29. 11. 2016
Odziv Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti
Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/13, 78/13 - popr., 47/15 - ZZSDT, 33/16 - PZ-F in 52/16; v nadaljnjem besedilu: ZDR- 1) ureja delovna razmerja, sklenjena s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Urejena so vprašanja sklepanja in prenehanja pogodbe o zaposlitvi ter pravice, obveznosti in odgovornost pogodbenih strank. ZDR-1 zasleduje naslednje zakonske cilje: vključevanje delavcev v delovni proces, zagotavljanje usklajenega poteka delovnega procesa in preprečevanje brezposelnosti ter temelji na pravici delavcev do svobode dela, dostojanstva pri delu in varovanja interesov delavcev (kot šibkejše, od delodajalca odvisne stranke) v delovnem razmerju.
Za vsako redno odpoved s strani delodajalca mora obstajati utemeljen razlog. Delodajalec ne more kadarkoli odpustiti delavca, temveč mora to svojo odločitev vsebinsko upravičiti. ZDR- 1 kot utemeljene razloge, ki upravičujejo redno odpoved pogodbe o zaposlitvi s strani delodajalca, določa naslednje:
- poslovni razlog,
- razlog nesposobnosti,
- krivdni razlog,
- nezmožnost za delo zaradi invalidnosti,
- neuspešno poskusno delo.
Prvi odstavek 89. člena ZDR-1 vsebuje definicijo posameznih odpovednih razlogov in je v neločljivi zvezi z drugim odstavkom, po katerem lahko delodajalec delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen razlog iz prvega odstavka 89. člena ZDR-1, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.
Ureditev v ZDR-1 je usklajena s Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 158 o prenehanju delovnega razmerja na pobudo delodajalca (Uradni list SFRJ, MP št. 4/84; Akt o notifikaciji nasledstva, Uradni list RS št. 54/1992; v nadaljnjem besedilu: Konvencija MOD št. 158) in Evropsko socialno listino (spremenjeno, Uradni list RS, št. 7/99; nadaljnjem besedilu: MESL). MESL v 24. členu določa pravico do varstva v primerih prenehanja zaposlitve, ki se uresničuje tudi s pravico delavcev, da njihova zaposlitev ne more prenehati brez veljavnih razlogov za tako prenehanje, povezanih z njihovimi sposobnostmi ali ravnanjem ali zaradi operativnih razlogov na strani podjetja, ustanove ali službe. Najpomembnejša zahteva (splošni standard) Konvencije MOD št. 158 je, da mora za vsako odpoved s strani delodajalca obstajati resen, utemeljen razlog, ki opravičuje odpoved, in ne morebitni navidezni, deklaratorni razlog. Pomemben je dejanski razlog odpovedi, ne pa razlog, ki ga je delodajalec navedel.
Pravica delodajalca, da delavcu lahko odpove pogodbo o zaposlitvi brez utemeljenega razloga bi bila v nasprotju s Konvencijo MOD št. 158 in MESL, ki zavezujeta Slovenijo. V skladu z 8. členom Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-l, 42/97 - UZS68, 66/00 - U280, 24/03 U23a, 47, 68, 69/04 - UZ14, 69/04 - UZ43, 69/04 - U250, 68/06 - UZ121,140,143, 47/13 UZ148 in 47/13 - U290,97,99) morajo biti zakoni in drugi predpisi v skladu s splošno veljavnimi načeli mednarodnega prava in z mednarodnimi pogodbami, ki obvezujejo Slovenijo. Ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe se uporabljajo neposredno.
Drugi odstavek 11. člena ZDR-1 določa obveznost delodajalca, da delavca po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi prijavi v socialna zavarovanja. Obvezna socialna zavarovanja so: pokojninsko in invalidsko zavarovanje, zdravstveno zavarovanje, zavarovanje za starševsko varstvo, zavarovanje za primer brezposelnosti. Vključenost v sisteme socialnih zavarovanj tako zagotavlja pravice iz teh zavarovanj ob nastopu socialnega primera.
Podpiram predlog, večja fleksibilnost trga dela je pri nas krvavo potrebna, saj je sedanje stanje med drugim krivo za visoko brezposelnost, a tak predlog pri nas ne more biti sprejet, ker nam vladajo sindikati, javni sektor in socialistična miselnost.
Kot se je videlo pri zadnjem predlogu vlade o odpustitvi zaradi pomanjkanja zaupanja, ko vlada tega sploh ni uradno predlagala, pa je bila polovica države, na čelu z večino medijev, sindikati, Marcelom Štefančičem in ostalimi levičarji že izvajala pogrom na barikadah.
Po drugi strani pa na desettisoče Slovencev dela v državah s fleksibilnejšim trgom dela, ker ga pri nas ni dovolj.
V javni upravi veljajo glede odpuščanja točno isti zakoni kot v privatnih podjetjih. Ne vem, zakaj je treba stalno insinuirati, da so v javni upravi in državnih podjetjih sami lenuhi in se jih ne da znebiti.
Odgovor je sila preprost: ker se to še ni nikoli zgodilo in se tudi ne dogaja, ker nihče še ni letel iz javnega sektorja (razen v primerih, ko je naredil res veliko neumnost /kaznivo dejanje, pa še to mu/ji je bilo sila težko dokazati). Vsak dan gledam tri čistilke, ki preko ceste "čistijo" sosednjo gimnazijo, v resnici pa ure in ure sedijo na dvorišču in klepetajo. Šola je pač (ne)očiščena tako kot je, saj se tem ubogim revam za tako majhno plačo kot jo dobijo, pač ne splača delati. V sosednji stavbi so zasebne firme. Imajo najet čistilni servis, kjer čistilke zaslužijo verjetno podobno malo, vendar kot mravljice delajo ves popoldan, nato pospravijo in gredo, čik si privoščijo šele, ko so gotove.
Ne gre za nobene insinuacije ampak za čisto konkretne (z večletno prakso podkrepljene) trditve.
Ali ste slišali v 25-letni zgodovini Slovenije za en sam primer, ko je nekdo iz JS izgubil službo zaradi nesposobnosti?
Pa s tem ne želim reči, da v JS delajo sami lenuhi....le to, da tistih, ki dejansko so lenuhi, nihče ne sankcionira. In to potem meče slabo luč na ves JS - tudi vse tiste, ki delajo kvalitetno in se trudijo.
Razlog, zakaj je tako je sila preprost. Če se hočejo nekoga v javnem sektorju odpustiti, mora odpoved podpisati nekdo od nadrejenih in s tem prevzeti osebno odgovornost. Osebna odgovornost pa je strah in trepet vsakega javnega uslužbenca, zato se še ni in se tudi ne bo zgodilo, da bo kakšen šef v javni upravi ogrozil svoj položaj zaradi nekoga, ki je nižje v hierarhiji. Posledica je seveda mobing, ki je široko uveljavljen način kako se v javni upravi na najbolj eleganten način znebiti delavca - privesti ga do tega, da sam da odpoved.
Veljavni predpisi vse to že omogočajo kar je zapisano v predlogu
Po veljavni zakonodaji delavca ne moreš kar tako odpustiti. Dokazati moraš, da ni več potrebe po delovnem mestu ali da je nesposoben.
Delavca tehnično seveda lahko odpustiš tudi brez razloga, ampak s sodbo delovnega sodišča ga moraš vzeti nazaj in mu izplačati vse plače za nazaj.