6. 6. 2017
Odziv Ministrstva za javno upravo
Glede opredelitve delovnih izkušenj pojasnjujemo, da so delovne izkušnje opredeljene v 13. točki 6. člena Zakon o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 63/07 – uradno prečiščeno besedilo, 65/08, 69/08 – ZTFI-A, 69/08 – ZZavar-E in 40/12 – ZUJF; v nadaljevanju besedila: ZJU), ki določa, da se kot delovne izkušnje šteje delovna doba na delovnem mestu, za katero se zahteva ista stopnja izobrazbe in čas pripravništva v isti stopnji izobrazbe, ne glede na to, ali je bilo delovno razmerje sklenjeno oziroma pripravništvo opravljeno pri istem ali pri drugem delodajalcu. Za delovne izkušnje se štejejo tudi delovne izkušnje, ki jih je javni uslužbenec pridobil z opravljanjem del na delovnem mestu, za katero se zahteva za eno stopnjo nižja izobrazba, razen pripravništva v eno stopnjo nižji izobrazbi. Kot delovne izkušnje se upošteva tudi delo (izven delovnega razmerja) na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira. Delovne izkušnje se dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih sta razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe.
Za izvajanje 13. točke 6. člena ZJU je ministrstvo pripravilo pojasnilo, ki je dostopno na spletni strani ministrstva.
V navedenem pojasnilu sta med drugim navedena dva primera (točka 3 in 4), ko je možno delovne izkušnje, pridobljene izven delovnega razmerja upoštevati tudi na podlagi študentske napotnice ob pogoju, da gre za opravljanje dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, pri čemer se tovrstne delovne izkušnje dokazujejo z verodostojnimi listinami, iz katerih morata biti razvidna čas opravljanja dela in stopnja izobrazbe, potrebna za opravljanje tega dela, s tem, da mora oseba takšno stopnjo izobrazbe tudi imeti.
V drugem primeru, ko oseba lahko uveljavlja delovne izkušnje, pridobljene izven delovnega razmerja, in sicer na podlagi opravljanja dela na enaki stopnji zahtevnosti, kot je delovno mesto, za katero oseba kandidira, čeprav take stopnje izobrazbe ni imela, pa posebej poudarjamo, da je priznavanje takih delovnih izkušenj res zelo izjemna možnost in je treba to možnost uporabljati samo izjemoma in res v utemeljenih primerih, ko lahko izdajatelj potrdila dokaže glede opravljene naloge te osebe, da so njene naloge ustrezale zahtevnosti nalog, za katere se zahteva določena stopnja oziroma raven izobrazbe, čeprav konkretna oseba te stopnje oziroma ravni izobrazbe ni imela v času opravljanja teh nalog. To pomeni, da gre za možno izjemo, ki se presoja v postopku zaposlitve.
Glede verodostojnosti listine pojasnjujemo še, da se je tudi Računsko sodišče opredelilo glede obličnosti dokazil, in sicer je navedlo, da je za verodostojnost dokumentacije pomembno, da je izvirna, in da potrjuje vsebino, ki je vezana na konkreten postopek. Dokument mora torej v postopku ugotavljanja izpolnjevanja pogojev glede delovnih izkušenj potrjevati delovne izkušnje glede na vrsto in zahtevnost dela ter trajanje takega dela. Potrdilo o obsegu in zahtevnosti opravljenega dela ter o času, v katerem je konkretna oseba navedeno delo opravljala, mora izdati pristojna oseba javnega zavoda oziroma oseba, ki bi lahko verodostojno potrdila vsebino, obseg in zahtevnost dela.
Upoštevaje določbo ZJU in opredelitev Računskega sodišča, je možno upoštevati le tiste delovne izkušnje (nekatere res samo izjemoma in le v utemeljenih primerih), za katere oseba predloži verodostojne listine. Njihovo ustreznost pa presoja predstojnik, natečajna komisija, ali javni uslužbenec, ki po pooblastilu predstojnika vodi postopek javnega natečaja.
Več pojasnil glede delovnih izkušenj pa se nahaja na spletni strani Ministrstva za javno upravo, in sicer pod rubriko Delovna področja/Uslužbenski sistem pod naslovom Pogoji za delovna mesta.
Zakaj pa naj bi bili študenti v realnem sektorju diskriminirani? Če je že predlog za priznanje delovnih izkušenj študenta, naj velja za vsa študentska dela, ki so direktno vezana s smerjo študija.
Nekako ne morem podpreti upoštevanja dela na črno v pozitivni smeri....
To ni delo na crno, pac pa nepravicna obravnava pri delovnih izkusnjah. Ali bos rekel, da nekdo ki dela 8 ur kot ti vsak dan nima pravice do uradnega priznanja delovne dobe? Po novem studentom ze tece delovna doba, ne vem sicer koliko se odvaja, ampak je studentsko delo sedaj tudi drazje od redne zaposlitve. Zanima me, kdaj lahko pričakujemo uradno priznavanje delovnih izkusenj v primeru da nekdo dela 40 ur na teden? Stevilo ur je zelo enostavno preveriti. Gre se samo za to, da je dejansko opravljeno stevilo ur in delo pravično ovrednotiti tudi pred zakonom kot delovne izkušnje in da se ne dela razlik med "izkušnjami prek studentskega servisa", izkušnjami "prek sp podjetja" in izkušnjami "rednega delovnega razmerja".
Zakon dokaj natančno določa, kaj spada pod študentsko delo.....in 40-urni delovni teden po nekaj mesecev skupaj definitivno ni v skladu s predpisi, ki urejajo študentsko delo.
Zato ne podpiram tega, da bi bilo zakonito ravnanje (zaposlitev ali legalna samozaposlitev) izenačeno z nelegalnim.
Ja, ni zakonito, ampak se se vedno dogaja. Ker se dogaja, ti ljudje nimajo nobenih pravic, niti jim niso priznane delovne izkusnje, torej so dvakratno oškodovani.
Koliko takšnih primerov poznate osebno?
Koliko od teh ste jih prijavili ustreznim inšpekcijskim službam?
Dokler bomo vsi samo gledali in pasivno odkimavali, se bo še naprej dogajalo....
V kolikor obstoječa zakonodaja in inšpekcijske službe niso uspešne v odpravljanju določene težave, je lahko smiselno spremeniti zakonodajo oz. ustvariti pogoje, da se zadeve uredijo. In če je to to kar predlaga predlog, naj bo to. Če ni, pan ni in naj bo nekaj drugega. Torej smiselno se zdi iskati rešitve težav.
V kolikor zaposleni na vladi v tem niso uspešni, kljub temu, da so za to plačani, se zdi potrebno na ista delovna mesta zaposliti ljudi, ki bodo sposobni najti rešitve za težave.