Zdravniške plače...
Predlagam vladi R Slovenije, da v izogib konfliktom z zdravniško zbornico omogoči zdravnikom napredovanja v višini dveh dodatnih plačnih razredov.
To pomeni, da vsak zaposleni zdravnik v sistemu javnega zdravstva R Slovenije lahko napreduje po plačni lestvici še za 2 razreda. Slednje pomeni, da je za zdravnika njegov najvišji možni plačni razred namesto 57-ga po novem 59-ti. Povem naj, da vsak plačni razred pri tako visokem količniku znaša okrog 200 € bruto.
Če se vlada tako odloči, se plače dvignejo vsem linearno za 2 plačna razreda oz. se prav tako lahko tudi določi, da se ta 2 plačna razreda doseže v napredovanji v naslednjih ocenjevalnih obdobjih.
Povdarim naj, da so pravzaprav najbolj problematične zgolj plače mladih zdravnikov in tkim. stažistov, ki še nimajo napredovanj in dodatkov oz. se ti obračunavajo od najnižjih osnov.
Prav tako povdarjam, da izstop zdravnikov iz veljavnega plačnega sistema pomeni zlom le tega. Enako bi torej lahko zahtevali tudi vsi drugi poklici npr. gasilci, pomočniki vzgojiteljev, policisti, učitelji... In to povsem upravičeno!
Povdarim naj tudi, da je dobršen del zdravnikov vendarle dobro situiran. Po svojem rednem delovniku jih kar nekaj opravljala tudi honorarne zaposlitve. Zlasti je to dobro razvidno pri zobozdravnikih, ki pacijente na koncesijo (plačnik je zdravstvena zavarovalnica) enostavno kar prenaročajo v svoje popoldanske "zasebne ambulante" (samoplačniško). Tako traja zdravljenje zoba na koncesijo 1 leto (če prej ne propade, zob namreč), samoplačniško pa 1 mesec (približno 300 €). Enako se dogaja v ortopediji, dermatovenerologiji itd.
Prav tako povdarjam, da imamo 2 medicinski fakulteti. Tista v Mariboru je nastala vsaj 10 let prepozno (z veliko entuziazma / nastati bi morala že ob osamosvojitvi R Slovenije) in vse to zaradi močnega lobija v Ljubljani. Povečati vpis na študij medicine (Pred leti je bilo potrebno imeti več točk za vpis na fakulteto za varnostne vede v MB kot na medicino. Čeprav si tam po diplomi praktično nezaposlljiv, razen, če že nimaš službe v policiji in študiraš izredno.).
Pojavlja se trditev, da bi več študentov medicine bilo moteče v bolnišnicah pri delu. Morda res?! Vendar ko tam mrgoli dijakov srednje zdravstvene šole ali pa študentov visoke zdravstvene šole, to pač nikogar ne moti in je to vzeto za nujnost. Torej naj ima več besede stroka, davkoplačevalci, uporabniki zdravstvenih storitev; ne pa zgolj lobiji (zdravniški, farmacevtski..).
Vsi si želimo višjih plač, pokojnin, socialnih transferjev... Enako pa se zavedamo, da je malha le ena, če se da enim, se prikrajša druge. Seveda razumem bes in jezo nekaterih, ko vidijo kaj se počne z denarjem na raznih slabih bankah, Banki Slovenije, dokapitalizacijah... Prav tako vem, da je nekoč plača 1.000 € za povprečnega Slovenca (l.2006 ob sprejemu evra) pomenila blagostanje. Vendar se način življenja spreminja (EU). Danes verjetno pomeni blagostanje pokojnina v višini 1.000 € in plača v višini 2.000 €. Oba zneska pa sta dandanašnji še daleč od razkošja in luksusa.
Zadnje tedne ima vsa država polna usta pridig o korupciji v zdravstvu; govorilo se je o preplačilih zdravil in pripomočkov, opozarjalo na silne milijone, ki se izgubijo, ter šepetalo o žepih, v katerih poniknejo. Le redkokdo pa je ob tem pomislil, da bi s tovrstnimi debatami pravzaprav morali opraviti že pred časom ter da je že davno napočil čas za ukrepanje. Ter za nastanitev odgovornih v penzion Za zapahi.
Te dni namreč minevajo natanko tri leta od bombastičnega vala racij, s katerim so kriminalisti razhajkali umazanijo na dnu zdravstvenega sistema. Kar so takrat našli pri zdravnikih, nad katere so se spravili, je presegalo celo njihova najbolj nora pričakovanja: na površje so izplavali sefi s kupi gotovine in zlatimi palicami ter tajni računi v tujini, na katere je zdravniška aristokracija prejemala podkupnine dobaviteljev. Vse je bilo tam – imena in priimki, potrdila, elektronski dopisi, prisluhi… Vzporedni svet je končno postal jasno viden.
