Maturitetni esej iz materinščine v letu 2018
Le še en dan namreč loči dijake zadnjih letnikov srednjih šol do pisanja eseja, s katerim se bo v četrtek, 4. maja, začel spomladanski rok splošne mature, nanj pa se je prijavilo 6.769 kandidatov. V maturitetnem eseju se pokaže posameznikova zmožnost literarnega branja, interpretacije besedila, literarnega raziskovanja, obvladanja slovenskega knjižnega jezika in sposobnost esejskega pisanja. Zato ni čudno, da ocena eseja znaša kar polovico končne ocene pri slovenščini na splošni maturi.
Naslov letošnjega sklopa maturitetnega eseja je Človek v kolesju sistema, obvezni deli pa Alamut Vladimirja Bartola in Krasni novi svet Aldousa Huxleya.
Sedaj pa uganka: kolikokrat v dobrih dvajsetih letih so slovenski dijaki pisali maturitetni esej iz materinščine o literarnem delu slovenske avtorice? Pravilen odgovor je: niti enkrat.
Zato je moj predlog, namenjen Državnemu izpitnemu centru in Zavodu za šolstvo in sicer, naj se za pisanje maturitetnega eseja iz materinščine v letu 2017/18 izbere slovensko književnico že v učnem programu in tudi na maturi.
Ne vem, ali vaša navedba, da v zadnjih 20 letih na maturi ni bilo nobene knjige slovenske avtorice, drži. Ne da se mi sicer iskati po RIC-u za vsako leto, vendar močno dvomim. Kljub temu pa se mi ne zdi smiselno, da nasilno vključujemo dela določenih avtorjev samo zaradi njihovih "manjšinskih" osebnih značilnosti.
Kaj bi sploh radi dosegli s tem, ko bi bila knjiga na maturi od slovenskega avtorja ženskega (sklepam da biološkega) spola? V Sloveniji ženske niso tako diskriminiriane, da bi morali kvote uvajati povsod, tudi tam, kjer ni treba. Ne vem, koliko bi zares ta ukrep zmanjšal domnevno diskriminacijo žensk. Morda bi se pa dijakom še bolj zamerilo vseskupaj.
Kaj bo naslednji korak? Obvezno branje romanov temnopoltih slovenskih avtorjev/ic, gejevska literatura Braneta Mozetiča in Vitana Mala? Življenjepis slovenskega invalida? Čefurji raus!? Islamska književnost?
Nič nimam proti temu, da se berejo dela stigmatiziranih skupin v naši družbi, tudi sam sem del ene, ampak ne more pa biti to neka obveznost, ker se potem zgublja pestrost nabora vrhunskih del, ki ne ustrezajo vašim kriterijem. Lahko seveda podate utemeljen predlog odgovorni skupini ljudi na RIC-u, zakaj naj se v prihodnje odločijo za slovensko žensko avtorico, pri tem imate vso mojo podporo, vendar ne morete jim tega ukazati.
radiokricac.si
Dana Valič: ljubezen do jezika je ena ključnih življenjskih opredelitev
Tovarišica Dana Valič, dekliško Klanjšček, rojena v Ljubljani, starša pa sta se po razpadu Avstro-Ogrske pred fašizmom s Primorske umaknila v Ljubljano, se je najbrž tudi zaradi izkušenj njenih rojakov s poitaljančevanjem odločila za študij slavistike na višji pedagoški šoli. Slovenščino je poučevala sprva na moščanski gimnaziji, kasneje po osvoboditvi pa na osnovni šoli Ketteja in Murna na Kodeljevem. Družina je bil vseskozi do konca predana slovenstvu in boju zoper socialne in narodnostne krivice. Njen zdaj žal že pokojni soprog je bil znameniti dramski igralec in član Partizanskega gledališča Aleksander Valič. Z Dano Valič se je za Radio KRIČAČ pogovarjal Aleš Kardelj; Vprašanjem – zakaj in kdaj se je opredelila za upor zoper italijanske fašiste, kako je doživelia in doživljala prve dni okupacije – vse do njene prve aretacije in kasneje transporta v taborišče v Italiji, sta namenila začetek tega nadvse zanimivega in v mnogočem pretresljivega pogovora..
Kaj imate proti književnikom?
Kar se tiče slovenskih avtorjev na esejih pomeni, da dobijo tudi več knjižničnega nadomestila od izposoje... vse je trgovina...