4. 4. 2017
Odziv Ministrstva za pravosodje
Ministrstvo za pravosodje pojasnjuje, da je bila kazen dosmrtnega zapora v Republiki Sloveniji uvedena z uveljavitvijo novega Kazenskega zakonika v letu 2008. Skladno z ureditvijo v drugem odstavku 46. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo, 6/16 – popr., 54/15 in 38/16; KZ-1) se ta lahko izreče za najhujša kazniva dejanja zoper človečnost (genocid, hudodelstvo zoper človečnost, vojno hudodelstvo in agresija. Skladno s pravili o izreku enotne kazni za kazniva dejanja v steku, pa se kazen dosmrtnega zapora lahko izreče tudi za dve ali več kaznivih dejanj po petem odstavku 108. člena (terorizem), po 116. členu (umor), po 352. členu (uboj predsednika republike), po drugem odstavku 360. člena (kaznovanje za najhujše oblike kaznivih dejanj zoper suverenost Republike Slovenije in njeno demokratično ustavno ureditev), po četrtem odstavku 371. člena (ogrožanje oseb pod mednarodnim varstvom) in po tretjem odstavku 373. člena (jemanje talcev) KZ-1.
Nadalje iz kriminoloških raziskav izhaja, da vse strožje predpisane kazni ne vplivajo na gibanje kriminalitete, saj preventivno (torej proti odločitvi potencialnega storilca za storitev kaznivega dejanja) deluje predvsem uspešnost pristojnih organov pri hitrem odkrivanju, pregonu in sojenju storilcem kaznivih dejanj. Ob tem je pomembno, da kazen dosmrtnega zapora, tako kot smrtna kazen, pomeni zgolj maščevanje družbe storilcu kaznivega dejanja, iz razvoja kazenskega prava in predvsem kaznovanja pa je jasno, da je treba povezovati različne vidike generalne in specialne prevencije, resocializacije, upoštevanja načela krivde pri določanju (zgornje) meje kazni in podobno, pri čemer povračilnost oziroma retribucija nikakor ni več glavni namen kaznovanja. Slednje izhaja tudi iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Kazenskega zakonika (KZ-1E), ki je trenutno v obravnavi v Državnem zboru RS in ki predlaga opredelitev namena kaznovanja tako, da gre za varovanje temeljnih vrednot pravnega reda, generalno in specialno prevencijo ter predvsem resocializacijo ob spoštovanju človeškega dostojanstva in osebnosti storilca.
Upoštevaje zgoraj navedeno ter dejstvo, da je kazen dosmrtnega zapora v veljavni ureditvi predvidena le za nekatera najhujša kazniva dejanja, ministrstvo za pravosodje ocenjuje, da širitev kroga teh kaznivih dejanj ni utemeljena.
Ministrstvo za pravosodje nadalje pojasnjuje, da je institut pogojnega odpusta ukrep, namenjen pripravi obsojenca na samostojno prevzemanje odgovornosti pod grožnjo, da se pogojni odpust lahko prekliče, če bo obsojenec v dobi do izteka kazni storil novo kaznivo dejanje. Veljavna ureditev, ki se nanaša na pogojni odpust v primeru izrečene kazni dosmrtnega zapora, pa poleg navedenega izhodišča dodatno poudarja še generalno preventivno funkcijo, saj je skladno s tretjim odstavkom 88. člena KZ-1 obsojenca mogoče pogojno odpustiti (ob obstoju ostalih zakonsko določenih predpostavk) šele, ko je prestal 25 let zaporne kazni. Ukinitev pogojnega odpusta v primeru izreka kazni dosmrtnega zapora ne bi sledila temeljnim vodilom izvrševanja kazenskih sankcij, še več, glede na novejšo prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (Sodba v primeru »Vinter in drugi proti Združenemu kraljestvu« (št. 71555/01, 16. 10. 2001), ki za ureditev kazni dosmrtnega zapora v Združenem kraljestvu navaja, da »… kazen dosmrtnega zapora pomeni kršitev 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, ker zakoni Združenega kraljestva dopuščajo revizijo ali pogojni odpust le v zelo omejenih primerih razlogov sočutja oziroma humanitarnih razlogov…«. ) bi takšna ureditev lahko predstavljala kršitev 3. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (prepoved mučenja).