Prepoved krščenja dojenčkov

Odziv Ministrstva za kulturo

Ministrstvo za kulturo, Urad za verske skupnosti (v nadaljnjem besedilu: MK) je na podlagi 32.a člena Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 89/07 - Odl. US, 126/07 - ZUP-E, 48/09, 8/10 - ZUP-G, 8/12 - ZVRS-F, 21/12, 47/13 in 90/14; v nadaljnjem besedilu: ZDU-1) med drugim pristojno za upravno področje verske svobode, in sicer v obsegu, ki je podrobneje določen v določbi 30. člen področnega zakona - Zakona o verski svobodi (Uradni list RS, št. 14/07, 46/10 – odločba US in 40/12 – ZUJF, 100/13; v nadaljnjem besedilu: ZVS).

V nadaljevanju vam v predpisanem roku, ki se izteče 13.12. 2016, posredujemo informacijo, ki vsebuje argumente zaradi katerih je Vlada Republike Slovenje »Peticijo za prepoved krsta dojenčkov iz aprila 2014« (Stališče Vlade Republike Slovenije glede peticij ali predlogov za prepoved krsta dojenčkov vsebuje vladni dokument z dne 29.10. 2015 z opravilno številko: 09304-3/2015/6.), ocenila kot pravno zmotno in zaradi katerih tudi MK ne podpira prepovedi verskega krščevanje otrok do njihove polnoletnosti, ki jo izpolnijo z 18. leti starosti.

Tretji odstavek 41. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: ustava) daje »staršem pravico, da v skladu s svojim prepričanjem zagotavljajo svojim otrokom versko in moralno vzgojo«, pri čemer mora biti usmerjanje otrok glede verske in moralne vzgoje v skladu z njihovo starostjo in zrelostjo ter z njihovo svobodo vesti, verske in druge opredelitve ali prepričanja. Ta pravica staršev, da vzgajajo svoje otroke v skladu z lastnim verskim in moralnim prepričanjem, je poseben vidik njihove svobode vere in vesti in hkrati njihove pravice do vzgoje svojih otrok (prvi odstavek 54. člena ustave) (Šturm, Lovro in drugi.,: Komentar ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 457.).

Po pravni teoriji naj bi bila verska svoboda, katere upravičenci so tudi otroci (osebe do 18. leta starosti), omejena s pravico staršev, zagotovljeno v tretjem odstavku 41. člena ustave (Ibid.: str. 448), predmet varstva pravice staršev iz tretjega odstavka 41. člena ustave pa naj bi bilo vsako vplivanje na razvoj in oblikovanje otrokove osebnosti z verskim in moralnim predznakom tudi npr. ko gre za »(prvo) določitev vere« (Ibid.: str. 457), kamor se lahko po oceni vlade uvrsti tudi sprejem odločitve staršev za krst in samo versko dejanje krsta otroka, ki ga praviloma opravi verska skupnost.

Pravna teorija ugotavlja tudi, da v notranjem razmerju med starši in otroki, kar je razvidno iz že navedenega tretjega odstavka 41. člena ustave, ni absolutnosti in da je to razmerje časovno razčlenjeno, kar pomeni, da se vsebina tega razmerja s starostjo in zrelostjo otrok spreminja tako, da se pravice staršev odločati o vzgoji otroka (tudi npr. verski vzgoji) zmanjšujejo z razvojem otroka in njegovo sposobnostjo, da odločitve sprejema samostojno ter da pozitivno pravo lahko sledi navedenemu dogajanju zgolj s sledenjem objektivno zaznavnemu dejstvu - starosti otroka (Ibid.: str. 580).

Navedenim teoretskim spoznanjem pritrjuje tudi zakonska ureditev verske vzgoje oziroma načina uresničevanja in mej ustavne pravice do verske svobode staršev in otrok iz 10. člena ZVS, po kateri verske odločitve do otrokovega 15. leta starosti (objektivno zaznavnega dejstva) sprejemajo starši in po dopolnjenem 15. letu samostojno otrok. Navedena starosta mejna 15. let tudi bistveno ne odstopa od starostne meje 14 let, glede katere je Ustavno sodišče Republike Slovenije v 22. točki obrazložitve ustavnosodne odločbe št. U-I-92/01 z dne 28. 2. 2002 (Uradni list RS, št. 22/02) menilo, da kot starostna meja, do katere naj bi starši imeli vpliv na otrokovo opredelitev glede veroizpovedi, gotovo ni postavljena previsoko.