo vlada, delodajalci in ponudniki storitev zagotoviti prilagoditev svojih pravil in sprejeti pozitivne ukrepe za vzpostavitev t.i. dejanske (materialne) enakosti. Z izogibanjem sprejetja posebnih ukrepov se namreč poveča tveganje, da bodo notranja pravila, predvsem pa praksa delovanja, prerasla v indirektno diskriminacijo.
Pri tem je treba opozoriti, da mednarodna priporočila izrecno poudarjajo, da morajo biti tovrstni ukrepi zastavljeni kratkoročno in z v naprej določenim rokom, da mora biti že navzven jasno, da gre za izredni ukrep in ne splošno pravilo, ter da morajo biti ti ukrepi izrazito ciljno usmerjeni, s čimer je splošna zahteva po sorazmernosti tovrstnih ukrepov še dodatno nadgrajena. V Republiki Sloveniji je pravna podlaga za uvedbo posebnih ukrepov vsebovana v 17. in 18. členu Zakona o varstvu pred diskriminacijo in 7. členu Zakona o enakih možnostih žensk in moških. Skladno z mednarodnimi akti oziroma zavezami in direktivami Evropske unije zakona opredeljujeta posebne ukrepe kot tiste ukrepe, s katerimi je mogoče zagotoviti enakost v najbolj očitnih primerih neenakosti. Opredelitev pozitivnih ukrepov v Zakonu o varstvu pred diskriminacijo je povzeta po 5. členu direktive 2000/43. Zakon tudi opredeljujeta subjekte, ki lahko sprejemajo posebne ukrepe. To so skoraj vse pravne osebe, ki lahko v vlogi delodajalca, izobraževalne ustanove oziroma ponudnika določenega blaga ali storitve dajejo prednost določeni skupini oseb ali zanje uvajajo posebne spodbude. Gre za možnost in ne obvezo vseh navedenih subjektov, da uvedejo posebne ukrepe na tistih področjih svojega delovanja, na katerih ocenijo, da so potrebni in smiselni. Ker gre za občutljivo področje, je v zakonu natančno opredeljen postopek sprejema pozitivnih ukrepov (analiza obstoječega stanja, opredeljenost v internih aktih), redno preverjanje njihove ustreznosti in takojšnjo odpravo, ko je ugotovljeno, da niso več potrebni.
Iz navedenega izhaja, da je pobudnikov predlog, da se prepove kakršnokoli razlikovanje na podlagi spola nesprejemljiv, saj posebni ukrepi pod zakonsko določenimi pogoji, ne pomenijo diskriminacije.