Grenka resnica o darovanju človeških organov
Inštitut za anatomijo medicinske fakultete izobražuje in tudi posluje – za čigav žep?
Za odvzete dele človeškega telesa sicer ni dopustno dati oziroma prejeti nobenega plačila niti druge premoženjske koristi. (4. člen ZOPDCT)
Avgijev hlev je večna prispodoba nagrmadenega blata, ki ga lahko le Herkul očisti v enem dnevu. In ker na Slovenskem ne domujejo grški mitološki junaki, se posamične zgodbe iz sveta medicine odvijajo kot šokantni trilerji: nepotrebne smrti otrok, doktor smrti... A zdi se, da ni dejanja, ki bi bilo tako nepietetno kot primer prodaje trupel pokojnikov, ki so pred smrtjo svoje telo ali dele telesa prepustili medicini v dobri veri, da – če že ne bodo darovali organov, ki bi pomagali živim – bi na njih študenti medicine bogatili svoje znanje. Bogatijo pa je tudi drugi, na primer v letu 2015 akademik v UKC Ljubljana, ki je dele prodajal komercialnim ponudnikom. Truplo naj bi bilo v preprodaji vredno tisočaka.
Darovalcem organov pogoste ne odvzamejo samo organov, ampak tudi tkiva, kot so koža, roženica, kite, ligamenti, kosti, srčne zaklopke, arterije. V Ameriki so se zdravniki, ki se ukvarjajo s transplantacijami, začeli zanimati tudi za nadaljnjo uporabo celih udov, obraza, hrustanca in črevesja ter izračunali, da znaša vrednost posameznih uporabnih delov človeškega telesa skupno 220.000 €.
Predlagam spremembo 4. člena zakona o odvzemu in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja (ZOPDCT) tako, da je za odvzete dele človeškega telesa dopustno dati oziroma prejeti plačilo.