Tri leta kasneje biznis poteka po starem.
Po policiji je v primer zagrizlo Specializirano državno tožilstvo, ki je, kot so pojasnili, ponovno zaslišalo vse osumljence. Toda ti še zmeraj niso pred sodiščem; preiskovalna sodnica se namreč še odloča, ali zbrani dokazi zadoščajo za začetek sojenja. Kar je seveda njena pravica; primer je vsekakor zelo zapleten in morda dokazi v resnici ne zadoščajo. Morda bi policisti morali najti dokumente o povezavah med zdravniki in Al Kaido; morda pa bi bilo dovolj, če bi kot ključni dokaz pred sodiščem zbrali vse vplačnike v sistem javnega zdravstva, ki smo v resnici plačali za tiste zlate palice.
Cincanje s pregonom korupcije v zdravstvu le še utrjuje vtis, da v naši državi nekaj ne štima, ko je treba elite pozvati k odgovornosti. Četudi je jasno, da so tisto, kar ne štima, prav naše elite. Ki so pravni sistem v pomembni meri sprevrgle v palico za rajo in korenček zase. Ali kot je za Delo dejal ustavni pravnik Andraž Teršek:
Pravo se je izrodilo v svoje nasprotje. Postalo je orodje lajšanja življenja ozkim skupinam družbeno privilegiranih in vplivnih, tistih na oblasti in z neposrednim vplivom na sistem. In na račun onih drugih, odvisnih in deprivilegiranih. Oblast s pomočjo prava prepogosto žali in ponižuje svoje lastne državljane.
Zato pa je oblast dosti manj groba z – oblastjo. Seznam odmevnih primerov, v katerih dokazi niso zadoščali bodisi za vložitev obtožnice bodisi za obsodbo tako levih kot desnih vplivnežev, je impresiven. Na njem med drugim najdemo afero z gradnjo vile nekdanje državne sekretarke Simone Dimic z velikodušnim posojilom NLB; pa zgodbo o korupcijskih očitkih na račun ljubljanskega župana Zorana Jankovića iz časov, ko je še(ri)foval v Mercatorju; pa pompozno najavljene 23 milijonov evrov težke odškodninske tožbe nekdanje druge največje državne banke NKBM proti nekdanjemu vodstvu okoli Matjaža Kovačiča; ter seveda razveljavitevsodbe proti nekdanjemu premierju Janezu Janši v zadevi Patria.
Mlini so mleli in mleli, na koncu pa se je iz njih pokadilo le malce dima v oči javnosti; ob penjenju tožilcev so veliki procesi padli. Tako so pač odločili sodniki.
Prav vloga slednjih je ključna pri pregonu sistemske korupcije, pravi odvetnica Ana Jug iz Skupine kazenska ovadba. Kot pojasnjuje, lahko sodniki pri obravnavi kompleksnih, napornih in javno odmevnih afer vedno izbirajo med dvema pristopoma: lahko se krčevito oprijemajo črke zakona, lahko pa skušajo zapolniti pravne praznine s temeljno etiko:
Dostikrat jih je strah, da se ne bodo pravilno odločili, zato rinejo v kalupe uveljavljene sodne prakse. Bojim se, da pri tem prevečkrat pozabijo, da sodnik ni birokrat, temveč je – sodnik. Ki mora razsojati tudi po svoji vesti, ne pa se zgolj skrivati za predhodnimi odločitvami.
Dolga leta je bila težava v predpisih. Ključno obdobje slovenske tranzicije – v katerem so pričeli gniti pomembni deli javnih sistemov, kot je zdravstvo – je zaznamovala neustrezna zakonodaja, ki marsikdaj sploh ni mogla parirati iznajdljivosti pokvarjenih elit; tako je bilo do nedavnega skoraj nemogoče preganjati kriminal belih ovratnikov in pranje denarja. Pa je Slovenija zavihala rokave in spremenila predpise; leta 2013 je agencija Sveta Evrope Moneyval lahko zadovoljno ugotovila, da je naša država “storila pozitivne premike pri odpravi vrste ugotovljenih pomanjkljivosti”; še posebej je evrokrate navdušilo spiljenje predpisov o odvzemu premoženja nezakonitega izvora.
