Prekategorizacija umetniških predmetov na neumetniških šolah
Predlagam, da se na neumetniških smereh srednjih šol in gimnazij predmete Likovno snovanje, Glasbo, Umetnostna zgodovina (ponekod skupaj združena v Likovno umetnost ali Likovno teorijo) izvzame iz obveznega učnega načrta in da se jih prekategorizira v izključno izbirne predmete.
Svoj predlog utemeljujem z naslednjimi argumenti:
1. Večina za glasbeno in likovno področje nadarjenih otrok se tako ali tako vpiše na srednje šole, ki so posebej usmerjene v glasbo, likovno snovanje in umetnostno zgodovino. Na maturi si Glasbe, Umetnostne zgodovine in Likovne teorije na neumetniških gimnazijah ne izbere praktično nihče, saj marsikje niso organizirane maturitetne skupine za te predmete ali celo sama možnost opravljanja teh predmetov na šoli ni omogočena. Vse umetniške fakultete pa zahtevajo predvsem preizkus nadarjenosti, ne pa mature iz enega od teh predmetov kot pogoj za vpis, tako da lahko tisti z neumetniških gimnazij in ostalih šol še vedno kandidirajo za vpis na umetniške fakultete. Po potrebi pa se lahko pridružijo maturitetnemu pouku na drugi šoli, če njihova šola nima želenega izbirnega predmeta.
2. Obstajajo bistveno kakovostnejše poklicne srednje šole in strokovno usmerjene gimnazije na področju glasbe, likovnega snovanja in umetnostne zgodovine (oblikovne srednje šole, umetniške gimnazije ipd.) ter zunajšolski centri, ki omogočajo razvijanje kompetenc na teh področjih bistveno bolje, kot pa lahko to doseže srednješolski učitelj v pičlih 70 urah, kolikor znaša običajno število ur Glasbe, Likovnega snovanja in Umetnostne zgodovine v programih na za to nespecializiranih smereh.
3. Poznavanje glasbe, likovnega snovanja in umetnostne zgodovine dandanes ni več bistvenega pomena. Poleg tega pa naj bi – vsaj teoretično – že v osnovni šoli učenci dobili tiste ključne kompetence s področja glasbe, likovnega snovanja in pregled nad umetnostno zgodovino. Hkrati marsikatera osnova šola izvaja izbirni pouk pevskega zbora, inštrumentov, Umetnostne zgodovine in Likovnega snovanja, ki precej presegajo pouk, ki ga v praksi srečamo na srednjih šolah.
4. Izvajanje pouka glasbe, likovnega snovanja in umetnostne zgodovine je časovno potratno, saj ovira optimizacijo predmetnika v korist bolj prioritetnih predmetov. Poleg tega pa je problematično tudi to, da se učitelj ne more tako dobro posvetiti vsakemu posamezniku posebej, kar je pri teh predmetih še kako pomembno. Dodatne ure pa bi bile še večji poseg v optimiziran predmetnik.
5. Nenazadnje je tovrsten pouk tudi materialno in s tem okolijsko potraten (likovni pripomočki, posebne table, materiali …) in seveda tudi finančno potraten glede nakupa teh materialov, glasbil in obiskovanja razstav, koncertov in drugih prireditev. Največkrat pa je treba zanje plačati celo iz lastnega žepa, kar je nekako v neskladju z idejo javnega šolstva.