22. 11. 2016
Odziv Ministrstva za pravosodje
I. Institut odložitve izvrševanja kazni in razlogi za odlog kazni, povezani z zdravstvenim stanjem obsojenca
Institut odložitve izvrševanja kazni ureja Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (ZIKS-1; Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09, 9/11 – ZP-1G, 96/12 – ZPIZ-2, 109/12 in 54/15), ki določa, da se obsojencu v povezavi z njegovim zdravstvenim stanjem sme odložiti izvršitev kazni zapora, če ni zmožen nastopiti kazni zaradi bolnišničnega zdravljenja (1. točka prvega odstavka 24. člena ZIKS-1). Takšna okoliščina izhaja iz značilnosti slovenske ureditve zdravstvenega varstva obsojencev, da so obsojenci med prestajanjem kazni zapora vključeni v javno zdravstveno mrežo. Obsojencu, ki ga zdravnik, ki v zavodu opravlja zdravstveno dejavnost, napoti na zdravljenje v bolnišnico, zavod zagotovi namestitev v bolnišnici, ki je del splošnega javnega zdravstvenega sistema (in ne na primer v kakšno posebno »zaporsko bolnišnico«). Napotitev obsojenca, ki je na bolnišničnem zdravljenju, naj nastopi kazen zapora, bi pomenila, da se obsojenec, ki se zdravi v bolnišnici, zglasi v zavodu za prestajanje kazni zapora, nato pa se ga ponovno namesti na potrebno zdravljenje v bolnišnici. Takšno postopanje bi bilo po našem mnenju neustrezno, saj bi pomenilo prekinitev potrebnega bolnišničnega zdravljenja, hkrati pa se namestitev in bivanje za obsojenca v nadaljevanju v bistvenem ne bi spremenila, saj bi obsojenec po opravljenem nastopu kazni ponovno bival v bolnišnici, kar bi se vštelo v čas prestajanja kazni.
O odložitvi kazni zapora lahko sodnik odloči tudi, če ugotovi, da obsojencu zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja v zavodu za prestajanje kazni zapora ne bo zagotovljena potrebna zdravstvena oskrba ali mu zavod ne bo zmogel zagotavljati pomoči, ki je obsojencu potrebna za opravljanje osnovnih življenjskih potreb (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1 v zvezi s prvim odstavkom 82.člena ZIKS-1).
Iz predloga predlagatelja izhaja, naj se spremeni dopustnost odložitve kazni zapora na način, da bo dopusten razlog za odložitev izvršitve kazni zapora zgolj okoliščina, da je ogroženo obsojenčevo življenje. Med predlagateljevim predlogom in obstoječo normativno ureditvijo je bistvena razlika v zvezi z dopustnostjo odložitve izvršitve kazni v obsegu oziroma intenzivnost zdravstvenih težav, zaradi katerih naj bo odložitev kazni zapora še dopustna. Obstoječa normativna ureditev je oblikovana tako, da je upoštevan standard, da se osebi, napoteni na prestajanje kazni zapora, zagotavlja pravico do ustreznega zdravstvenega varstva, pri čemer pa ureditev ne izhaja iz opredelitve zdravstvenega stanja kot takšnega, temveč razmerja med zdravstvenimi težavami obsojenca in zmožnostmi zavoda, ki izvršuje kazen, da glede na te zdravstvene težave zagotovi ustrezno zdravstveno oskrbo. Takšen standard je po našem mnenju potreben za uresničevanje določb 18. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13), ki določa prepoved mučenja, nečloveškega ali ponižujočega kaznovanja ali ravnanja. Nadalje je po našem mnenju takšen standard skladen tudi s 3. členom Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP), saj iz prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP) izhaja, naj se kazen zapora za osebo, ki je hudo bolna in ji zavod ne more zagotoviti ustrezne zdravstvene oskrbe, ne izvrši. Iz prakse ESČP torej izhaja, da razlog, ki naj bo dopusten za odložitev izvršitve kazni ne more biti življenjska ogroženost osebe, temveč naj bo središče presojanja zagotovitev, da je osebi dostopno potrebno zdravstveno varstvo (Ustaljena upoštevna sodna praksa je povzeta v besedilu primera Xiros proti Grčiji (Sodba ESČP, št. 1033/07 z dne 9. 9. 2010), iz katere izhaja, da se pri presoji skladnosti ravnanja s 3. členom EKČP, v zvezi s prestajanjem kazni zapora za hudo bolne obsojence, ugotavlja obstoj ustrezne zdravstvene oskrbe glede na zdravstveno stanje obsojenca). Predlagateljev predlog takšnega standarda ne upošteva, saj obseg zdravstvenih težav, zaradi katerih naj bo odložitev kazni zapora dopustna zameji zgolj na okoliščino, da je ogroženo obsojenčevo življenje. Predlagana sprememba bi po našem mnenju torej pomenila neskladnost z 18. členom Ustave Republike Slovenije o prepovedi mučenja in drugih okrutnih ravnanj ter tudi neskladnost s 3. členom EKČP. Glede na vse navedeno menimo, da naveden predlog spremembe ZIKS-1, v delu, ki ureja razloge za odložitev kazni zapora v zvezi z zdravstvenim stanjem obsojenca, ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.
II. Vloga zdravniške komisije v postopku odločanja o odlogu kazni zapora
S tretjim odstavkom 25. člena ZIKS-1 je določeno, da zdravniško komisijo, ki v postopkih odločanja o odložitvi izvršitve kazni zapora na zahtevo sodišča v primeru suma zlorabe ali dvoma o zagotovljenosti ustrezne zdravstvene oskrbe, izda mnenje – imenuje minister, pristojen za zdravje (tretji odstavek 25. člena ZIKS-1). Iz predlagateljevega predloga izhaja, da bi komisija, ki bi ugotavljala obstoj razlogov za odložitev izvršitve kazni zapora, delovala v okviru Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Namen oblikovanja instituta zdravniške komisije je zagotovitev kolektivnega strokovnega telesa, ki v posameznih primerih neodvisno izdela mnenje glede razlogov, na katere se opira prošnja za odložitev izvršitve kazni zapora. Posebna zdravniška komisija izdela mnenje zlasti na podlagi podatkov, ki se nanašajo na potrebe obsojenca, ki izhajajo iz njegovega zdravstvenega stanja. Zaradi navede vsebine dela posebne zdravniške komisije in upoštevajoč, da so obsojenci vključeni v javno zdravstveno mrežo, ocenjujemo kot najbolj ustrezno, da komisijo imenuje minister, pristojen za zdravje. Obenem menimo, da je za uresničevanje namena po neodvisni strokovni presoji ustrezno, da posebna zdravniška komisija deluje neodvisno od organa, ki izvršuje kazenske sankcije – torej deluje izven Uprave Republike Slovenije za izvrševanje kazenskih sankcij. Menimo, da predlagateljev predlog torej tudi v delu, ki se nanaša na imenovanje posebne zdravniške komisije, ni ustrezen za nadaljnjo obravnavo.