Tako je država glede zaplembe premoženja nezakonitega izvora prevalila dokazno breme na osumljenca; sedaj sodišča izhajajo iz prepodstavke njegove krivde in ne več nedolžnosti. A zna se zgoditi, da bo že prav kmalu spet vse po starem – borci za dobrobit slovenskega pravnega sistema so že v akciji; nad novi zakon se je z ustavno presojo spravila družina nekdanjega potrčka Janeza Janše v Intereuropi Andreja Lovšina, ki dacarjem ni znal pojasniti, od kod mu 1,6 milijona evrov neprijavljenega denarja.
Prav odpor, s katerim so elite pričakale zaostritve predpisov, pritrjuje pojasnilom Jugove, da zakonodaja sama po sebi ni več najbolj problematična – temveč so problematične sodniške interpretacije. To je v intervjuju za Mladino pred slabim letom potrdil tudi šef Specializiranega državnega tožilstva (SDT) Harij Furlan, ki je dejal, da je “pravosodni sistem še zmeraj v krizi. Razmere v pravosodju samo odslikavajo razmere v družbi.” Slednjo v največji meri obvladuje kapital – in zdi se, da si kapital vse bolj podreja tudi sodišča in da pravica (ter krivica) postajata le še blago na svobodnem trgu od neodvisnega nadzora ločenega sodstva, po katerem harajo tisti, ki si lahko privoščijo najdražje odvetnike.
Vendar namen sodstva ni, da “odslikava razmere v družbi”, temveč da jih izboljšuje. Če jih ne, to seveda koristi strukturam, ki s svojim pohlepom in brezobzirnimi manipulacijami pijejo kri celotni skupnosti.
Pri čemer morda ne gre zgolj za nezavedne procese – ali kot je na teh straneh dejal nekdanji vojaški obveščevalec Brane Praznik:
Tako imenovani “osamosvojitelji” so – bodisi po lastni pameti bodisi po tujem naročilu – že po letu 1991 začeli načrtno prevzemati vse ključne institucije v slovenski družbi in zagotavljati svoj vpliv na njihovo delovanje. Preprosto zavlekli so se v vse pore sistema. In danes se sprašujemo, zakaj na primer naše sodstvo ne deluje, kot bi moralo. Zakaj je bilo zavrženih toliko ovadb ali pa so zaradi načrtnega zavlačevanja pregonljive in dokazljive zadeve zastarale? Pa saj to je bil načrt že od vsega začetka!
Pri zavračanju velikih primerov pa poleg sodnikov odgovornost nosijo tudi tožilci. Eden od najbolj v nebo vpijočih primerov je zgodba o umiku obtožnice zaradi nakupa mariborskih radarjev, ki so leta 2012 na ulice Maistrovega mesta pognali na tisoče vstajnikov, ti pa so iz mestne hiše odplaknili takratnega župana Franca Kanglerja. A verjetno so bili še bolj kot mariborska raja razočarani kriminalisti Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU).
Slednji so se zgodbe lotili že maja 2013, februarja naslednje leto pa so na mariborsko tožilstvo poslali ovadbo zoper Kanglerja in še tri vpletene. Zdelo se je, da je primer trden kakor kamen kost – nenazadnje je poleg kriminalistov sume kaznivih dejanj že marca 2013 potrdila tudi Komisija za preprečevanje korupcije, ki jo je vodil sedanji pravosodni minister Goran Klemenčič. Toda pred slabim letom dni je tožilka Katja Arnuš polno sodno dvorano presenetila z izjavo, da odstopa od obtožnice, češ da zanjo ni zadostnih dokazov.
Za to ugotovitev je tožilstvo potrebovalo celi dve leti – kolikor je minilo, odkar je od NPU prejelo ovadbo proti Kanglerju in ostalim.
Ob tem velja poudariti, da Arnuševa ni prva, ki se je na tožilstvu ukvarjala s Kanglerjevimi radarji. Prvotno je zadevo vodil Boris Marčič, ki je menda šel močno v nos Kanglerjevemu krogu ter njegovim vplivnim političnim zaveznikom. Lahko si torej zamišljamo njihovo olajšanje, ko je bila že nekaj mesecev po prejemu ovadbe zaradi radarjev Marčičeva tožilska kariera končana – in to na precej nenavaden način. Tožilca namreč niso ujeli z modro kuverto v rokah ali v objemu s kakšno barsko plesalko, temveč je padel, ker naj bi s krivim pričanjem želel zaščititi svojega sina pred očitki za prometni prekršek. Brez pardona, po hitrem postopku – tam so vrata! Pri čemer menda nihče ni preveril, ali med pričami, ki so zrušile Marčiča, in strukturami, ki jih je rušil Marčič, obstaja kakšna povezava…
Pa se je njegova kalvarija šele začela – ko je po odhodu iz tožilstva želel med odvetnike, so ga trobila mariborskih desničarjev trgala na kosce. In slavila neimenovane “mlade odvetnike”, ki so pri cehovski zbornici minirali njegove prošnje za opravljanje odvetniške dejavnosti. Kot da še to ni bilo dovolj, je Kangler Marčiču žugal še z odškodninsko tožbo prek pisarne Čeferin – v kateri je padlemu tožilcu očital povzročanje “moralne in materialne škode, saj je zaradi njega izgubil mandat”.
