Naj se določi kaj je sodni zastoanek in kdaj v posamezni zadevi že gre za sodni zaostanek glede na vrsto postopka (kazenski, civilni, delovni, socialni, upravni). Z določitvijo sodnega zaostanka bodo ljudje vedeli kdaj bodo vložili nadzorstveno pritožbo in rokovni predlog.
Če bo predlog prejel vsaj 11 glasov za in več glasov za kot proti, ga bomo poslali v obravnavo pristojnemu ministrstvu.
Odziv Ministrstva za pravosodje
Pojem »sodni zaostanek« je namenjen statistični obdelavi podatkov in sicer prikazu nerešenih zadev na posameznem sodišču, ki niso bile rešene v roku, ki ga za posamezne vrste zadev določa 289. člen Sodnega reda. Drugi odstavek navedenega člena določa čas, po preteku katerega se nerešena zadeva šteje za sodni zaostanek. Sodni zaostanek je institut sodnega upravljanja (del sodne uprave), ki je v pristojnosti predsednikov sodišč. Predsedniki sodišč so odgovorni za delo na njihovem sodišču ali sodišču nižje stopnje istega območja. Če pride na sodišču do povečanega števila nerešenih zadev zaradi nižje storilnosti od povprečne storilnosti sodišč iste vrste in iste stopnje ali je po statističnih podatkih na sodišču izkazan zaostanek v višini pripada zadnjih dvanajst mesecev, mora predsednik sodišča v skladu s pooblastili v zakonu in Sodnem redu sprejeti program reševanja teh zadev. Predsednik skupno neposredno višjega sodišča lahko na predlog predsednika sodišča, ki ima sodne zaostanke, odloči, da se pristojnost za sojenje v določenem številu zadev prenese na drugo, manj obremenjeno stvarno pristojno sodišče na svojem območju.
Če je neka zadeva vodena kot sodni zaostanek, to še ne pomeni, da je že prekršena ustavna pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (prvi odstavek 23. člena Ustave Republike Slovenije) oziroma konvencijska pravica do sojenja v razumnem roku (prvi odstavek 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP)). Sodne zadeve pred sodišči so med seboj namreč dokaj različne in je odvisno od konkretnih okoliščin v sodni zadevi ali sta prekršeni prej navedeni ustavna in konvencijska pravica. Pravice strank sodnih postopkov glede varstva pred kršitvami ustavne pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma konvencijske pravice do sojenja v razumnem roku ureja Zakon o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (v nadaljevanju ZVPSBNO), ki določa pospešitvena pravna sredstva (nadzorstvena pritožba, rokovni predlog). V skladu s 4. členom ZVPSBNO se mora za odločanje, ali je treba pospešiti sodni postopek (in ali obstaja kršitev prej navedenih pravic) upoštevati okoliščine konkretne sodne zadeve – ne da bi bili zakonsko določeni roki, kdaj je prišlo do kršitve navedenih pravic. Zakonskih rokov pa ni mogoče predpisati, saj je od okoliščin relevantne zadeve lahko odvisno, zakaj sodišče predolgo odloča (npr. problemi s pridobivanjem dokazov, vročanje, težave pri delovanju (nasprotujočih si) strank v sodnem postopku itd.). Pri tem je ZVPSBNO sledil sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), ki v presoji, ali je prišlo do kršitve pravice do sojenja v razumnem roku, daje glavni poudarek okoliščinam konkretne zadeve (Lukenda proti Sloveniji, št. 23032/02, 6. 10. 2005, 74. točka sodbe ter Frydlender proti Franciji, št. 30979/96, 27. 6. 2000, 43. točka sodbe).
Stranke, ki po ustavni pritožbi (še vedno) menijo, da so jim bile kršene človekove pravice, kot jih določa EKČP, imajo tudi možnost, da na ESČP sprožijo postopek proti državi kršiteljici. Po podatkih iz Letnega poročila o učinkovitosti in uspešnosti sodišč za leto 2018 (str. 91, v nadaljevanju Letno poročilo) podatki ESČP kažejo, da se je po sprejemu sistematičnih ukrepov sodstva za izboljšanje poslovanja sodišč, programa Lukenda ter ZVPSBNO, tako število sprejetih pritožb kot tudi število sodb ESČP, v katerih je bila ugotovljena vsaj ena kršitev EKČP znatno upadlo glede na leto 2006. V letu 2018 tako ESČP ni izdalo nobene sodbe, s katero bi ugotovilo kršitev pravice do sojenja v razumnem roku, v treh odločbah pa je bila ugotovljena kršitev pravice do poštenega sojenja. Ti podatki kažejo, da sojenje v razumnem roku ni več sistemski problem.
Tudi podatki o načinu rešitve nadzorstvenih pritožb po ZVPSBNO iz Letnega poročila kažejo, da je bilo v letu 2018 izdanih le 7 sklepov o odreditvi roka ozirom prednostnemu reševanju, kar predstavlja 1 odstotek rešenih nadzorstvenih pritožb, od 538, ki so jih sodišča rešila v letu 2018.
Glede na podano pojasnilo menimo, da določitev rokov v ZVPSBNO ni utemeljena, saj je za vložitev pospešitvenih sredstev vsako zadevo, ki je v reševanju pred sodiščem, treba obravnavati ločeno z vidika upoštevanja vseh konkretnih okoliščin.