In tako je bivši tožilec za pregon bržkone najbolj kontroverznega župana v zgodovini Maribora doživel maščevanje, ki ga je zatolklo v sončni prah.
Njegova naslednica je nato ravnala povsem drugače. Vendar se Kangler, ki se je škodoželjno naslajal nad Marčičevim padcem in po odločitvi tožilke Arnušove v sodni dvorani pretakal solze sreče, ni izognil “šibi božji”, ki jo je klical nad svoje sovražnike – že dan kasneje je bil spoznan za krivegaočitkov nezakonitega posredovanja pri zaposlitvi nekdanje podžupanje Astrid Bah. Kljub temu je imel pri iskanju nove službe več sreče od Borisa Marčiča – in to v medijih, kasneje pa je zmagoslavno ustanovil še svojo stranko. Žilaf je.
Ob pregledu velikih afer, ki so se začele s pompoznimi razkritji, na koncu pa sfižile v klofute preiskovalcem, se je težko znebiti vtisa, da je pravosodje že pred časom postalo ključni del težav naš skupnosti. Pa ne gre za priganjanje k lovu na čarovnice – o slednjem bi lahko govorili, ko bi po državi brez vsakih dokazov množično zapirali tajkune in politike. V resnici je prav nasprotno: kljub – menda – jasnim okoliščinam in trdnim dokazom sistemske korupcije odgovarja le malokdo. Le kakšen grešni kozlič, ki je že odslužil namenu. Vsi drugi so nedolžni – četudi je država posiljena. Od velikih igralcev so tako v zadnjih leth v zaporu končali Boško Šrot, Hilda Tovšak, Robert Časar, Mirko Krašovec in Bine Kordež – torej štirje direktorji in en duhovnik; na drugi strani zapahov pa tudi po preiskavah zaenkrat ostajajo Ivan Zidar (ki se zaporu uspešno izmika kljub pravnomočni obsodbi), Dušan Černigoj (bil je obsojen, pa predčasno izpuščen iz zapora), Igor Bavčar, Andrej Horvat, Franci Zavrl, Bojan Petan, Stojan Petrič, Zoran Janković, Janez Janša, Matjaž Kovačič, Matej Raščan, Zoran Šolaja, Marjan Kramar, Miro Senica, Romana Pajenk in vrsta drugih vplivnežev. Padel je tudi razvpiti Balkanski bojevnik – in znova vstal, pri čemer so ponovno sojenje že omadeževali hudi očitki na račun sodnice, ki se je nanje odzvala z ovadbo zoper (sporno) pričo.
Še zmeraj velja, da so v praksi tožilci zelo previdni, sodniki pa v svojevrstnem krču, ko je na koncu treba spustiti kladivce. Kar je po svoje razumljivo; primer tožilca Marčiča nazorno kaže, kaj se zgodi s tistimi, ki vztrajajo pri pregonu elit. Pri čemer je treba poudariti, da Marčič ni edini, ki je v obračunu s slednjimi potegnil kratko – moč Kanglerjevih zaveznikov sta na lastni koži občutila tudi mariborski sodnik Aleksander Karakaš in šef tamkajšnjih tožilcev Drago Šketa. Da ne govorimo o medijskih in skoraj tudi čisto zaresnih linčih vseh, ki so si drznili preganjati Janeza Janšo v razvpiti aferi Patria. Sporočilo je jasno: Fantje, ne hecajte se z nami. Tako ni čudno, da si marsikateri sodnik in tožilec raje opere roke in odstopi od pregona v zadevi, v kateri se mu že vnaprej obetajo sitnosti. Kar pa vendarle ne more opravičiti lahkotnosti, s katero na ta način v določenih aferah dajejo v nič preiskovalno delo policije.
Na koncu pa nikakor ne gre zanemariti vpliva – “levih” in “desnih” – neformalnih centrov moči, ki stegujejo lovke tudi čez sodstvo.
Da slednje ni povsem neodvisno, je na primer pred nekaj leti jasno pokazalo razkritje incestnih povezav med posameznimi sodniki in stečajnimi upravitelji, ki so na lastno pest izigravali pravila. Pa je bržkone šlo le za vrh ledene gore. Sistemska korupcija namreč ne more obstajati brez korupcije med (izbranimi) sodniki in tožilci – in dokler si bomo zatiskali oči pred tem dejstvom, bomo lahko hodili na ulice v še tako velikem številu, pa se družbenim parazitom ne bo zgodilo prav nič.
Predloga ne podpiram, ker je mišljen linearno ne glede na delo, ki ga določen zdravnik opravlja. Bolje bi bilo uvesti nek sistem nadzora dela zdravnikov in potem bolje nagrajevati dobre in uspešne zdravnike. Eno od meril bi lahko bilo tudi drugo mnenje, do katerega ima pravico vsak zavarovanec Če se stanje bolnika po obisku drugega zdravnika izboljša, prvi svojega dela ni opravil dobro in po ustreznem številu takih dogodkov gre plača navzdol.
Še bolj razvpit primer deklice Neže - ali res zdravnik, ki jo je praktično proglasil za mrtvo, zasluži višjo plačo? Zdravnik, ki preprečuje prevoz v drugo bolnišnico res zasluži višjo plačo? Ne, višjo plačo bi zaslužili le v primeru, da bi za takšne velike strokovne napake odgovarjali tako materialno z lastnim premoženjem (kot avtomehanik, ki "pokvari" zavore na vašem avtu) kot tudi kazensko.
edition.cnn.com/2016/05/03/health/medical&
Američani priznavajo medicinske napake (vsak, ki dela, bo kdaj zgrešil), pri nas pa se to ne dogaja) Res?
V Ameriki zbornice skrbijo za ugled svoje stroke in že iz tega razloga iščejo in sankcionirajo malomarnosti ter neetično in nezakonito delovanje svojih članov (ne samo zdravniška, tudi odvetniška, na primer).
Pri nas zbornice v prvi vrsti skrbijo za to, da se nečednosti pometejo pod preprogo in da se ščiti hrbet članom zbornic. Dejansko delujejo kot neke vrste sekundarni sindikat teh ljudi.
Bi se morda strinjal, če se določila za količino dopusta prilagodijo tako, da povprečje na zdravnika ne bo presegalo 30 dni, navzgor pa bo omejen na 40 dni.
Tako pa pač ne....
Vem David! Povprečna slovenska starostna pokojnina je cca. 600 € (za 40 let dela), povprečna slovenska plača je neto 1.000 €. Da tukaj o raznih invalidskih in družinskih pokojninah ter socijalnih pomočeh - tistim resnično potrebnim, niti ne govorim. Zlasti pa ne o zajamčeni plači in kako z njo preživeti. Kakšne bodo pokojnine bodočih generacij pa niti nima smisla modrovati - ob tem da je velika večina novih delovnih mest na zajamčeni plači.
In, kot da ljudje za ta denar ne delajo. Vsi si želimo evropsko primerljivih plač (mislim tiste na zahodu Evrope), ki pa za nas tudi danes ostajajo ne samo pravljica (zgodba o uspehu) temveč tudi tabu tema. Ni politika, kateri bi ob volitvah upal obljubiti (in tudi udejaniti) evropske plače.
Zato so tudi zdravniške zahteve večini "navadne" populacije nerazumljive in pretirane, žal.
Ja, saj ta zdravstveni sistem pri nas je katastrofa, razlog pa tiči samo v tem, da denar izginja na vseh koncih in krajih. Sistem je neučinkovit, ampak ni človeka oziroma ministra v Sloveniji, ki bi si upal tukaj kaj spremeniti. Res žalostno. Pri nas o tem pišemo, spremeni pa se ne ničesar.
Kakorkoli, dokler ne bo prave volje po spremembah, žal Slovenija ne bo naredila koraka naprej.
Javna uprava-8 ur na dan?
Šolstvo 8 ur na dan, 5 dni v tednu
Zdravstvo, policija,gasilci. 24h vse dni v letu
Res korektne primerjave.
Zdravstvo, policija bi morala biti izven sistema javnih uslužbencev tako kot vojska!
Noben gasilec, policist ali zdravnik ne dela 24 ur dnevno 7 dni v tednu.
Osnovna delovna obveznost je za vse enaka - 40 ur tedensko.
Za nadure, dežurstva, nočno in nedeljsko delo pa obstajajo dodatki.
Iz tega naslova ne vidim prav nobenega razloga, zakaj bi morali biti ti poklici izključeni iz sistema plač v javnem sektorju.
Ministri so ministri v bistvu 24 ur dnevno - bomo tudi njih izvzeli? Pa varnostnike?